Jedro

Trditve stranke, da ji zaradi neposlovanja dnevno nastaja nepopravljiva škoda, so presplošne oziroma abstraktne, da bi lahko utemeljile ugotovitev o nastajanju težko nadomestljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, v skladu s katerim naj bi ji toženka takoj omogočila posest nad poslovnim prostorom (po Dodatku k Pogodbi o najemu poslovnih prostorov št. 13006 za gostinski lokal); v primeru, da toženka ne bi ravnala v skladu s predlagano začasno odredbo, naj bi sodišče pooblastilo izvršitelja M. T., da na toženkine stroške vzpostavi prejšnje stanje in posest tožnice nad poslovnim prostorom-gostinskim lokalom, prav tako pa bi bila dolžna toženka za vsak dan zamude (zaradi izgubljenega dohodka) plačati po 1.000,00 EUR.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi (1) in izda začasno odredbo (ter ji vrne v posest lokal). Poudarja, da je izkazala kumulativen obstoj obeh pogojev, ki sta potrebna za izdajo predlagane začasne odredbe. Navaja, da je v lokalu delala in pridobivala dohodek. Zaradi toženkinega ravnanja ji je bil onemogočen dohod v lokal in zato motena posest. V posledici neposlovanja bo otežena uveljavitev terjatve, saj ji dnevno, ker ne posluje, nastaja nepopravljiva škoda. Nepopravljiva škoda bo nastala tudi v bodočnosti. Ker podjetje ne posluje, bo moralo zaradi tega objaviti stečaj. Lastnik in direktor ima nedoletno hči, ki ima zaradi tega težje pogoje preživljanja. Posamezni zaposleni so že izgubili delo, to pa naj bi se pripetilo tudi preostalim. V lokalu sedaj posluje neznana pravna oseba, ki uporablja njene gostinske aparate, in sicer predvsem peč za peko kruha in sladic ter vzhajalnik (vrednost peči naj bi bila več 1.000,00 EUR). Izid pravde zaradi motenja posesti naj bi bil znan in tožnica je prepričana, da bo v postopku dobila nazaj posest. Zato naj bi bila izdaja začasne odredbe nujna, da se ji z njo odpravi vsa škoda, ki bi jo morala uveljavljati v drugih postopkih.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 9., 10., 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno in prepričljivo obrazložilo, da tožnica ni izkazala obstoja drugega za izdajo predlagane (ureditvene) začasne odredbe potrebnega pogoja oziroma svojih trditev o nastanku težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). V tem okviru je pravilno ugotovilo, da so bile tožničine navedbe v zvezi z zatrjevanim nastankom takšne škode povsem skope oziroma nekonkretizirane. Že njeno zatrjevanje škode (kot take) je ostalo na povsem splošni ravni (trditev o nastajanju dnevne škode v višini izgubljenega prometa v predmetnem poslovnem/gostinskem prostoru). Prav tako ni podala nobenih (ne konkretnih in ne splošnih) navedb o tem, kako naj bi (povsem abstraktno) zatrjevana škoda prizadejala njen pravni (premoženjski) položaj na način, da bi ga bilo težko restituirati. Vse to pa je bistveno premalo, da bi bilo moč njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi.

6. Tudi (bolj ali manj pavšalne) pritožbene navedbe ne vzbudijo prav nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje oziroma prepričljivost v izpodbijanem sklepu navedenih razlogov. Glede na predhodne ugotovitve pritožbena trditev, da naj bi tožnica izkazala obstoj obeh za izdajo (ureditvene) začasne odredbe potrebnih kumulativnih pogojev, seveda ne drži (2). Tako tudi poudarjanje, da ji zaradi neposlovanja dnevno nastaja nepopravljiva škoda, ostaja na istem splošno (abstraktnem) nivoju (tudi v pritožbi te škode ne konkretizira) (3). Trditve o tem, da bo moralo podjetje zaradi neposlovanja objaviti stečaj, da ima lastnik oziroma direktor nedoletno hči (ki ima zato težje pogoje preživljanja), da naj bi posamezni zaposleni že izgubili delo (v prihodnosti pa tudi preostali) ter da naj bi sedaj v lokalu poslovala neznana pravna oseba, ki uporablja njene gostinske aparate (peč za peko kruha in sladic ter vzhajalnik), pa prav vse v prvi vrsti predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPP). Nenazadnje tudi v zvezi z omenjenimi okoliščinami ni (konkretno) obrazloženo, zakaj naj bi za tožnico pomenile nepopravljivo (nenadomestljivo) škodo (4). Okoliščina, kakšen bo končni izid predmetne pravde, pa je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nerelevantna. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), za izdajo začasne odredbe ne zadostuje zgolj verjeten obstoj terjatve (vtoževanega zahtevka), ampak mora biti podan (izkazan) tudi drug pogoj (5). Tega drugega pogoja pa ni uspela tožnica niti ustrezno (konkretno) opredeliti.

7. Ker razlogom, na katere se sklicuje pritožba, ni moč slediti, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (6) (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Pravilno spremeni.

(2) Pritožničino subjektivno mnenje (pavšalno vztrajanje) na (objektivno) pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje nima prav nobenega vpliva.

(3) Neobrazložena je tudi trditev, da bo zaradi neposlovanja otežena uveljavitev terjatve. Ni namreč jasno, kakšno terjatev ima pritožnica v mislih. Sama v tem postopku (v zvezi s poslovnim prostorom) uveljavlja prepovedni oziroma restitucijski zahtevek, uveljavitev katerega pa zaradi neizdaje predlagane začasne odredbe ne more biti ogrožena (oziroma to vsaj ni pojasnjeno). V kolikor ima v mislih morebitno odškodninsko terjatev do toženke, pa prav tako ni razvidno (pojasnjeno), kako bi lahko nemožnost tožničinega takojšnjega poslovanja v predmetnem lokalu vplivala na uveljavitev takšne terjatve.

(4) Enako velja za trditev (ki je obenem prav tako novota), da je izdaja začasne odredbe nujna za odpravo škode, ki bi jo morala (tožnica sicer) uveljavljati v drugih postopkih. Okoliščina, da bi morala tožnica povračilo morebitne (nedopustno nastale) škode, uveljavljati v drugih (pravdnih) postopkih, za sklep o obstoju težko nadomestljive škode ne zadošča. (5) Glej drugi odstavek 272. člena ZIZ.

(6) Toženka je stroške priglasila v odgovoru na pritožbo.