Jedro

Čeprav gre pri obeh oblikah kaznivega dejanja izsiljevanja za enak način storilčevega delovanja (uporaba sile ali grožnje) sta motiva delovanja, to je namen pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma poplačilo terjatve in posledica tako pomembni, da predstavljata razlikovalna zakonska znaka in sta odločilni okoliščini.

Izrek

Zahtevama obdolženega A.H. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obdolženemu A.H. zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena, poskusa enakega kaznivega dejanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom ter dveh poskusov izsiljevanja po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 218. člena v zvezi z 22. členom KZ izrečena enotna kazen dve leti in tri mesece zapora, v katero se všteje pripor od 28.2.2006 od 11,50 ure dalje. Odvzet mu je bil lesen kij za baseball, plačila stroškov kazenskega postopka na prvi stopnji pa je bil oproščen.

Zoper sodbi in postopek, ki je tekel pred njuno izdajo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženi A.H. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zagovornica pa zaradi bistvenih kršitev postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka istega člena.

Obe zahtevi uveljavljata bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se v izreku sodbe sodišča prve stopnje trdi, da je obdolženec deloval z namenom, da R.B. in njegovemu podjetju pridobi protipravno premoženjsko korist, v obrazložitvi pa, da je obdolženec oškodovance "izsiljeval" naj poravnajo svoje dolgove do tega upnika. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi v nasprotju z določbami 241. člena v zvezi s 331. členom ZKP in načelom neposrednosti prebralo zapisnike o zaslišanju prič, ki so bile navzoče na glavni obravnavi in je zato dejansko stanje zmotno in pomanjkljivo ugotovljeno. Obe zahtevi tudi uveljavljata kršitev pravice obdolženca do obrambe po 22. členu Ustave in prvem odstavku 289. člena ZKP, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se s pomočjo izvedenca ugotovi, ali je obdolženec s kijem za baseball udaril po omari, ko je hotel udariti D.A. V obdolženčevi zahtevi se uveljavlja nasprotje v sodbi glede kaznivega dejanja pod točko 2., ker da D.A. ni trdil, da bi obdolženec zahteval določen znesek denarja, M. pa sploh ni mogel izsiljevati, ker z njim sploh ni imel nobenih stikov, glede kaznivega dejanja pod točko 4. pa, da oškodovani S.T. ni trdil, da bi obdolženec zahteval denar. Sodišče ni ocenilo izpovedb R., M. in F.K., ki so vsi povedali, da so po dogodku odšli na dom R.B. zaradi dogovora o plačilu dolga, kar pomeni, da obdolženec ni izsiljeval. Obdolženi ni imel namena, da bi komurkoli pridobil protipravno premoženjsko korist, zato njegovo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja.

Zagovornica pa posebej v svoji zahtevi uveljavlja še kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se v opisu dejanja pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje trdi, da je bilo dejanje storjeno na domu K., kar je v nasprotju z dokazi. R.B. je bil zaslišan kot priča, ne da bi bil poučen o pravicah po 238. členu ZKP.

Vložnika zahtev predlagata, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obdolženec pa tudi, da se razveljavi le sodba sodišča druge stopnje ali pa se ga oprosti, oziroma da sodišče prve stopnje sodi pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevah odgovarja, da sta sodišči pravilno ugotovili, da dolžniško-upniška razmerja med R.B. in oškodovanci niso bila razčiščena, obdolženec torej ni mogel nasilno izterjevati nesporno obstoječega dolga, zato je pravilen zaključek, da je ravnal z namenom, da R.B. pridobi protipravno premoženjsko korist. Glede napačne navedbe o kraju kaznivega dejanja pod točko 1. izreka sodba je mnenja, da gre za pomoto, iz obrazložitve sodbe pa je povsem jasno, kje se je dogodek odvijal. Sodišče je zapisnike o zaslišanju prič prebralo s soglasjem strank, stranke so jim lahko postavljala vprašanja, kar ni v nasprotju z določbami 241. in 331. člena ZKP. R.B. je bil zaslišan kot priča in ne obdolženec, zato ni bilo potrebno opozorilo po 238. členu ZKP, saj ne gre za osebo, ki je po 236. členu ZKP oproščena dolžnosti pričevanja. Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da s pomočjo izvedenca ugotovi, ali je obdolženec s kijem udaril po omari, ker je to okoliščino sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb prič.

