Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, ne pa od opredelitve poškodbe kot hudo ali lahko.

Izrek

Reviziji se ugodi in se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje v zavrnilnem delu ter se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 856.686,00 SIT ter mu povrniti 79.383,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo.

Ugotovilo je, da se je tožnik dne 15.10.1992 poškodoval pri delu. Padel je na spolzkih stopnicah in si poškodoval ramo. Za pretrpljene telesne bolečine mu je prisodilo 700.000,00 SIT in za strah 150.000,00 SIT, med tem ko je zahtevek na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrnilo. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje prof. dr. Vinka Pavlovčiča, ki je ugotovil, da pri poškodbi ramena ni bila pretrgana ali poškodovana nobena važna anatomska struktura, zato ni mogoče, da bi prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče ni verjelo tožniku, da se ne more več ukvarjati s športom. V celoti je ugodilo tožnikovemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v delu, s katerim je bilo ugodeno zahtevku na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavrnilo pa je pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu. Sprejelo je stališče, da tožnikova odškodninska zahtevka za pretrpljene telesne bolečine in za strah ne moreta biti utemeljena v znesku, višjem od 700.000,00 SIT in 150.000,00 SIT, da pa bo treba v nadaljnjem postopku ugotoviti, v kolikšnem delu sta ta dva zahtevka utemeljena. Potrdilo pa je prvostopno stališče, da tožniku ne gre odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da se razveljavi tudi zavrnilni del sodbe prve stopnje in da se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrobno opisuje bolečine in druge neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem, strah in svoje sedanje stanje. Sklicuje se na izvedensko mnenje, ki ga po njegovem mnenju sodbi nista pravilno povzeli. Navaja, da telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti niso odvisne od opredelitve, ali gre za lahko ali hudo poškodbo, in da so lahko bolečine in strah pri lahki poškodbi hujše, kot pri kakšni drugi poškodbi, ki jo medicinska stroka opredeli kot hudo. Poudarja, da še tri leta po poškodbi občuti občasne bolečine ob spremembi vremena in pri obremenjevanju desne roke. Tako bo tudi v prihodnje. Zato omejitev odškodnine za telesne bolečine na 700.000,00 SIT ni utemeljena. Tudi pretrpljen primarni in sekundarni strah ga opravičuje do celotne uveljavljane odškodnine. Ugotovitve izvedenca dajejo podlago tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišču druge stopnje očita sovjetsko, boljševistično pravno filozofijo, ki nepremoženjske škode sploh ni poznala.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v delu, s katerim je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in za strah zato, da bi se v nadaljevanju postopka celovito ugotovile okoliščine, od katerih je odvisna višina odškodnine. Doslej namreč še niso bile ocenjene neprijetnosti, ki jih je tožnik prestal med zdravljenjem, in tudi ne intenzivnost strahu. Obe odškodninski postavki sta torej po odločitvi pritožbenega sodišča še odprti. Tožnik pa v reviziji izpodbija zavrnitev nadaljnjih zahtevkov za obe odškodninski postavki. Pri tem v zvezi z bolečinami poudarja zlasti dolgotrajnost občasnih bolečin in jih napoveduje tudi vnaprej. Ker zatrjevane bodoče bolečine (203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR) niso bile obravnavane, prav tako pa tudi ne intenzivnost prestanega strahu, je treba omogočiti sodišču prve stopnje v nadaljnjem postopku, da odloča v okviru postavljenih zahtevkov brez vnaprejšnjih omejitev. Vnaprej postavljati zgornjo mejo, ko niso znani elementi za določitev odškodnine, ni pravilno. Taka omejitev bi lahko onemogočila pravilno sojenje.

V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se sodišči opirata na mnenje izvedenca, ki ugotavlja, da ni mogoče, da bi bile samo zaradi udarca trajno zmanjšane tožnikove življenjske aktivnosti. Vendar pa izvedensko mnenje navaja še, da je gibljivost rame boleča v vse smeri, da je pasivno izvedljiva brez problemov, aktivno pa tožnik ne izvede elevacije (druga stran mnenja, ugotovitve pri kliničnem pregledu). Če pri tem ne gre samo za tožnikove strokovno nepotrjene navedbe, temveč za ugotovitev izvedenca, so to vsekakor podatki, ki bi pri pravilni uporabi materialnega prava (200.čl. ZOR) predstavljali podlago za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tem je podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Če je res, da so gibi rame še vedno boleči, pa bo treba ugotoviti vpliv bolečin na tožnikove aktivnosti, tudi na športne, kot n.pr. na tek in plavanje, čemur daje tožnik največji poudarek. Glede tega je pomembna tudi prognoza.

Glede na to je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo, razveljavilo obe sodbi v zavrnilnem delu in vrnilo zadevo v novo sojenje tudi v tem obsegu (drugi odst. 395.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizijsko sodišče pa sicer pritrjuje kriterijem za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih izraža sodba druge stopnje. Neutemeljeni so revizijski očitki, da sodba druge stopnje povezuje določitev odškodnine s kvalifikacijo poškodbe kot lahke. Iz sodbe to namreč ne izhaja, saj obravnava vsako od uveljavljanih odškodninskih postavk docela v skladu z merili po 200.čl. ZOR glede na ugotovljene elemente, ki vplivajo na višino odškodnine. To pa so intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kakor izhajajo iz izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi, ne pa iz opredelitve poškodbe kot lahke ali hude. Uporabljena merila so pravilna. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava pri nadaljnjem sojenju pa mora ostati odločitev sodišča prve stopnje v novem sojenju prosta, odvisna pač od nadaljnjih ugotovitev o elementih posameznih odškodninskih postavk.

Revizijsko sodišče zavrača revizijske navedbe o pravni filozofiji sovjetske, boljševiške pravne šole kot docela neprimerne. Žaljive vrednostne sodbe ne morejo koristiti uspešnosti revizije. Od kvalificiranega sestavljalca revizije je mogoče zahtevati ustrezno strokovno raven, ki ni združljiva z žaljivimi podtikanji.

Odločitev revizijskega sodišča o glavni stvari temelji na drugem odst. 395.čl. ZPP, odločitev o stroških revizijskega postopka pa na 3. odst. 166.čl. ZPP.