Jedro

Izrecne določbe o tem, kdaj pridobi podjemnik pravico do plačila, OZ ne določa. Je pa to pravilo mogoče izpeljati iz osrednje značilnosti podjemnikove (oziroma izvajalčeve) storitvene obveznosti kot obligacije rezultata. Pravico do plačila za opravljen posel podjemnik tako ne pridobi zgolj z dokončanjem posla, temveč šele z izročitvijo naročniku (oziroma dosledneje, ko naročniku omogoči, da opravi prevzem opravljenega posla). Ko mu torej omogoči, da opravljeni posel uporabi za namen (za uresničitev interesa), zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo.

Znižanje plačila je odvisno od vrednosti dela in če je bilo v Pogodbi mogoče ločeno oceniti vrednost del za konstrukcijo in ločeno vrednost del za fasado, ni utemeljenega razloga, da se znižanje plačila ne bi opravilo glede na vrednost izvršenega dela (zgolj) za fasado.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., IV. in V. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136524/2009 z dne 24. 9. 2009 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka sodbe), da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 6.052,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2007 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe) in da se v presežku, to je glede še zahtevanega zneska 18.260,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2007 dalje do plačila, tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (III. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev prve tožene stranke do tožeče stranke za plačilo zneska 24.313,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od junija 2007 dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške toženih strank v znesku 1.533,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži pravdne stroške tožene stranke. Podrejeno je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano sodbo vzdrži v veljavi, toženi stranki pa naj naloži še povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se iz obravnavane pritožbe ne vidi, v katerem delu tožena stranka izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča. Odločitev je zato preizkusilo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu (350. člen ZPP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v obravnavanem sporu uveljavlja terjatev, ki izvira iz gradbene pogodbe št. 5008/2004-ABK, sklenjene dne 20. 8. 2004. Glede ugovora zastaranja vtoževane terjatve tožeče stranke

7. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z vprašanjem, kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla oziroma kdaj je začelo teči zastaranje, sklicevalo na stališče sodne prakse, po katerem začne zastaranje terjatev iz gradbene pogodbe teči prvi dan po dnevu, ko je sestavljen končni obračun oziroma po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti obračun. Upoštevaje navedeno je tako pojasnilo, da so bila dela v obravnavani zadevi nesporno končana šele novembra 2006, da se končni obračun lahko sestavi šele, ko so vsa dela končana ter glede na to, da je bil predlog za izvršbo vložen 23. 9. 2009, zaključilo, da triletni zastaralni rok še ni potekel. 8. Pritožnica takšno stališče graja. Materialnopravni sklep, da je zastaralni rok za dela, opravljena do februarja 2005, začel teči šele novembra 2006, ko je bilo opravljeno (še končno) tesnjenje fasadnih dilatacij, je po njenem mnenju napačen. Tožeča stranka bi namreč morala za vsa dela, ki jih je izvedla do februarja 2005, toženi stranki izstaviti račun - začasno ali končno situacijo - najkasneje februarja ali marca 2005. Okoliščina, da je tožeča stranka skoraj dve leti kasneje, tj. novembra 2006 - opravila še delo, ki predstavlja zgolj 5 % vrednosti celotne fasade, tako ne more pomeniti, da so šele takrat nastopili pogoji za obračun del, opravljenih do februarja 2005. Čas od februarja 2005 do novembra 2006 (oziroma 28. 6. 2007, ko je bila izstavljena končna situacija) nedvomno ni primeren rok za obračun storitev, ki so bile opravljene že do februarja 2005. Z izstavitvijo zadnje situacije 28. 6. 2007 ni mogoče premakniti zastaralnega roka za dela, ki bi morala biti zaračunana že februarja 2005. 9. Očitek o zmotnem materialnopravnem izhodišču sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen. Spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe pa iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pritožnica kljub temu ne more doseči. 10. Po določbi prvega odstavka 336. člena Obligacijskega zakonika(2) (v nadaljevanju OZ) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Izrecne določbe o tem, kdaj pridobi podjemnik pravico do plačila, OZ ne določa. Je pa to pravilo mogoče izpeljati iz osrednje značilnosti podjemnikove (oziroma izvajalčeve) storitvene obveznosti kot obligacije rezultata. Pravico do plačila za opravljen posel podjemnik tako ne pridobi zgolj z dokončanjem posla, temveč šele z izročitvijo naročniku (oziroma dosledneje, ko naročniku omogoči, da opravi prevzem opravljenega posla). Ko mu torej omogoči, da opravljeni posel uporabi za namen (za uresničitev interesa), zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo.(3)

11. Po 641. členu OZ je naročnik dolžan prevzeti opravljeni posel. Ta naročnikova obveznost pa obstaja samo, če je posel pravilno opravljen. Da bi naročnik lahko izpolnil svojo obveznost prevzeti opravljeni posel, mu mora podjemnik omogočiti, da opravi (najprej pregled in nato) prevzem posla.

