Jedro

Dolžnost toženca (etažnega lastnika) bi bila, da takoj omogoči dostop do njegovih prostorov zaradi sanacije okvare, zato je odgovoren za nastalo škodo zaradi iztekanja vode, ki se odraža v razliki med predhodno porabo vode po posameznih mesecih in dejansko povišano porabo zaradi iztekanja vode.

Toženec vstopa v stanovanje zaradi ugotovitve lokacije in potrebnih del ni upravičen pogojevati z vnaprejšnjo pisno zavezo solastnikov in ga to odgovornosti za nastalo škodo ne razbremenjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da je dolžan tožniku na račun odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi povečane porabe vode, plačati znesek 1.520,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2014 do plačila. V preostalem delu za znesek 1.377,18 EUR je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 241,36 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga laično pritožbo toženec. Izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in prikazuje svoje videnje nesoglasij med solastniki. Izpostavlja, da je že v letu 2010 voda iz tožnikove kopalnice prodrla v njegovo kuhinjo, A. A. pa je že nekaj let prej vedela za napako in je ni ustrezno sanirala. Inštalater, ki naj bi pregledal prostore tožnika in A. A., ni bil verificiran za odkrivanje napake. X ni nikdar locirala napake v njegovih prostorih, prav tako ne drži, da ni hotel omogočiti dostopa. Sodišče ne bi smelo slediti sestri, saj gojita osebne zamere, ima pa tudi zdravstvene težave. Ne drži, da bi mu A. A. plačevala stroške vode. Tožnik je imel v svojih prostorih jacuzzi, kar je povečalo porabo vode. Sestri tudi ni povrnil zneska udeležbe v prekopavanju spodnje etaže in stroškov kupnine za del stavbe. Glede na poprejšnje oškodovanje njegove lastnine je toženec upravičeno zahteval pisni dogovor o sanaciji. Pripravljalno vlogo je prejel s strani tožnikove odvetnice šele na prvem naroku. Posnetek, ki ga je predlagala za dokaz, je predložil takoj, ko ga je našel. Želel je čimprejšnjo sanacijo, vendar v sorazmernem deležu lastnine nepremičnine. Sam je plačeval vodo, sestrina plačila so se nanašala le na čas, ko je bil odsoten. Tam je živel po en ali dva dni na teden. Po popravilu je njegovo stanovanje ostalo nebivalno, zaradi česar se je moral dokončno izseliti. Dopisi tožnika so zadevo obravnavali enostransko, zato jih ni dvigoval in bral. Vsem zainteresiranim je omogočal vstop v stanovanje, vendar tožnik ni želel plačati nobenega avansa. Priči B. B. in C. C. sta tožnikova znanca, ki ju je uporabljal za pritiske nad njim. V zemljiški knjigi etažna lastnina ni etablirana. Sodišče je dvomilo v izpoved njegove žene, ki je potrdila, da je izročil znesek za del sanacije. Problematika je izjemno kompleksna in delna odstopanja v pričevanju ne izkazujejo nepravilnosti. Ne bi bilo treba prekopati celega stanovanja z namenom iskanja napake. Ta je bila odkrita v sestrinem delu. Po sanaciji je voda nehala iztekati. Njegov materialno pravni položaj bi se s sklenitvijo pisnega dogovora bistveno izboljšal. Uničene so bile številne osebne stvari, na premoženju pa je nastala materialna škoda. Stroški, nastali zaradi nočnega nezapiranja vode, so posledica ravnanja tožnika, ki je dobil povrnjen del porabljene vode v smislu kanalščine in mu je X odpisala znaten znesek. Sam zaradi izvršbe ni imel možnosti ugovora za njegov delež zneska. Tožnik je največji porabnik vode v objektu, plačeval pa je najmanj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo, notranje skladno in podrobno dokazno oceno sodišča prve stopnje, povzeto na 5. do 12. strani sodbe, ki jo pritožba zgolj s podajanjem lastnega videnja spornega razmerja ne more izpodbiti. Za odločitev sodišča so bistvene naslednje dejanske ugotovitve: - tožnik, toženec in A. A. so solastniki stanovanjske hiše, na kateri etažna lastnina formalno še ni vzpostavljena; - uporaba hiše je v naravi razdeljena, tako da tožnik uporablja stanovanje v prvem nadstropju, A. A. mansardo, hkrati pa s tožencem še pritlične prostore; - vodovodna napeljava v hišo vstopa v prostorih toženca, kjer je skupen vodovodni števec; - v aprilu 2010 se je poraba vode bistveno povečala, nato se je stanje umirilo do februarja 2011, ko je bilo odtekanje vode znova zaznavno; - toženec kljub pozivu ni omogočil dostopa do vodovodnih naprav inštalaterju E., ki ga je angažiral tožnik, dopustil pa je pregled s strani delavcev X 13. 4. 2011, na katerem je bila ugotovljena velika verjetnost okvare v njegovih prostorih; - po pozivu na sanacijo okvare je toženec dostop do prostorov pogojeval z vnaprejšnjo pisno zavezo solastnikov, da mu bodo povrnili škodo in stanovanje v prvotno stanje; - do sanacije okvare je prišlo v oktobru 2012, ko je solastnica A. A. angažirala izvajalca D. D. ter ključavničarja, ki je omogočil dostop v toženčevo stanovanje; - okvara na vodovodni napeljavi se je nahajala tudi v prostorih toženca, kjer se je izvajala sanacija.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v stanovanjski hiši oblikovana dejanska etažna lastnina. Ker mora etažni lastnik skladno z drugim odstavkom 121. člena SPZ dovoliti vstop v svoj posamezni del, da se lahko opravijo popravila in izboljšave na skupnih delih, ki jih drugače ni mogoče opraviti ali jih je mogoče opraviti le z nesorazmernimi stroški, je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča, da je ravnanje toženca bilo nedopustno vsaj od aprila 2011 dalje, po ogledu njegovih prostorov s strani X, ko je bila napaka že locirana v kletni etaži. Dolžnost toženca bi bila, da takoj omogoči dostop do njegovih prostorov zaradi sanacije okvare, zato je odgovoren za nastalo škodo zaradi iztekanja vode, ki se odraža v razliki med predhodno porabo vode po posameznih mesecih in dejansko povišano porabo zaradi iztekanja vode.

