Jedro

Za indirektni finančni leasing je značilno, da dajalec leasinga ne sodeluje niti pri izbiri predmeta leasinga niti pri izbiri njegovega proizvajalca oziroma prodajalca. Leasingodajalec torej ni obenem dobavitelj predmeta leasinga. Pri nakupu predmeta leasinga nastopa kot finančni posrednik, dobavitelja in predmet leasinga pa izbere leasingojemalec sam. Prav tak dogovor med pravdnima strankama pa izhaja tako iz določb leasing pogodbe kot iz splošnih pogojev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 05/01292 z dne 21.1.2005, s katerim je bilo tožencu naloženo, da v roku osem dni poravna tožeči stranki glavnico v višini 7.153,47 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 6.7.2004 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe, da je tožeča stranka dolžna vrniti toženi stranki znesek 8.345,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2004 dalje do plačila in ji povrniti stroške v zvezi s to tožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.053,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude po poteku tega roka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava, podrejeno pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga ustrezno spremembo sodbe. Iz ugotovljenega dejanskega stanje je po njegovem prepričanju razvidno, da je bilo v leasing pogodbi navedeno vozilo, ki ga kot leasingojemalec ni nikoli prejel, niti prevzel, nadalje da je bila leasing pogodba po preteku osmih mesecev odpovedana, da je plačal začetni obrok in še osem obrokov v skupni vrednosti 2,087.692,00 SIT, da ni nikoli prejel zneska, ki ga je tožeča nakazala dobaviteljici F. J. v višini 5,060.000,00 SIT in je za to nakazilo prvič izvedel na glavni obravnavi 21.10.2008 ter da tožeča stranka tega nakazila dotlej niti ni zatrjevala, ampak je zatrjevala odpoved pogodbe zaradi neizpolnjevanja s strani tožene stranke. Sodišče je v sodbi smiselno in razumljivo izpeljalo svojo odločitev, vendar ta ni podprta z ugotovljenim dejanskim stanjem, poleg tega nima razlogov o dejstvih, ki so izrazito v korist tožene stranke. Predmet leasing pogodbe ni obstajal. Toženi stranki je bilo izročeno drugo, manj vredno vozilo. Sam je zahteval, da se pogodbeno razmerje uskladi z dejanskim, res pa je, da o tem nima listinskega dokaza. Nesporno je vozilo vrnil takoj, ko je bil na to pozvan. Iz poziva na vračilo vozila ni razvidno, da bi bili na strani tožene stranke podani razlogi za odpoved pogodbe. Tožeča stranka je vozilo zadržala, tožena stranka pa je ostala brez vozila in oškodovana za preveč plačane obroke. Poleg tega je začela prejemati še opomin na plačilo še preostalih obrokov po leasing pogodbi. Nerazumljivo je stališče sodišča, da bi tožena stranka lahko zahtevala odškodnino le od F. J. Po mnenju tožene stranke je lahko le tožeča stranka tista, ki bi morala obvestiti toženo stranko o celotni konstrukciji leasing posla in s tem o nakazilu zneska za toženo stranko in preveriti pravilnost svoje izpolnitve po sklenjeni leasing pogodbi. Ker je leasing pogodba sklenjena izključno med pravdnima strankama, je jasno, da je tožeča stranka z nakazilom tretji osebi, ne da bi o tem obvestila pogodbenico, ravnala zelo malomarno. Tožena stranka se ne bi upirala tožbenem zahtevku, niti ne bi vlagala nasprotne tožbe, če bi prejela 5,060.000,00 SIT. Izpoved F. J. o prejemu denarnega zneska je bila za toženo stranko presenečenje, ker nakazila nikoli ni prejela in zanj ni vedela.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na sledeče relevantno dejansko stanje: pravdni stranki sta 8.10.2003 sklenili leasing pogodbo št. 10287/2003 za rabljeno osebno vozilo VW Passat 1,9 TDI letnik 2002; navedeno vozilo ni bilo prevzeto, temveč je toženec prevzel vozilo VW Passat 1,9 TDI letnik 2000; toženec se je dogovarjal o lastnostih vozila z M.P., preko njega je stopil v kontakt z dobaviteljico F. J. s. p., s katero je sklenil pogodbo o komisijski prodaji vozila, v kateri je naveden kot prejšnji lastnik vozila; tožeči stranki so bile ob sklenitvi pogodbe predložene fotokopije ponarejenega prometnega dovoljenja osebnega vozila; tožeča stranka je odstopila od pogodbe zaradi kršitve splošnih pogojev o leasingu vozil, glede na predloženo ponarejeno dokumentacijo; dopis tožeče stranke z dne 4.5.2004 šteje za odpoved pogodbe; tožeča stranka je izpolnila svoje pogodbene obveznosti s tem, ko je vrednost predmeta leasinga v višini 5,060.000,00 SIT nakazala dobavitelju predmeta leasinga F. J. s. p.; toženec je vozilo, ki ga je dejansko prejel (drugo vozilo, letnik 2000) takoj po pozivu predal tožeči stranki, ki ga je prodala dne 6.7.2004 za ceno 7.153,47 EUR.

