9. 12. 2014

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Franca Konca, Kranj, ki ga zastopa Odvetniška družba Darja Roblek, d. o. o, Kranj, na seji 9. decembra 2014

odločil:

Sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 396/2012 z dne 12. 12. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice prvega tožnika na parceli št. 355/17, drugega tožnika na parceli št. 355/16 in tretjega tožnika na parceli št. 355/21, vse k. o. Kokrica. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo vsem trem tožbenim zahtevkom. Pritožnik izpodbija odločitev Vrhovnega sodišča, ki je predlog za dopustitev revizije zavrglo kot nepopoln, ker so tožniki navadni (formalni) sosporniki, zato bi morala biti vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe določena za vsakega tožnika posebej, torej diferencirano.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da so tožniki s tožbo uveljavljali več primarnih in več podrejenih tožbenih zahtevkov zoper prvo in drugo toženo stranko in da v tožbi vrednost spornega predmeta ni bila navedena. Pravi, da je že v odgovoru na tožbo ugovarjal, da je tožba nepopolna, ker vrednost spornega predmeta ni določena, zato je zahteval zavrženje tožbe na podlagi drugega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo naj bi zahteval, da sodišče najprej odloči o procesnih ugovorih. Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, temveč je, ko je odločalo o ugovoru stvarne pristojnosti, samo določilo nediferencirano vrednost spornega predmeta v znesku 9.000 EUR, ne da bi upoštevalo 41. člen ZPP. Ker je sodišče prve stopnje v prvem sojenju zavrnilo vse primarne in podrejene tožbene zahtevke, pritožnik naj ne bi imel pravnega interesa za izpodbijanje sodbe. Pojasni, da je Višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, v ponovljenem sojenju pa je sodišče ponovno zavrnilo vse tri (primarne) tožbene zahtevke. Po pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo. Zatrjuje, da je proti navedeni pravnomočni sodbi vložil predlog za dopustitev revizije in označil (enotno) vrednost spornega predmeta 9.000 EUR tako, kot je vrednost spornega predmeta določilo sodišče prve stopnje. Zato meni, da mu tako določena vrednost spornega predmeta ne more biti v škodo. Pravi, da je imel kot tožena stranka zgolj možnost, da pravočasno ugovarja, da vrednost spornega predmeta ni določena, sam pa je na pravno veljaven način ni mogel določiti, ker ZPP tega ne omogoča. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo, ker vrednost spornega predmeta ni bila določena diferencirano, s tem pa naj bi ga Vrhovno sodišče spravilo v neenakopraven položaj v primerjavi s tožečo stranko. Določitev vrednosti spornega predmeta je dolžnost tožeče stranke, opustitev te dolžnosti in opustitev sodišča, ki pravočasno o ugovoru tožene stranke ne odloči, ne sme biti v škodo tožene stranke. Pravi, da bi Vrhovno sodišče iz sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je priložil predlogu za dopustitev revizije, lahko ugotovilo, da je toženec pravočasno grajal, da vrednost spornega predmeta ni določena. Če toženec izkaže, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno ugovarjal, da vrednost spornega predmeta ni navedena, pa se sodišče na ta ugovor ni odzvalo, bi to moralo upoštevati Vrhovno sodišče, ko odloča o dopustnosti predloga za dopustitev revizije, saj ga sicer prikrajša za pravno sredstvo in s tem krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-184/95 z dne 10. 7. 1997 (OdlUS VI, 184). Vrhovnemu sodišču očita, da je odločilo drugače, kot je odločilo v drugih podobnih primerih. Sklicuje se na več sklepov Vrhovnega sodišča, v katerih je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da si toženec v takem primeru lahko revizijo zagotovi tako, da v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari, ugovarja, da tožnik ni navedel vrednosti spornega predmeta. Meni, da opustitev tožeče stranke, ki ne določi vrednosti spornega predmeta, čeprav je pritožnik temu ugovarjal, in sodišče, ki navedeni ugovor ignorira, ne moreta pritožniku odvzeti pravico do meritorne presoje pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče naj bi z izpodbijanim sklepom odločilo zgolj formalno s preozko oziroma prestrogo razlago procesnih omejitev v škodo pritožnika.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-250/13 z dne 17. 7. 2014 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnim strankam v pravdi, ki so nanjo odgovorile. Po mnenju nasprotnih strank je izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča pravilen in zakonit. Menijo, da pritožniku ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave in da gre v resnici le za relativno bistveno kršitev pravdnega postopka. Navajajo, da v tožbi ni bila navedena vrednost spornega predmeta, na kar je pritožnik opozoril v odgovoru na tožbo. Pritožniku očitajo, da naj bi na prvem naroku za glavno obravnavo le pavšalno ugovarjal, naj sodišče najprej odloči o procesnih ugovorih. Menijo, da bi moral pritožnik navedeno relativno bistveno kršitev določb ZPP ugovarjati takoj (286.b člen ZPP), in sicer že na prvem naroku za glavno obravnavo. Navajajo, da pritožnik ni imel pravnega interesa izpodbijati sodbo sodišča prve stopnje. Vendar nasprotne stranke poudarjajo, da je imel pritožnik pravico odgovoriti na pritožbo, kjer naj bi pritožnik lahko izpostavil (ne)določitev vrednosti spornega predmeta, vendar te možnosti naj ne bi izkoristil, zato naj bi bile navedbe v ustavni pritožbi prepozne. Poleg tega opozarjajo, da pritožnik v predlogu za dopustitev naj ne bi izkazal, da je pravočasno ugovarjal, da vrednost spornega premeta ni navedena. Odgovor nasprotnih strank je bil poslan pritožniku, ki se nanj ni odzval.

