Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, da bi priči najverjetneje potrdili poročilo zavoda, nasprotuje temeljnim pravilom odločanja v postopku dokazovanja, ker sodišče, četudi zgolj z verjetnostjo, sklepa na domnevno vsebino dokaza, in ga smiselno tudi že ocenjuje, še preden je bil ta sploh izveden.

Namen izrekanja kazenskih sankcij zoper mladoletnike (73. člen KZ) ni zgolj v zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja, čeprav je to v ospredju, temveč mora biti ob tem upoštevano tudi uresničevanje celovite vloge kazenskih sankcij kot ukrepov zoper storilce kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva zagovornice starejšega mladoletnika M.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil starejšemu mladoletniku tedaj že polnoletnemu M.O. v postopku spremljanja izvrševanja izrečenega vzgojnega ukrepa oddaje v vzgojni zavod po 79. členu KZ na predlog Zavoda za vzgojo in izobraževanje L. (ZVIL - zavod) na podlagi 1. točke 2. odstavka 83. člena KZ v zvezi s 1., 2. in 4. odstavkom 490. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spremenjen omenjeni vzgojni ukrep po 79. členu KZ v vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom po 80. členu KZ.

Zoper ta sklep je zagovornica na podlagi 487. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi nepravilno uporabljenega vzgojnega ukrepa in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec A.P. navedel, da je skladno z določbo 487. člena ZKP zahteva sicer dovoljena, vendar je neutemeljena. Ni točen očitek, da bi bilo sodišče dolžno zaslišati vzgojiteljico in nočnega vzgojitelja, saj se je opravičeno oprlo na sklep strokovnega zbora zavoda, kljub temu, da je bil za utemeljevanje razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga uporabljen neprimeren izraz (najverjetneje). Enako velja za mnenje delavke Centra za socialno delo K. J.M., saj je jasno, da za težave, ki jih mladoletnik povzroča, ne more biti rešitev le ugotovitev, da mora sam spoznati, kaj je zanj najbolje, pač pa mora biti določena tudi pot, po kateri bo prišel do željenega spoznanja, ta pa v pričinem mnenju ni določena. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je bila sprememba vzgojnega ukrepa nujna, saj se je pokazalo, da so pri M.O. potrebni strožji prevzgojni prijemi, ker blažji ukrep ni prinesel rezultatov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica navaja, da je bil zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom po 80. členu KZ nepravilno uporabljen. V zahtevi izpostavlja nekatere dokaze, ki so po njenem mnenju relevantni za odločitev, ki pa jih sodišče ni upoštevalo oziroma izvedlo. Tako naj ne bi upoštevalo izpovedbe strokovnjakinje, univerzitetne diplomirane psihologinje J.M. iz Centra za socialno delo K., ki je bila mnenja, da prevzgojni dom ni primerna rešitev, ampak da mora mladoletnik sam ugotoviti, kaj je zanj najbolje. Sodišče naj bi neutemeljeno zavrnilo tudi predlog obrambe za zaslišanje dveh prič, matične vzgojiteljice in nočnega vzgojitelja zavoda, ki bi lahko potrdila, da za mladoletnika prevzgojni dom ni primeren vzgojni ukrep. Ob tem zagovornica še dodaja, da razlogi sodišča za zavrnitev dokaznega predloga, da bi priči najverjetneje potrdili poročilo zavoda, "ne predstavljajo argumentiranega prepričanja o verjetnosti obstoja ali neobstoja tega dejstva".

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba najprej pojasniti, da je po določbi 487. člena ZKP mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v postopku zoper mladoletnike tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon, kakor tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. To pomeni, da je navedeno izredno pravo sredstvo mogoče vložiti ne le zaradi kršitve zakona (materialnega oz. procesnega), temveč tudi zaradi nepravilne izbire kakšnega vzgojnega ukrepa, ki je posledica nepravilnega vrednotenja ugotovljenih okoliščin, čeprav s takšno odločbo o kazenski sankciji sodišče ni kršilo kazenski zakon. Iz citirane določbe, ki določno navaja razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v postopku zoper mladoletnike izhaja (tudi v povezavi z določbo 1. odstavka 451. člena ZKP), da s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornica v zahtevi ne konkretizira in ne pojasni, katere določbe kazenskega zakona naj bi bile kršene z izrekom izpodbijanega vzgojnega ukrepa, le na podlagi posplošenega zatrjevanja pa takšna kršitev zakona ni izkazana.

Zagovornica trdi, da je neupoštevanje izpovedbe priče J.M. ter zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje vzgojiteljice in vzgojitelja vplivala na odločitev sodišča, saj bi se lahko na podlagi teh dokazov, ki so v korist mladoletnika, sodišče lahko prepričalo, da prevzgojni dom zanj ni primerna rešitev. Takšno sklicevanje na neupoštevanje dokaza oziroma zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ugotoviti odločilna dejstva za izbiro primernega vzgojnega ukrepa, po vsebini pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga, kot je že bilo omenjeno, v postopku za mladoletnike, tako kot v rednem postopku ni mogoče uveljavljati.