Tožeča stranka zahteva povrnitev pogodbene škode, ki ji je nastala zaradi predčasnega prenehanja pogodbe, tožena stranka pa z nasprotno tožbo zahteva povrnitev vseh plačanih leasing obrokov s pripadajočimi obrestmi, ker šteje, da je tožeča stranka od pogodbe neutemeljeno odstopila. Dejansko stanje, kot je zgoraj povzeto iz razlogov sodbe, je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljeno. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je toženec od dobavitelja prevzel drugo (starejše) vozilo, kot je bilo v pogodbi navedeno, prav tako, da je tožeči stranki plačal polog in določeno število leasing obrokov. Ker je po ugotovitvi sodišča tožeča stranka pravilno izpolnila pogodbeno obveznost že s tem, ko je vrednost predmeta leasinga nakazala dobavitelju predmeta leasinga, torej F. J. s.p., ni odločilno, ali je F. J. nakazala znesek tožencu ter ali je toženec nakazilo prejel, saj je nesporno prevzel drugo vozilo. Prav tako ni odločilno dejstvo, da je z F. J. toženca seznanil M. P., zoper katerega teče več kazenskih postopkov ter da je tožeča stranka z njo že poslovala.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno presojo pravilno oprlo na določila leasing pogodbe in splošna pravila leasinga, ki so sestavni deli pogodbe. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o t. i. indirektnem finančnem leasingu, v kateri sta natančno določili medsebojne pravice in obveznosti. Za indirektni finančni leasing je značilno, da dajalec leasinga ne sodeluje niti pri izbiri predmeta leasinga, niti pri izbiri njegovega proizvajalca oziroma prodajalca. Leasingodajalec torej ni obenem dobavitelj predmeta leasinga. Pri nakupu predmeta leasinga nastopa kot finančni posrednik, dobavitelja in predmet leasinga pa izbere leasingojemalec sam. Prav tak dogovor med pravdnima strankama pa izhaja tako iz določb leasing pogodbe (1.3. točka), kot iz splošnih pogojev (5. točka). Izrecno je dogovorjeno, da se leasingodajalec sam dogovori s proizvajalcem oziroma dobaviteljem za lastnosti in nakupno ceno predmeta leasinga. Ker je v konkretnem primeru toženec sam izbral dobavitelja osebnega vozila, je razumljivo, da bi moral sam poskrbeti za uveljavljanje izpolnitvenih zahtevkov proti dobavitelju zaradi dobave drugega predmeta leasinga, kot je bil dogovorjen. Pri tem toženec tudi ni dokazal, da bi tožečo stranko obvestil o drugem predmetu leasinga ali o ponarejeni dokumentaciji, in zahteval ustrezno spremembo ali razdrtje pogodbe. Določila splošnih pogojev, s katerimi se je tožeča stranka kot leasingodajalec zavarovala pred riziki, povezanimi z izročitvijo predmeta, niso niti v nasprotju z določili Zakona o varstvu potrošnikov, kot jim očita pritožba, niti z načelom vestnosti in poštenja (o tem več dr. Dunja Jadek Pensa, Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem leasingu, Pravosodni bilten, št. 3/2003). Glede na takšno stanje je tožeča stranka upravičeno zahtevala odstop od pogodbe glede na določbo splošnih pogojev (tč. 16.3.6), po kateri lahko leasingodajalec enostransko odstopi od pogodbe, če se listine, ki jih je izročil leasingojemalec ob sklenitvi pogodbe, izkažejo za nepopolne, okrnjene ali neveljavne oziroma neizpolnjive. Tožeča stranka je sicer res najprej zahtevala odstop od pogodbe le zaradi neplačevanja leasing obrokov, vendar je že na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjevala in dokazovala tudi ponarejene listine o vozilu kot razlog za odstopno upravičenje. Navedeni razlog pa izhaja tudi iz dopisa toženi stranki z dne 4.5.2004. Ker niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih je bila vložena pritožba, niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).