12. Ugotoviti je torej, da pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je za (pridobitev pravice do plačila za opravljeno delo in s tem) dospelost terjatve iz gradbene pogodbe(4) oziroma začetek teka zastaralnega roka relevanten (zgolj) trenutek, ko so bile storitve opravljene oziroma posel izvršen. Pomembno je nadaljnje pravno dejstvo prevzema opravljenega posla.

13. To pa pomeni, da so (v predhodno opisanem kontekstu - 10. in 11. točka te obrazložitve) relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so pritožbeno neizpodbijana, naslednja: - tožeča stranka je zgrajeni objekt toženi stranki uradno izročila dne 19. 6. 2007; - v zapisniku o končnem prevzemu na objektu z dne 19. 6. 2007 so bile grajane napake; - na napake je tožena stranka opozarjala že pred primopredajo objekta - v dopisu 29. 6. 2006, tako da je tožeča stranka za te napake vedela; - zatrjevane napake tudi dejansko obstajajo.

14. Ker je bilo torej ugotovljeno, da je tožena stranka napake utemeljeno grajala (saj napake izvršenega dela nedvomno so obstajale - konec koncev je sodišče prve stopnje presodilo, da je ugovor tožene stranke na znižanje plačila delno utemeljen), del tudi utemeljeno ni prevzela. V primeru, ko izvedena dela niso pravilno opravljena, jih naročnik namreč ni dolžan prevzeti, izvajalec pa ne pridobi pravice zahtevati izpolnitev obveznosti.

15. Če tožena stranka del do 19. 6. 2007 utemeljeno ni prevzela (ker so imela napake), pa v tem postopku neutemeljeno uveljavlja, da je terjatev na njihovo plačilo zapadla že prej. Še posebej, ker je poleg tega(5) v postopku pred sodiščem prve stopnje sama zatrjevala, da v skladu s Pogodbo št. 5008/2004 ni bila dolžna izvršiti plačila, preden tožeča stranka ni izvršila svojih pogodbenih obveznosti, da že iz samih trditev tožeče stranke izhaja, da se je to zgodilo šele leta 2007 (ko je tožeča stranka tudi izstavila končno situacijo) ter da tožena stranka ni bila dolžna plačila opraviti vnaprej, ampak šele po tem, ko bi tožeča stranka izpolnila vse svoje pogodbene obveznosti in bi bil sestavljen primopredajni zapisnik ter obračun (prim. navedbe pod točko 8 na list. št. 27)

16. Trdila je sicer tudi, da so bila vsa dela, zajeta s končno situacijo št. 503 z dne 28. 6. 2007 (z izjemo tesnjenja fasadnih dilatacij po podizvajalcu A. A. A. s.p. v vrednosti 4.035,08 EUR), opravljena že februarja 2005 in da je ta del zahtevka zato že zastaran(6). A ker hkrati ni uveljavljala, da so bila točno ta dela (tj. tista, ki naj bi bila opravljena do februarja 2005) opravljena brez napak in da so že prevzeta, v pritožbi ne more uspeti z navedbo, da je zastaranje za omenjena dela začelo teči že pred prevzemom junija 2007. Zastaranje je v obravnavanem primeru začelo teči ob prevzemu del in do vložitve predloga za izvršbo dne 23. 9. 2009 zastaralni rok nedvomno še ni potekel. 17. Izkaže se torej, da kljub temu, da je pritožbeno sodišče vprašanje zastaranja vtoževane terjatve presojalo z vidika druge pravne podlage kot sodišče prve stopnje, tudi pravilna uporaba materialnega prava narekuje enako rešitev (vtoževana terjatve ni zastarana).

Glede klavzule „ključ v roke“

18. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pomen klavzule „ključ v roke“ oziroma da je sporno pogodbeno določilo, v katerem je vsebovana omenjena klavzula, razlagalo „v škodo stranke, ki pogodbe ni pripravila (tj. tožene stranke)“.

19. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je imela tožena stranka (takrat: B. B.) možnost, da pri sestavi Pogodbe št. 5008/2004 z dne

20. 8. 2004 sodeluje. V omenjeno pogodbo (v prvi odstavek 1. člena, v katerem je predvidena cena za konstrukcijo v višini 130.195,29 EUR in ločeno za fasado v višini 77.065,60 EUR), ki jo je sicer res vnaprej pripravila tožeča stranka, je lahko namreč sama lastnoročno vnesla popravke. Med drugim tudi sporno klavzulo „po sistemu ključ v roke“ (kar je tožeča stranka nato nesporno sprejela).

20. Pri razlagi spornega določila je tako (čeprav pritožnica to izrecno zanika) upoštevalo voljo obeh pogodbenih strank. Predvsem je v celoti upoštevalo voljo tožene stranke, ki jo je izrazila z ročnimi popravki (kar je tožnica nato v celoti sprejela). Pri tem pa sodišče prve stopnje - po presoji pritožbenega sodišča povsem utemeljeno - nikakor ni moglo mimo dejstva, da tožena stranka kljub temu, da je v 1. člen vnesla klavzulo „po sistemu ključ v roke“, ni prečrtala tistega dela pogodbenega določila, v katerem je bilo določeno, da se točna kvadratura fasade obračuna po dejansko izvedenih količinah z zadnjo situacijo. Tako je ugotovilo, da je bila cena nespremenljiva le za konstrukcijo (pogodbeno določena v višini 130.195,29 EUR), ne pa tudi za fasado (77.065,60 EUR).

21. S tem, ko tožena stranka ni prečrtala določila o obračunu fasade po dejansko izvedenih količinah, je bilo namreč onemogočeno, da bi bilo pogodbeno določilo 1. člena Pogodbe mogoče razumeti drugače, kot da sporna klavzula in s tem nespremenljiva cena velja le za konstrukcijo. Njene volje (in tudi volje tožeče stranke, ki se je s popravkom tožene stranke strinjala) zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti v smislu, da so vse cene (tako za konstrukcijo kot tudi za fasado, ki sta po Pogodbi ločeni postavki) fiksne in neodvisne od dejanskih količin. Takšna je le cena za konstrukcijo, saj tožena stranka ni poskrbela, da bi bilo tudi v zvezi s ceno za fasado mogoče uporabiti klavzulo „po sistemu ključ v roke“, čeprav je bila kot dober gospodarstvenik (6. člen OZ) dolžna vedeti, da mora (če želi doseči, da bo tudi cena za fasado fiksna) predlagati črtanje tistega dela 1. člena Pogodbe, ki določa, da se točna kvadratura fasade obračuna po dejansko izvedenih količinah z zadnjo situacijo, ne pa da pritožbeno uveljavlja, da se je tožeča stranka kot gradbeno podjetje, ki v okviru svoje dejavnosti izvaja zgolj in samo gradnje, nedvomno zavedala in dobro vedela, kaj ta klavzula pomeni.

Glede pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni upravičena do plačila v znesku 1.391,84 EUR brez DDV

22. Ker je tožeča stranka - kot obrazloženo v prejšnjih točkah - v Pogodbi z dne 20. 8. 2004 imela temelj za doplačilo iz naslova dodatne kvadrature fasade in ker kvadratura fasade po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje presega pogodbeno kvadraturo fasade, je zahtevek za plačilo vrednosti presežne kvadrature v višini 1.391,84 EUR brez DDV tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

Glede manjvrednosti fasade

23. Plačilo se zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako (640. člen OZ).

24. Načelo enake vrednosti dajatev se po 640. členu OZ z uveljavitvijo zahtevka za sorazmerno znižanje plačila torej uresniči tako, da se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo opravljenega posla ob sklenitvi pogodbe brez napak in vrednostjo, ki bi jo takrat (torej ob sklenitvi pogodbe) imel posel z napako. Navedena določba ne ureja izračuna absolutnega zneska znižanja plačila, temveč le izračun deleža (%), v katerem se plačilo zniža. Znesek, za katerega se plačilo zniža, se izračuna tako, da se višina (absolutni znesek) plačila, ki bi ga na podlagi pogodbe moral opraviti naročnik, pomnoži z deležem (%) sorazmernega znižanja plačila.(7)

