Jedro

Tožnica ima pravico do družinske pokojnine, ker jo je pokojni sin, ki ji dajal mesečna sredstva v višini 300,00 EUR do 340,00 EUR, preživljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe št. XII Ps 924/2009 z dne 28. 12. 2011. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 16. 3. 2009 in št. ... z dne 20. 10. 2008 in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine po pokojnem A.A. od 1. 6. 2007 dalje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožnici odmeriti višino družinske pokojnine s posebnim pravnim aktom v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in ji izplačati že zapadle zneske družinske pokojnine v roku 15 dni po izdaji dokončne odločbe o odmeri družinske pokojnine ter ji povrniti stroške postopka v znesku 1.781,01 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S sklepom o popravi sodbe pa je sodišče prve stopnje drugi odstavek točke III izreka sodbe popravilo tako, da se pravilno glasi: „Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 673,44 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Obenem je v obrazložitvi zneske stroškov popravilo tako, da znesek 88,70 EUR pravilno znaša 188,70 EUR, skupni znesek znaša 561,20 EUR, 20 % DDV pa znaša 112,24 EUR, tako da stroški skupaj znašajo 673,44 EUR, v preostalem delu pa ostane sodba opr. št. Ps 924/2009 z dne 15. 11. 2011 nespremenjena.

Zoper sodbo in sklep o popravi sodbe je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da pogoj preživljanja iz 6. točke sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane, ni izpolnjen, ker tožnici ni uspelo dokazati pogoja preživljanja. V skladu s citiranim sklepom bi bil pogoj preživljanja, glede na to, da tožnica in pokojni sin A.A. nista imela stalnega prebivališča izpolnjen, v kolikor bi tožnica dokazala, da ji je pokojni sin v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal sredstva, najmanj v višini polovice povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic v tistem letu. Ta znesek je v letu 2006, skladno s takrat veljavnim sklepom o najnižji pokojninski osnovi in osnovi za odmero dodatnih pravic znašal 88.545,56 tedanjih SIT oziroma 369,49 EUR, polovica tega zneska pa znaša 184,74 EUR, kar pa po mnenju toženca z izpovedbami prič ni bilo dokazano. Po mnenju toženca je bila z izpodbijano sodbo z vidika dokazne vrednosti izpovedbe zaslišanih prič nepravilno ocenjena. Vse priče so sicer enotno izpovedale, da je pokojni sin tožnici dajal mesečna sredstva v višini 300 do 340 EUR na mesec, vendar so te izpovedi temeljile le na podlagi pripovedovanja tožnice. Nobena od zaslišanih prič dejansko ni videla, da je pokojni sin mami redno mesečno dajal navedena denarna sredstva, niti ni bilo ugotovljeno, katere stroške je tožnici pokojni poravnaval. Zaslišana priča A.B. je celo izpovedal, da je pokojni poravnaval račune za elektriko, telefon, plin, vendar je ta izjava priče tudi nasprotujoča z listinskimi dokazi. Iz predloženih položnic je razvidno, da je stroške za elektriko in telefon v letu 2006 za tožnico plačeval sin A.C., ki tudi po izpovedi A.D. živi na Hrvaškem. Pa tudi sicer so med izjavami prič neskladja. V predsodnem postopku sta bili zaslišani priči A.B. in A.D., ki sta izpovedali, da so tožnici pri preživljanju pomagali in še danes pomagajo po svojih močeh, vsi otroci. V sodnem postopku pa je A.D. svojo izjavo spremenil in je zatrjeval, da je za tožnico skrbel le pokojni A.A.. Takšne spreminjajoče in nasprotujoče izjave pa vzbujajo že vnaprejšen dvom, da bi kot priča izpovedala verodostojno. Ne zdi se tudi verjetno, da bi pokojni, ki je živel in bil redno zaposlen v Sloveniji ter prejemal plačo v letu 2006 v višini 549,28 EUR mesečno ter imel tudi sam stroške s plačevanjem najemnine, obratovalnimi stroški, s hrano, tožnici redno mesečno dajal več sredstev za preživljanje, kot bi ostalo njemu samemu. Pa tudi sicer sodišče pri odločanju sploh ni ugotovilo, ali je tožniku ostalo dovolj lastnih sredstev za preživljanje, saj ni ugotovilo niti njegovih izdatkov. Pritožba se ne strinja tudi s stroški, ki jih je sodišče naložilo v plačilo tožencu v višini 673,44 EUR.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na pričanje A.B. in A.D.. Normalno je, da so materi kaj postorili, kdaj tudi kaj prinesli, vendar niso pomagali z denarjem, ker so imeli družine. Pomoč ostalih otrok, kdaj tudi sosedov, glede na tožničino starost ni mogoče tolmačiti kot preživljanje v smislu zasledovane pravice po ZPIZ-1. Pritožba se tudi neutemeljeno spušča v podrobnosti funkcioniranja matere v zvezi s plačevanjem stroškov pred smrtjo sina A.A.. Prav tako pritožba neutemeljeno graja sodišče, da ni ugotavljalo izdatkov preživljalca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 3. 2009 in prvostopne odločbe št. ... z dne 20. 10. 2008, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine po umrlem sinu A.A.. Glede na izpodbijani odločbi in tožničin tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem sinu A.A..

Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Po 115. členu in po pogojih iz 119. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do družinske pokojnine tudi starš umrlega zavarovanca, če ga je le-ta do smrti preživljal. Kdaj se šteje, da ga je zavarovanec oziroma uživalec pokojnine preživljal, pa je določeno v Sklepu o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS, št. 50/2000 in št. 54/2006, v nadaljevanju sklep). Po 1. točki tega sklepa je ta pogoj izpolnjen, če družinski član ni zavarovan po določbah tega zakona, če njegov povprečni mesečni dohodek v koledarskem letu pred nastopom zavarovalnega primera, ni presegel polovice zneska osnove za odmero dodatnih pravic iz 57. člena ZPIZ-1, veljavne na dan nastanka zavarovalnega primera in, če je imel z zavarovancem oziroma uživalcem pravic skupno stalno prebivališče. Po 6. točki tega sklepa pa se, če družinski član z njim ni imel skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa ostale pogoje iz 1. točke sklepa, šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, redno mesečno dajal sredstva najmanj v višini polovice zneska, osnove za odmero dodatnih pravic v tistem letu.

Med strankama ni sporno, da tožnica s pokojnikom ni imela skupnega prebivališča. Povprečni znesek osnove za odmero dodatnih pravic v letu 2006 skladno s tedaj veljavnim sklepom o najnižji pokojninski osnovi in osnovi za odmero dodatnih pravic (Ur. l. RS, št. 121/2006) je znašal 88.545,56 SIT oziroma 369,49 EUR, polovica tega zneska pa 184,74 EUR.

Na podlagi izvedenih dokazov, potem ko je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnico in priče A.D., A.E. in A.B., je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izpolnjen dejanski stan iz citiranega sklepa, vključno s 6. točko sklepa in da je tožnico preživljal pokojni sin A.A..

Vse priče, čemur pritrjuje tudi pritožba, so enotno izpovedale, da je pokojni A.A. tožnici dajal mesečna sredstva v višini 300 do 340,00 EUR na mesec. Kot so izpovedale priče, so to res vedele po pripovedovanju tožnice. Vendar so priče hkrati izpovedale, da je za tožnico skrbel sin oziroma brat A.A., da jo je najmanj enkrat mesečno obiskoval (priči A.B. in A.E.), kar je glede pogostosti obiskov in glede denarja potrdila tudi sama tožnica ter priča A.B. še, da je A.A. denar v kuverti nesel tudi on, ko je šel v BiH. Tožničin sin oziroma brat pokojnega, A.D. pa je dodatno izpovedal, da v času, ko je mater preživljal pokojni, drugi otroci njej niso dajali denarja. Ni pa iz zaslišanja priče A.B. razvidno, da bi v nasprotju z listinskimi dokazi izpovedal, da je pokojni poravnaval račune za elektriko, telefon, plin (listovna številka 45), kot zatrjuje pritožba.

Tožnica je skladno s sklepom sprejetim na glavni obravnavi, predložila položnice za elektriko in telefon (pripravljalna vloga), za katere je sodišče na glavni obravnavi ugotovilo, da glasijo na tožničinega sina A.C., na katerega so bili ti stroški tudi prijavljeni v plačilo. Drugih dokazov ali konkretnih dokazov o dejanskem plačilu teh stroškov, pa sodišče ni izvajalo in v tej smeri izvajanja dokazov nobena od strank niti ni predlagala.

Pritožba se neutemeljeno šele v pritožbi sklicuje na to, da je priča A.D. svojo izjavo oziroma izpoved v primerjavi z izjavo v predsodnem postopku, spremenil. V kolikor je s svojo (spremenjeno) izpovedjo vzbudil dvom v verodostojnost v izpoved prič, bi to toženec moral razčistiti neposredno na zaslišanju v sodnem postopku in priči (ali pričam) postavljati dodatna in za odločitev relevantna in tista vprašanja, ki jih izpostavlja sedaj v pritožbi, vključno o tem, koliko denarja in ali dovolj za lastno preživljanje, je pokojnemu, glede na njegovo plačo, ostalo, če je mesečno plačeval tožnici za preživljanje. Takšnih ali podobnih vprašanj pa toženec na zaslišanjih ni postavljal, kar je jasno razvidno iz zapisnikov.

Četudi gre v konkretnem primeru za sodbo, izdano v zvezi z izpodbojno tožbo zoper posamični upravni akt, se toženec v pritožbi ne more uspešno sklicevati na izpovedbe prič iz predsodnega postopka, niti zaradi prekluzije dokazov po 337. členu ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje potem, katera dejstva je šteti za dokazana, je pravilno sprejet le na podlagi dokazov izvedenih v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelo neposrednosti, kontradiktornosti ter proste presoje dokazov in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Na podlagi izvedenih dokazov je dokazna ocena, da je pokojni A.A. preživljal tožnico, svojo mater, tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilna in utemeljeno ugodeno tožničinemu tožbenemu zahtevku, ter glede na uspeh v pravdi, v skladu z določbo 154. člena ZPP tožencu naloženi v plačilo stroški postopka.

Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.