Jedro

Za terjatve, ki temeljijo na notarskem zapisu z učinkom izvršljivosti, velja desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek, po katerem so toženci dolžni tožniku plačati 9.435,55 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), in podredni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnikova terjatev iz naslova plačila zadržanega dela kupnine v višini 9.435,55 EUR po notarskem zapisu SV 236/05 zapadla dne 15. 3. 2007 (II. točka izreka) in tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožencev (III. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z zavrnitvijo dokaza z izvedencem gradbene stroke mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov. Niso podani ustavno sprejemljivi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga, niti ni mogoče reči, da je iz že izvedenih dokazov mogoče sklepati o obstoju odločilnih dejstev.

Zmotno je stališče sodbe, da je terjatev za plačilo zadržanega zneska kupnine zastarala v splošnem petletnem zastaralnem roku. Obe stranki sta notarskemu zapisu izrecno priznali pravno naravo izvršilnega naslova v smislu 4. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) in 20. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po ustaljenem stališču sodne prakse (npr. sodba VSL I Cp 3935/2011 z dne 23. 5. 2012) terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku.

Če je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je tožba (v zvezi s podrednim zahtevkom) nesklepčna, bi moralo sodišče opraviti materialno procesno vodstvo. Če je ocenilo, da tožnik ni navedel vseh odločilnih dejstev ali ponudil ustreznih dokazov, ga je bilo dolžno na to opozoriti.

Zmotno je stališče sodbe, da bi morebitna kasnejša ugotovitev datuma zapadlosti ali nižjega zneska terjatve predstavljala odločitev mimo zahtevka – in ne v okviru zahtevka.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka temelji na stališču, da je bila tožba vložena po izteku petletnega zastaralnega roka. Ugotovljeno, je, da je vtoževana terjatev ob upoštevanju tožbenih navedb zapadla v plačilo 27. 1. 2008, tožba pa je bila vložena 31. 1. 2014. 6. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da za terjatve, ki temeljijo na notarskem zapisu z učinkom izvršljivosti, velja desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ.(1)

7. Sodna praksa je še v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zavzela stališče, da za zastaranje terjatve, ugotovljene v obliki izvršljivega notarskega zapisa, velja desetletni zastaralni rok, kot je bil določen za terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodbo (379. člen ZOR). Uporaba zakonske analogije je temeljila na ugotovitvah, da pri tovrstnih terjatvah ni bojazni, da bi se dokazi s potekom časa uničili, niti ni negotovosti dolžnikovega položaja. Notarski zapis je javna listina o pravnih poslih in izjavah volje s strogo obličnostnimi zahtevami in z visoko stopnjo verodostojnosti. Je tudi izvršilni naslov. Ob dolžnikovem strinjanju ima učinek neposredne izvršljivosti. Notariat je po Ustavi javna služba, notarji pa so imenovani po posebnem z zakonom določenem postopku, država pa izvršuje nadzor nad opravljanjem njihovega dela.(2) Vse navedeno daje podlago za sklep, da je terjatev, ugotovljena v izvršljivem notarskem zapisu, po svojih značilnostih podobna terjatvi, ugotovljeni s sodno poravnavo.(3) Enako je tudi stališče sodne prakse po uveljavitvi OZ.(4)

8. Ker je tožnik že v tožbi zatrjeval, da vtoževana terjatev temelji na notarskem zapisu, v katerem sta toženka in pravni prednik tožencev podala soglasje o njegovi neposredni izvršljivosti, bi moralo sodišče pri odločanju o utemeljenosti ugovora zastaranja upoštevati te navedbe.

9. Ker je zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zvezi z odločitvijo o primarnem tožbenem zahtevku ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje ni odločilo na obravnavi, ker je glede na vsebino notarskega zapisa zelo verjetno ugovor zastaranja neutemeljen, dejansko stanje, pomembno za odločitev o utemeljenosti primarnega zahtevka, pa je ostalo v celoti neugotovljeno.

10. Zaradi razveljavitve odločitve o primarnem tožbenem zahtevku se ni bilo treba izreči o pritožbenih navedbah v zvezi z odločitvijo o podrednem zahtevku.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Določba se glasi: Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok.

Op. št. (2): Tako sklepa VS RS II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008 in II Ips 858/2006 z dne 19. 3. 2009. Op. št. (3): Eden od argumentov, na katerih temelji uporaba argumenta analogije, je tudi, da je bil notariat urejen šele več let po uveljavitvi ZOR, Zakon o notariatu pa vprašanja zastaranja terjatev, ugotovljenih v izvršljivih notarskih zapisih, ne ureja. Okoliščina, da je bil OZ sprejet potem, ko je pravni red že urejal notarsko službo, njen položaj in pristojnosti, in da ni izrecno uredil zastaranja terjatev iz izvršljivih notarskih zapisov, bi mogla govoriti zoper zaključek o utemeljenosti analogne uporabe pravila, ki velja za zastaranje judikatne terjatve. Ker iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je zakonodajalec štel ureditev po ZOR kot celoto za ustrezno in jo v OZ večinoma le prevzel, ne da bi posebej pretehtal posamezne zakonske rešitve, tej okoliščini ni mogoče pripisati odločilnega pomena, ki bi nudila podlago za drugačno razlago pravil OZ.

Op. št. (4): Prim. odločbe VSL II Cp 327/2013 z dne 10. 7. 2013, I Cp 2542/2014 z dne 11. 12. 2014, III Cp 974/2015 z dne 13. 5. 2015 in I Cpg 806/2015 z dne 9. 9. 2015.