25. Upoštevaje navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je sodni izvedenec za gradbeništvo C. C. absolutni znesek manjvrednosti neutemeljeno računal od tržne vrednosti nepremičnine iz registra nepremičnin (tj. GURS). Pogodbena vrednost del za fasado je znašala 77.065,60 EUR (64.221,33 EUR + DDV) in je bila kot postavka ločena od vrednosti del za konstrukcijo hale. Ob strinjanju sodnih izvedencev o odstotku manjvrednosti (tj. 15 %) je torej v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da je absolutni znesek, za katerega se pogodbeno plačilo zniža, 11.743,35 EUR(8) (pri čemer je izvedenec D. D. ugotovil kvadraturo fasade skladno s pogodbenim določilom - prim. list. št. 112).

26. Skladno s 640. členom OZ je tako nepomembno, kar trdi pritožnica, in sicer da fasade ni mogoče ocenjevati samostojno in ločeno od objekta, v katerega je vgrajena, oziroma da fasada kot samostojni gradbeni objekt ne obstaja in ne more obstajati. Znižanje plačila je odvisno od vrednosti dela in če je bilo v Pogodbi mogoče ločeno oceniti vrednost del za konstrukcijo in ločeno vrednost del za fasado, ni utemeljenega razloga, da se znižanje plačila ne bi opravilo glede na vrednost izvršenega dela (zgolj) za fasado.

27. Da je naročnik, v konkretnem primeru tožena stranka, pri naročilu izdelave fasade, ki se zgradi na objekt, zasledoval določen cilj, tj. izboljšanje objekta samega s fasado, kar ima za posledico povečanje vrednosti samega objekta, da je bilo pričakovanje naročnika, da bo objekt po izdelavi fasade več vreden, ker bo imel izdelano fasado, in da je bilo delo tožeče stranke zato za toženo stranko ob sklenitvi pogodbe toliko vredno, kolikor je pričakovala, da bo več vreden njen objekt, ko bo imel izdelano fasado (brez napak), ne glede na ceno, zapisano v pogodbi, pa so trditve, ki jih tožena stranka ni zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma za katere v pritožbi ni pojasnila, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Predstavljajo torej nedovoljene pritožbene novote, ki so za pritožbeno sodišče neupoštevne.

Glede pobotnega ugovora

28. Odločilno za presojo utemeljenosti pritožbe tožene stranke pa je končno tudi vprašanje pravilnosti presoje prvostopenjskega sodišča glede izkazanosti predpostavke odškodninske odgovornosti, to je nastanka in višine zatrjevane škode toženi stranki.

29. Tožena stranka je škodo, konkretneje izgubljeni dobiček, utemeljevala kot izgubo, ki jo je utrpela v posledici onemogočenega opravljanja dejavnosti na novi lokaciji (tj. v objektu, ki je bil predmet gradbene pogodbe). Tožena stranka namreč zaradi nedokončanja del in neodprave napak(9) od decembra 2004 do junija 2007 ni mogla opravljati dejavnosti v novem objektu, v katerem so proizvodne zmogljivosti tožene stranke desetkrat večje, kot so bile v prejšnji proizvodni hali, in ji je tako mesečno nastajala škoda v višini 20.000,00 EUR.V prejšnji proizvodni hali je (kot zatrjuje) proizvedla 2 do 3 agregate na mesec, v novi pa bi jih lahko med 20 in 30 na mesec (list. št. 29).

30. Izgubljeni dobiček predstavlja obliko materialne škode, ki se kaže v preprečitvi povečanja premoženja oškodovanca (132. člen OZ). V skladu s tretjim odstavkom 168. člena OZ, se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Izgubljeni dobiček kot oblika škode temelji na sklepanju o premoženjskopravnem položaju, v katerem naj bi bil oškodovanec, v kolikor ne bi bilo škodnega dejanja, v primerjavi z njegovim položajem, ki je sledil škodnemu ravnanju povzročitelja škode(10).