Odgovor Vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovornici, ki pa se o njem nista izjavila.

Zahteva obdolženega A.H. in zagovornice je utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP lahko obdolženec in zagovornica vložita zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahtevi uveljavljata več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev gre, kadar izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom ali kadar so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju ali navajajo drugačno vsebino listin in izpovedb kot izhaja iz njih.

Inkriminacija kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ določa dva bistveno različna motiva izsiljevanja: pri klasični obliki je namen storilca, da z nasiljem sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, pri drugi obliki, ki je bila uveljavljena 23.4.1999 s spremembami in dopolnitvami Kazenskega zakonika (Uradni list RS številka 23/99), pa je storilčev namen, da z nasiljem izterja svoj ali tuj dolg. Dolg seveda ni protipravna premoženjska korist (M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Ljubljana 2002, stran 421); inkriminiran je nasilen način izterjave, ne pa pridobitev premoženjske koristi brez vsake podlage. Namen inkriminacije je bil zatiranje nasilnih izterjav denarnih terjatev ne pa kakršnihkoli prisiljenj (glej 142. člen KZ) ali nasilnega samovoljnega jemanja kakšne pravice (glej drugi odstavek 313. člena KZ). Čeprav gre pri obeh oblikah izsiljevanja za enak način storilčevega delovanja (uporaba sile ali grožnje) sta motiv delovanja, to je namen pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma poplačilo terjatve in posledica (protipravno zmanjšanje oškodovančevega premoženja brez pravne podlage oziroma plačilo obstoječe obveznosti) tako pomembni, da predstavljata razlikovalna zakonska znaka in sta torej odločilni okoliščini.

Opis kaznivega dejanja v izreku obdolžencu očita prvo obliko kaznivega dejanja, to je namen, da R.B. oziroma njegovemu podjetju pridobi protipravno premoženjsko korist tako, da oškodovance prisili, da v škodo svojega (R.K., V.R. in S.T.) ali tujega premoženja (D.A.) izročijo zahtevane zneske denarja ali določene predmete. Sodba sodišča prve stopnje v tretjem, četrtem in petem odstavku na šesti strani, v prvem in drugem odstavku na sedmi strani in v tretjem odstavku na enajsti strani na podlagi izpovedb oškodovancev in R.B. na splošno ugotavlja, "da so bili poslovni odnosi med R.B. in oškodovanci sporni", da na podlagi zagovora, da obdolženec ni vedel, ali so oškodovanci res dolžniki R.B. in ali jim je ta tudi kaj dolžan in, da sam ni bil z oškodovanci v nobenem poslovnem ali drugem razmerju, zato "je korist, ki jo je obdolženec želel pridobiti brez dvoma protipravna" in je "hotel na tak način pridobiti protipravno premoženjsko korist za R.B. oziroma njegovo družbo ter ... posredno svojim staršem." V petem odstavku na sedmi strani sodbe sodba navaja, da sodišče "ne dvomi v to, da je imel obdolženec namen, da z grožnjo oziroma silo izterja dolg oziroma na protipraven način pridobi premoženjsko korist" od R.K. V tretjem odstavku na osmi strani in prvem odstavku na deveti strani enako trdi glede dejanja pod točko 2., da sodišče "ne dvomi, da je imel obdolženec namen, da z grožnjo oziroma s silo izterja dolg od lastnika družbe K. d.o.o. in na protipraven način pridobi premoženjsko korist... in je prišel na sedež družbe z odločnim namenom izterjati obravnavani dolg". Glede dejanja pod točko 3. sodišče na podlagi izpovedbe V.R. in zagovora ugotavlja, da je obdolženec "zahteval vrnitev" računalnika, telefona, fotoaparata in kotnih brusilk R.B. in, da se je oškodovanec "odločil vrniti obravnavane predmete, čeprav si ... utemeljeno pridržuje obravnavane stvari" in je obdolženec tako "dosegel izpolnitev dolga" (zadnji odstavek na deveti strani in prvi odstavek na deseti strani sodbe). V tretjem odstavku na deseti strani sodba glede kaznivega dejanja pod točko 4. navaja, da je sodišče prepričano, da je imel obdolženec "namen, da z grožnjo oziroma silo od S.T. izterja dolg ter na protipraven način pridobi premoženjsko korist..., saj je obdolženec povedal, da je vedel, da je S.T. dolžan R.B., to pa je potrdil tudi oškodovanec".