6. Toženec v pritožbi na več mestih poudarja, da bi dopustil sanacijo, če bi tožnik podpisal dogovor med solastniki nepremičnine o vzpostavitvi prejšnjega stanja, vendar pa vstopa v stanovanje zaradi ugotovitve lokacije in potrebnih del ni upravičen pogojevati z vnaprejšnjo pisno zavezo solastnikov in ga to odgovornosti za nastalo škodo ne razbremenjuje. Ker se tožbeni zahtevek tožnika nanaša na škodo zaradi povišanja stroškov plačila vode, v deležu, kot mu jo zaračunava X, so nebistvene pritožbene navedbe, ali tudi toženec sam plačuje stroške vode za svoje stanovanje in ali je poravnal del stroškov sanacije. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo zgolj za obdobje od začetka maja 2011 (do konca septembra 2012), saj pred tem nedopustnega ravnanja toženca, za katerega naj bi bil odškodninsko odgovoren, ni ugotovilo. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe toženca glede porabe vode pred majem 2011. Toženec tudi ne more uspeti zgolj z negiranjem zaključkov sodišča, da je do okvare prišlo v njegovem stanovanju, kar je sodišče ugotovilo predvsem z zaslišanjem neodvisne priče D. D., ki je opravljal sanacijo.

7. Sodišče ni izvedlo dokaza s poslušanjem zvočnega posnetka, ki ga je toženec predložil po opravljenih zaslišanjih na naroku 23. 2. 2016. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, nanizanimi na 4. strani prvostopne sodbe, da toženec ni navedel opravičljivih razlogov za prepozno predložitev posnetka. Ta se je nahajal v njegovi dokumentaciji, zato bi ga lahko poiskal že prej. Z dolžnostjo pravočasne ponudbe dokazov je bil toženec seznanjen s prejemom vabila na prvi narok in ne s pripravljalno vlogo, zato ni pravno relevantno, kdaj mu je bila ta izročena.

8. Toženčeva pritožba je osnovana kot seznam opazk k posameznim odstavkom prvostopne sodbe. V njih bodisi dodaja svoja pojasnila k ugotovljenemu dejanskemu stanju ali pa z njim polemizira. Na pravno relevantne očitke je pritožbeno sodišče odgovorilo, v preostalem delu pa gre za nebistvene pritožbene navedbe, ki na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vplivajo. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka in je materialno pravo pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.