4.Senat Ustavnega sodišča je vpogledal v spis Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 587/2011.

B.

5.Glavni očitek pritožnika je, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je zavrglo predlog za dopustitev revizije, ker vrednost spornega predmeta ni navedena diferencirano, pritožnika prikrajšalo za pravno sredstvo in s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).

6.Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta ustavna določba zagotavlja, da imata nasprotni stranki v postopku enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic: če je v nekem civilnem sporu dana možnost vložiti pravno sredstvo eni strani, mora biti taka možnost dana tudi drugi (odločba Ustavnega sodišča št. Up-184/95).

7.ZPP v drugem odstavku 180. člena določa, da mora v primeru, če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če tožnik navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 44. člena ZPP). Po določbah ZPP je torej določitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožnika, pri čemer ima sodišče korekturno dolžnost. Če sodišče to svojo dolžnost opusti, terja 22. člen Ustave takšno razlago določb ZPP, da ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi nasprotna stranka v postopku. Kot je Ustavno sodišče poudarilo že v odločbi št. Up-184/95, je tožencu kršena pravica do enakega varstva pravic, če je pred začetkom obravnavanja glavne stvari, ugovarjal prenizko navedeni vrednosti spornega predmeta, sodišče pa na njegov ugovor ni reagiralo, saj ga je s tem prikrajšalo za možnost vložitve pravnega sredstva ter ga postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi s tožečo stranko, ki je imela možnost, da si z navedbo vrednosti spornega predmeta zagotovi revizijo. To stališče velja analogno ne le v primeru prenizko navedene vrednost spornega predmeta, temveč tudi če vrednost spornega predmeta sploh ni opredeljena. Tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, če toženec izkaže, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno ugovarjal, da vrednost spornega predmeta ni navedena ali da je vrednost spornega predmeta navedena prenizko in se sodišče prve stopnje na ta ugovor ni odzvalo, da mora to upoštevati Vrhovno sodišče, ko odloča o dopustnosti revizije (oziroma predloga za dopustitev revizije), sicer krši pravico toženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