V obrazložitvi sodba sodišča prve stopnje uporablja pojme "protipravna premoženjska korist", "premoženjska korist", "izterjava dolga" in "vrnitev predmetov" kot vsebinsko istopomenske medsebojno zamenljive pojme, čeprav je med njimi bistvena razlika. Ko "izterjavo dolga" in "vrnitev stvari" enači s "protipravno premoženjsko koristjo" je obrazložitev v nasprotju z izrekom, kjer je pomen protipravne premoženjske koristi bistveno drugačen od izterjave dolga, vrnitve stvari ali pridobitve premoženjske koristi, ki ni protipravna, ampak je protipraven samo način pridobitve. Zamenljiva uporaba teh pojmov v obrazložitvi pa pomeni nasprotje v razlogih o bistveni okoliščini, zaradi česar je tudi popolnoma nejasno, za katero obliko kaznivega dejanja je bil obdolženec obsojen. Tudi sodba sodišča druge stopnje očitno šteje, da nasilna izterjava denarnih terjatev ali vrnitve stvari pomeni pridobitev protipravne premoženjske koristi, saj na četrti strani trdi, da je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je imel obdolženec namen pridobiti R.B. in njegovi družbi protipravno premoženjsko korist, opirajoč se pri tem na izpovedbe prič ", da so imeli do R.B. dolgove in sicer določene zneske oziroma so mu bili dolžni predmete" in "da jim je obdolženec dal jasno vedeti, da gre za njihove dolgove do R.B.". Zaradi teh nasprotij obeh sodb o bistvenih okoliščinah kaznivega dejanja v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je treba obe sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženec je sicer predlagal, da mu v ponovljenem postopku sodi sodišče prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom, vendar predloga ni utemeljil z razlogi, ki bi opravičevali odstop od določb prvega odstavka 163. člena Sodnega reda, da se zadeva, ki je bila razveljavljena, dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prvič.

Ostale navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti pa niso utemeljene.

Obe zahtevi uveljavljata kršitev postopka tudi s trditvijo, da sodišče ni zaslišalo prič, ampak je na glavni obravnavi prebralo njihove prejšnje izpovedbe.

Po določbah 332. člena in prvega odstavka 241. člena ZKP se najprej pričo pozove, da pove, kar ve o zadevi, nato pa ji stranki in sodišče postavljajo vprašanja v vrstnem redu, ki je predpisan v prvem odstavku 334. člena ZKP.

Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 21.6.2006 je vidno, da je predsednica senata pri zaslišanju navzočih prič S. in M.T., R., R. in F.K., V.R., B.M., M.K., D.A. in R.B. ugotovila, "da priča izpoveduje enako kot v preiskavi, brez dopolnitve, pri čemer na predlog priče predsednica senata izpoved glasno prebere". Ta formulacija ni jasna: ne pove, ali je predsednica senata ugotovila enakost izpovedb v preiskavi in na glavni obravnavi po neposrednem zaslišanju priče na glavni obravnavi in v zapisnik zaradi smotrnosti izpovedbe ni ponovila, ali tako, da je zgolj prebrala zapisnik o zaslišanju prič v preiskavi, ne da bi priča na glavni obravnavi neposredno prosto izpovedala, kot to trdi zahteva. V tem primeru bi bila podana kršitev določb 332. člena ter prvega in drugega odstavka 340. člena ZKP in načela neposrednosti, kot to uveljavljata obe zahtevi. Predsednica senata v predložitvenem poročilu o zatrjevani kršitvi postopka ni dala pojasnila, zato Vrhovno sodišče sprejema trditev zahtev, da je predsednica senata na glavni obravnavi dne 21.6.2006 prebrala zapisnike o zaslišanju navedenih prič iz preiskave, čeprav so bile na glavni obravnavi navzoče. Toda sodišče ni razsojalo na podlagi dokaznega postopka na tem naroku, ampak na naroku dne 30.6.2006, ko je odločal drug senat, zato nepravilni potek zaslišanja prič na glavni obravnavi dne 21.6.2006 ni vplival na pravilnost razsodbe. Ta ugotovitev velja tudi glede priče R.B., katerega zagovor v preiskavi je sodišče dne 21.6.2006 prebralo, čeprav je bil navzoč na glavni obravnavi. Tudi nadaljnja trditev v zahtevi zagovornice, da R.B. ni bil poučen v skladu z določbo 238. člena ZKP, da ni dolžan odgovarjati na določena vprašanja, je utemeljena, saj v zapisniku o glavni obravnavi dne 21.6.2006 o zaslišanju te priče ni zapisano, da je bila priča pravilno poučena o tej pravici, čeprav bi na podlagi drugega odstavka 240. člena ZKP morala biti. Vendar pa ta kršitev ni bistvena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in ne navaja razlogov, da bi Vrhovno sodišče lahko preskusilo vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe v skladu z določbami prvega odstavka 424. člena ZKP.