31. Za takšno sklepanje pa bi v okoliščinah konkretnega primera (ko se je po zatrjevanem škodnem dogodku ukvarjala z isto dejavnostjo v starem proizvodnem objektu) tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka morala navesti tako podatke o prihodkih in odhodkih, ki jih je dejansko dosegla v obdobju od decembra 2004 do junija 2007 (ko je dejavnost opravljala na svoji stari lokaciji) ter podatke o prihodkih in odhodkih, ki jih je načrtovala doseči v istem obdobju, če bi dejavnost opravljala na novi lokaciji. Obseg izgubljenega dobička je namreč enak razliki med vrednostjo (izraženo v denarnih enotah) oškodovančevega premoženja, kakršna bi bila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in vrednostjo oškodovančevega premoženja (izraženo v denarnih enotah), kakršna po škodnem dogodku dejansko je. Predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.(11)

32. Trditveno breme glede prihodkov in odhodkov pa (v tem primeru) toženi stranki nalaga tudi sodna praksa VS RS (prim. II Ips 234/2005, II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007). Pritožnica torej nima prav, ko navaja, da ji prihodkov in odhodkov ni bilo potrebno specificirati (oziroma da zadošča že ocena škode). V konkretnem primeru brez trditev o prihodkih in odhodkih, ki so bili dejansko doseženi pri poslovanju na stari lokaciji ter trditev o načrtovanih prihodkih in odhodkih na novi lokaciji, izgubljenega dobička ni bilo mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zato tožena stranka glede obstoja in višini škode svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.

33. Da podatkov o dejanskih prihodkih in odhodkih tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni specificirala, pritožbeno priznava tudi sama. Preden tožnik glede izgubljenega dobička ne poda ustrezne trditvene podlage, pa tudi postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi ocenil obseg nastale škode, ni dovoljen, saj gre v tem primeru za informativni dokaz (kar je toženi stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje). Kljub temu, da je tožena stranka predložila bilance stanja in izkaze poslovnega izida za leta 2002 do 2010, izvedenec brez ustrezne trditvene podlage torej ne bi smel ugotavljati obstoja in višine izgubljenega dobička.

34. Pritožba prvostopenjskemu sodišču tudi neutemeljeno očita opustitev dolžnosti izvajanja materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), ker toženca ni pozvalo h konkretizaciji navedb glede izgubljenega dobička - tj. dejanskih in načrtovanih prihodkov in odhodkov. Sodišče prve stopnje toženca res ni pozvalo na dopolnitev trditvene podlage glede obsega in višine nastale škode, vendar je toženca na nezadostne trditve opozarjala že tožnica, zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo. Obravnavani institut je namenjen pospešitvi postopka in preprečitvi sodbe, ki bi za stranke pomenila presenečenje. Ko stranka ne poda vseh navedb, ki jo trditveno in dokazno bremenijo, ima sodišče načelno dolžnost, da jo v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost opozori. Opisana dolžnost sodišča do stranke pa odpade, če jo o (o odsotnosti navedb) takšnih odločilnih dejstvih opozori nasprotna stranka. In slednja je to storila - opozarjala je toženo stranko, da je pobotni ugovor tožene stranke v celoti neizkazan, pavšalen in dokazno nepodprt (list. št. 22 in 36). Očitana kršitev določb pravdnega postopka po presoji pritožbenega sodišča tako ni podana.

Sklepno

35. Sodišče prve stopnje je skladno s pojasnjenim pravilno rešilo sporna vprašanja obravnavanega primera. Izpodbijana odločitev je posledično pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev, kakršna izhaja iz II., IV. in V. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) potem, ko je sodba v izpodbijanem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

36. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V njem namreč ni ponudila takšnih navedb, da bi bilo mogoče šteti, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US in 6/17 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US.

Op. št. (3): Naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno. To velja tudi, če sta dogovorjeni izvršitev in izročitev dela po delih (tretji in četrti odstavek 642. člena OZ).

Op. št. (4): Ki je vrsta podjemne pogodbe.

Op. št. (5): Prim. list. št. 28, prvi odstavek.

Op. št. (6): Po stališču tožene stranke namreč zastaralnega roka za dela, ki so bila opravljena že do konca februarja 2005, ni mogoče spreminjati s tem, da se račun oziroma končna situacija za ta dela izstavi šele junija 2007. Op. št. (7): Tako N. Plavšak v: OZ s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 881, 882. Op. št. (8): + 4.600,00 EUR za popravljive napake.

Op. št. (9): Ter neizročitve tehnične dokumentacije in listine o zanesljivosti objekta - tako na list. št. 28. Op. št. (10): Tako v VSL sodba I Cpg 1552/2014. Op. št. (11): Tako N. Plavšak v: OZ s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 949.