8.Iz pravdnega spisa izhaja, da tožniki v tožbi vrednosti spornega predmeta niso opredelili. Pritožnik je v odgovoru na tožbo opozoril, da tožba nima obvezne sestavine po drugem odstavku 180. člena ZPP, ker vrednost spornega predmeta v tožbi ni navedena, in da tožeče stranke niso opredelile vrednosti posameznih tožbenih zahtevkov za vsakega tožnika posebej. Pritožnik je torej pravočasno v odgovoru na tožbo ugovarjal, da vrednost spornega predmeta ni navedena (pa tudi da ni navedena diferencirano). Pritožnik je torej kršitev uveljavljal že v odgovoru na tožbo, zato je neutemeljen očitek nasprotnih strank, da bi moral pritožnik ta očitek v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljati takoj. Sodišče prve stopnje na ugovor pritožnika, da vrednost spornega predmeta ni opredeljena, ni pravočasno reagiralo. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje pritožniku v korist, ni imel pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sodbo. Očitek nasprotnih strank, da bi moral na to kršitev opozarjati v odgovoru na pritožbo, je neutemeljen. Zahteva, da bi pritožnik moral v odgovoru na pritožbo opozarjati na nepravilnosti, ki v pritožbi niso bile uveljavljane, bi bila v nasprotju z namenom odgovora na pritožbo, to je, da se nasprotni stranki da možnost odgovoriti na pritožbene navedbe. Poleg tega zahteva, da bi moral toženec še kasneje opozarjati na to, da vrednost spornega predmeta ni navedena, de facto ne bi imela nobenega učinka, ker je intervencija sodišča po tretjem odstavku 44. člena ZPP omejena do faze obravnavanja glavne stvari.

9.V predlogu za dopustitev revizije je pritožnik navedel vrednost spornega predmeta, ki jo je prepozno, v sodbi določilo sodišče prve stopnje, kar mu ni mogoče šteti v škodo. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrglo, ker vrednost spornega predmeta ni bila navedena diferencirano. Glede na to, da je pritožnik pravočasno ugovarjal, da vrednost spornega predmeta ni navedena, sodišče prve stopnje pa na ta ugovor ni (pravočasno) reagiralo, ter da je to v predlogu za dopustitev revizije tudi izkazal, je Vrhovno sodišče pritožnika prikrajšalo za pravno sredstvo, to je predlog za dopustitev revizije, in ga s tem postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi s tožečo stranko. S tem je kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

10.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-184/95. Ustavni pritožbi je ugodilo. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. V izreku navedeni sklep Vrhovnega sodišča se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

11.Senat je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Etelka Korpič – Horvat ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in Jan Zobec. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Etelka Korpič – Horvat Predsednica senata

[1]Pravi, da je bil drugi odstavek 108. člena ZPP kasneje z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljen.

[2]Glej tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996 (OdlUS V, 71).

[3]Tako odločba št. Up-184/95.

[4]Tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 301/2003 z dne 23. 12. 2003 in št. II Ips 727/2003 z dne 24. 2. 2005. Podobno tudi sklepi Vrhovnega sodišča št. II Ips 448/2001 z dne 7. 3. 2002, št. II Ips 475/2002 z dne 13. 3. 2003, št. II Ips 203/2002 z dne 23. 1. 2003, št. II Ips 241/2003 z dne 6. 10. 2003 ter sklep in sodba Vrhovnega sodišča št. III Ips 185/2008 z dne 5. 7. 2011 in sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 210/2012 z dne 22. 11. 2012.

[5]Kot izhaja iz pravdnega spisa, je sodišče prve stopnje (prepozno) v sodbi Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 9/2009 z dne 21. 10. 2010 (ki je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 4929/2010 z dne 21. 9. 2011 delno razveljavljena) zaradi ugovora stvarne pristojnosti ugotovilo vrednost spornega predmeta v znesku 9.000 EUR (torej nediferencirano).

[6]Načelno je odgovor na pritožbo zasnovan kot izrazito obrambno sredstvo, zato naj bi se pritožnik v njem izjavil samo o pritožbenih očitkih, pogledih, stališčih in tezah (in tudi o sami dopustnosti pritožbe). Tako J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 363.

[7]Primerjaj J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 231.

[8]Iz priloženega predloga za dopustitev revizije izhaja, da je pritožnik predlogu priložil tožbo, iz katere izhaja, da vrednost spornega predmeta ni opredeljena. Prav tako je priložil sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 587/2011 z dne 12. 1. 2012, iz katere izhaja, da je v odgovoru na tožbo ugovarjal, da vrednost spornega predmeta ni določena. Priložil pa je tudi sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. št. I P 9/2009, iz katere izhaja, da je pritožnik ugovarjal, da vrednost spornega predmeta ni določena (in da tudi ni navedeno diferencirano) in da je sodišče šele v sodbi določilo vrednost spornega predmeta 9.000 EUR.