Jedro

Če se pravni učinki izdane odločbe raztezajo tudi na tretjo osebo, ki v postopku pred organom prve stopnje ni sodelovala, je treba (ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev, navedenih v 16. točki obrazložitve tega sklepa) tudi tej osebi zagotoviti pravico do pritožbe.

Kakšne pravice oziroma pravne koristi ima oseba, je določeno v materialnem predpisu, v obravnavanem primeru CZS, ki v tretjem odstavku 201. člena določa, da je carinski dolžnik deklarant in v primeru posrednega zastopanja tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija, v tem primeru revident.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 51/2011-16 z dne 14. 2. 2012 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravita 1. in 3. točka izreka odločbe in sklepa Ministrstva za finance, DT 498-1-270/2010 z dne 24. 11. 2010, ter se zadeva v tem delu vrne temu ministrstvu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške upravnega spora v višini 1.612,8 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Prvostopenjski carinski organ je po izvedenem postopku naknadnega preverjanja z odločbo, št. DT 4242-346/2010-1 z dne 19. 4. 2010, naložil plačilo carine s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 16.035,06 EUR carinskemu deklarantu, družbi A., d. o. o. Pritožbo zoper navedeno odločbo je vložil le revident, ki ga posredno zastopa družba A., d. o. o. Njegova pritožba je bila s sklepom (prva točka izreka sklepa in odločbe) drugostopenjskega carinskega organa, št. DT 498-1-270/2010 z dne 24. 11. 2010, zavržena in zahteva za povrnitev stroškov zavrnjena (3. točka izreka), ker revident kot uvoznik ni bil neposredni zavezanec izpodbijane prvostopenjske odločbe, saj je bil kot carinski dolžnik določen le revidentov posredni zastopnik, deklarant, A., d. o. o. Revident si s pritožbo niti ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da revident v postopku izdaje odmerne odločbe ni imel položaja stranke niti stranskega udeleženca, odločba pa ga tudi ne zavezuje. Prav tako revident ne izkazuje pravnega interesa in si s pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Notranje razmerje med deklarantom in revidentom je civilnopravne narave in ni stvar tega upravnega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo Upravnega sodišča RS in zadevo vrne v ponovno sojenje ter odloči o priglašenih stroških postopka.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revident izpostavlja konkretno pravno vprašanje „ali je uvoznik oziroma prejemnik blaga v primeru, ko je carinski deklarant njegov posredni zastopnik in je nastopal za račun uvoznika oziroma prejemnika blaga in je carinski organ v zadevi naknadnega preverjanja deklaracij in naknadnega knjiženja dajatev za blago, sproščeno v prosti promet, v izreku odmerne odločbe določil in naložil v plačilo carinski dolg zgolj carinskemu deklarantu, procesno legitimiran za vstop v postopek oziroma za vložitev pritožbe zoper odmerno odločbo tudi v primeru, če carinski deklarant pravice do pravnega sredstva ne izkoristi“.

8. Na to vprašanje z enostavno, jezikovno razlago ni mogoče odgovoriti, odločitev o tem vprašanju pa vpliva na položaj revidenta in drugih oseb. Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo. Ker je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse, je revizija dovoljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

10. Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da je deklarant A., d. o. o., v carinskem postopku deklariral blago zaradi sprostitve v prost promet za revidentov račun in je torej njegov posredni zastopnik, to pa je bilo znano že carinskemu organu prve stopnje. Kakor izhaja iz izreka odmerne odločbe, št. DT 4242-346/2010-1 z dne 19. 4. 2010, je v postopku naknadnega preverjanja carinski organ naložil plačilo dajatev le družbi A., d. o. o., ne pa tudi revidentu, ki je v skladu s tretjim odstavkom 201. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) sicer nesporno solidarni dolžnik za carinski dolg. Revident v postopku izdaje navedene odločbe po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni imel položaja stranke niti stranskega udeleženca, zoper odločbo pa je v roku, ki je veljal za stranko postopka, vložil pritožbo. Deklarant pravice do pritožbe ni izkoristil. 11. V postopku je sporno, ali lahko revident kot posredno zastopani in solidarni dolžnik za carinski dolg, vstopi v postopek oziroma vloži pritožbo zoper odmerno odločbo, s katero je bil carinski dolg naložen le njegovemu posrednemu zastopniku, deklarantu.

12. V skladu s 44. členom ZUP mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Po prvem odstavku 229. člena ZUP ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko.