Obe zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata bistveno kršitev postopka, ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe, da s pomočjo izvedenca ugotovi, ali so na kiju za baseball in omari sledi udarca kija po omari. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, ki je zavrnilo enako trditev obrambe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, da zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ni v nasprotju z določbami ZKP, ampak samo, če gre za zavrnitev izvedbe relevantnega dokaza, katerega obstoj in pomen za pravilno razsodbo sta verjetnostno izkazana. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz zavrnilo kot nepotreben (peti odstavek na 12. strani sodbe), ker je že s pričami ugotovilo potek dogodka. Zahteva tega stališča ne izpodbija in ne navaja razlogov za zmotnost takega stališča, zato v tem delu z zahtevo ne more uspeti.

Zahteva zagovornice pravilno opozarja, da je trditev v opisu dejanja pod točko 1. izreka sodbe, da je bil del dejanja "na domu K." v nasprotju z dokazi in podatki v spisu (protispisnost) in z razlogi sodbe, ker je bil dogodek pred hišo F.K. Toda ta napaka sodbe ne zadeva odločilne okoliščine kaznivega dejanja, zato ne gre za bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče jo šteje za pisno napako, kar pa ne drži, saj je sodišče prve stopnje napako prepisalo iz obtožnice in torej ne gre za očitno pisno napako po 365. členu ZKP. Napačno mnenje pritožbenega sodišča pa ne zadeva odločilne okoliščine, kot je že bilo pojasnjeno.

Obdolženčeva zahteva uveljavlja "protispisnost" sodbe tudi s tem, da je bil obsojen za dejanji pod točko 2. in 4. čeprav D.A. ni trdil, da je obdolženec od njega zahteval 16 milijonov SIT, z B.M. pa sploh ni imel stikov in S.T. ni trdil, da je obdolženec zahteval od njega 26.000.000,00 ali 29.000.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno in zaključke za kaznivo dejanje pod točko 2. napravilo na 8. in 9. strani svoje sodbe. V njih ne navaja, da je višino zneska ugotovilo na podlagi izpovedbe D.A. ali izpovedbe B.M., da ga je obdolženec neposredno izsiljeval. Tudi glede dejanja pod točko 4. sodba ne navaja drugačne izpovedbe, kakršna izhaja iz zapisnika o zaslišanju S.T., zato ne gre za uveljavljeno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak za izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Neutemeljena je tudi trditev, da sodišče ni napravilo dokazne ocene izpovedbe R.K. in njegovih sorodnikov, saj je ta ocena napravljena na sedmi in osmi strani sodbe sodišča prve stopnje. Če sodišče iz okoliščine, da so šli K. skupaj z obdolžencem po dogodku skupaj k R.B., ni napravilo zaključka, da obdolženec ni izsiljeval, ne gre za kršitev določb ZKP, ampak za presojo dokazov v okviru pravic, ki jih ima sodišče na podlagi prvega odstavka 18. člena in 355. člena ZKP.

Obdolženčeva zahteva uveljavlja tudi kršitve kazenskega zakona, ki pa jih ne obrazlaga, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preskusiti. S trditvijo, da obdolženec ni imel namena, da R.B. pridobi protipravno premoženjsko korist, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev takega namena, ne pa kršitev kazenskega zakona.