V navedbah zagovornice v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje omenjenih dveh prič je mogoče prepoznati tudi očitek o procesno neustrezni argumentaciji o zavrnitvi dokaznega predloga v prvostopenjski sodbi, kot tudi očitek o neupoštevanju meril, izoblikovanih v ustavnosodni praksi pri presoji dokaznih predlogov strank, s čimer zagovornica smiselno uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist mladoletnika (3. alinea 29. člena Ustave).

Kar zadeva prvi del zagovorničinih navedb ji je treba pritrditi, da zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, da bi priči najverjetneje potrdili poročilo zavoda, nasprotuje temeljnim pravilom odločanja v postopku dokazovanja, ker sodišče, četudi zgolj z verjetnostjo, sklepa na domnevno vsebino dokaza, in ga smiselno tudi že ocenjuje, še preden je bil ta sploh izveden. Ne glede na to pa je treba ugotoviti, da je bila zavrnitev dokaznega predloga obrambe utemeljena, upoštevaje pri tem tudi ostale razloge sodbe, iz katerih je razvidno, da se je sodišče pri spremembi vzgojnega ukrepa oprlo predvsem na mnenje oziroma sklep strokovnega zbora zavoda in poročila zavoda. Iz obrazložitve sodbe smiselno izhaja, da obramba z dokaznim predlogom ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi zaslišanje predlaganih prič moglo vplivati na drugačno presojo odločilnih dejstev, povezanih z odločanjem o spremembi vzgojnega ukrepa. Zato je kljub navedeni pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe, mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zadostilo kriterijem ustavno sodne presoje in da pri tem ni kršilo pravice do izvajanja dokazov v korist mladoletnika.

Prvostopenjsko sodišče v izčrpni in prepričljivi obrazložitvi sodbe, ki ji sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, pravilno ugotavlja, da mladoletnikovo deviantno ravnanje presega okvire zavoda odprtega tipa in ocenjuje, da so za njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj potrebni učinkovitejši prevzgojni ukrepi, to je oddaja v prevzgojni dom.

Zagovornica takšni odločitvi, ki naj bi bila za mladoletnika škodljiva, nasprotuje tudi z navedbami: da je bil že ob sprejemu v zavod mladoletnik etiketiran kot deviantna osebnost, da iz poročil izhaja, da je sposoben tudi pozitivnega vedenja in da za korenito spremembo potrebuje nekaj časa, zlasti še, ker je vse življenje odraščal v neprijaznem in neprimernem okolju za otroka in je bil prepuščen samemu sebi. Navaja tudi, da je s polnoletnostjo postal zrelejša osebnost, da je v delovnem razmerju, ima dekle in razmišlja o tem, da bi si ustvaril družino. Ob tem posebej poudarja, da se vsi postopki zoper mladoletnike vodijo le v njihovo korist. Pri sklicevanju na namen izrekanja kazenskih sankcij zoper mladoletnike (73. člen KZ) zagovornica spregleda, da gre tudi za ukrepe zoper storilce kaznivih dejanj in da namen teh sankcij ni zgolj v zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja, čeprav je to v ospredju, temveč mora biti ob tem upoštevano tudi uresničevanje celovite vloge kazenskih sankcij; to pomeni, da se koristi mladoletnika, na katere se sklicuje zagovornica, upoštevajo sorazmerno s potrebami družbe.

Večina okoliščin, na katere opozarja zagovornica in ki so obstajale že v času izrekanja vzgojnih ukrepov, je bila v pravnomočni sodbi izrecno upoštevana in pravilno ovrednotena. Vrhovno sodišče ob tem zavrača očitek vložnice zahteve o pristranskem ravnanju prvostopenjskega sodišča, ki naj bi sledilo zgolj oceni zavoda. Že višje sodišče je v svoji odločbi takšne trditve zavrnilo in pravilno poudarilo, da je bil mladostnik obravnavan nepristransko, saj so v poročilih vzgojnega zavoda predstavljena tako mladostnikova odklonska ravnanja kot tudi pohvale, ki jih je bil deležen oziroma tako njegove pozitivne kot negativne lastnosti. Pritožbeno sodišče se tudi utemeljeno ni strinjalo z mnenjem J.M., predstavnice Centra za socialno delo K., ki se je do spremembe vzgojnega ukrepa opredelila negativno, saj je vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj mladoletnika mogoče doseči le z njegovim sodelovanjem ter z načrtovanjem jasne prevzgojne poti, po kateri bo prišel do spoznanja, kaj je zanj najbolje.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bile v pravnomočni sodbi celovito in vsestransko presojene okoliščine, ki se nanašajo na osebnost mladoletnika, njegovo življenjsko pot, vedenjske motnje in težave, kot tudi na vzroke za izvrševanje kaznivih dejanj v času mladoletnosti in tudi po dopolnjeni polnoletnosti. Na podlagi teh okoliščin sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili, da z vzgojnim ukrepom oddaje v vzgojni zavod po 79. členu KZ pri M.O. ni bil dosežen namen, zaradi katerega je bil ta ukrep izrečen in da bo zato najbolje dosežen namen vzgojnih ukrepov z izrekom oddaje v prevzgojni dom, predvsem s ciljem, da se mladostnika odvrne od ponavljanja kaznivih dejanj.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).