13. Glede na navedeno je lahko (ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev, navedenih v 16. točki obrazložitve tega sklepa) po presoji Vrhovnega sodišča stranka v pritožbenem postopku vsakdo, ki je z izdano odločbo prve stopnje prizadet glede svojih pravic oziroma pravnih koristi, ne glede na to, ali je bil stranka oziroma stranski udeleženec v postopku, v katerem je prišlo do kršitve njegovih pravic. Pogoj biti pritožnik je torej vezan na prizadetost njegovih pravic oziroma pravnih koristi z izdano odločbo.(1) Če se pravni učinki izdane odločbe raztezajo tudi na tretjo osebo, ki v postopku pred organom prve stopnje ni sodelovala, je treba tudi tej osebi zagotoviti pravico do pritožbe.(2)

14. Kakšne pravice in pravne koristi ima oseba, je določeno v materialnem predpisu, v obravnavanem primeru CZS, ki v tretjem odstavku 201. člena določa, da je dolžnik deklarant in v primeru posrednega zastopanja tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija, torej v tem primeru tudi revident. Carinski organ bi torej tudi zoper revidenta lahko izdal odločbo z isto vsebino, za isto blago in določil isti dolg. Na podlagi 395. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli solidarnega dolžnika, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so zato vsi dolžniki prosti. Po določbi 404. člena OZ ima dolžnik ki je izpolnil obveznost, pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj.

15. Kadar torej upnik toži le enega izmed solidarnih dolžnikov, imajo vsi drugi solidarni dolžniki pravni interes, da bo toženi dolžnik v sporu zmagal, ker jim sicer grozi njegov regresni zahtevek.(3) Vrhovno sodišče tako nasprotno od sodišča prve stopnje meni, da ima revident kot solidarni dolžnik za carinski dolg pravni interes za vstop v postopek.

16. Revident je vložil pritožbo v skladu s petim odstavkom 235. člena ZUP, ki določa, da lahko po izdaji odločbe tretja oseba vstopi v postopek s pritožbo v roku, dokler je odprt za katero od strank v postopku, oziroma s predlogom za obnovo postopka.(4) Po mnenju Vrhovnega sodišča iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi bil revident do izdaje odločbe na prvi stopnji pravilno, v smislu 143. člena ZUP, vabljen k stranski udeležbi in opozorjen na posledice in da ne bi pravilno priglasil stranske udeležbe, ter bil zato omejen v smislu šestega odstavka 143. člena ZUP.

17. Ker je bilo v obravnavanem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo 1. in 3. točko odločbe in sklepa drugostopenjskega organa (revident je v obravnavani zadevi s tožbo namreč izpodbijal le odločbo Carinskega organa Koper, št. DT 4242-364/2010-1 z dne 19. 4. 2010, o kateri je odločeno v 1. točki in o stroških postopka v 3. točki izreka sklepa Ministrstva za finance, št. DT 498-1-270/2010 z dne 24. 11. 2010) in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. V tem postopku bo moral drugostopenjski organ najprej preizkusiti izpolnjenost drugih procesnih predpostavk, in če bo ugotovil, da so te izpolnjene, odločiti o pritožbi po vsebini.

18. Revident je z revizijo uspel, zato je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se revidentu priznajo stroški za sestavo tožbe v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV (70,00 EUR), in sodna taksa za tožbo v višini 148,00 EUR, skupaj torej 568,00 EUR. Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Na podlagi tarifne številke 3.300 je revidentu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta treba priznati 734,00 EUR stroškov, povečanih za 20 % DDV (146,8 EUR), skupaj torej 880,8 EUR in sodna taksa za revizijo v višini 164,00 EUR, skupaj torej 1.044,8 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v skupni višini 1.612,8 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Op. št. (1): Predlog Zakona o splošnem upravnem postopku, št. 76/98, stran 20. Op. št. (2): V. Androjina, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Pravna obzorja, GV Založba, Ljubljana 2006, strani 465 in 468. Podobno tudi J. Breznik, Z. Štucin, J. Merflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba 2008, stran 607 in dr. T. Jerovšek, Vstop stranskega udeleženca v upravni postopek z vidika pravnega interesa in zastopanje javnega interesa preko državnega pravobranilstva v upravnem sporu, Javna uprava, št. 1/2 (2009), Inštitut za javno upravo, Gospodarski vestnik, stran 173. Op. št. (3): L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, 2006, stran 267, komentar k 199. členu ZPP.

Op. št. (4): J. Breznik, Z. Štucin, J. Merflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba 2008, stran 417.