Jedro

Pravno relevantna (tudi) za tek zastaranja kazenskega pregona je kvalifikacija za kaznivo dejanje iz končne obtožbe pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Zahtevi zagovornice obdolženega B.D. se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 22.3.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 17.10.2007 v točki I izreka spremeni tako, da se zoper obdolženega B.D. po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e o b t o ž b a , da je dne 13.9.2001 v J. lahko telesno poškodoval V.K. na ta način, da ga je z roko udaril v predel obraza, s tem pa mu je prizadejal okrušitev zgornjih sekalcev in udarnino spodnje ustnice, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ.

Oškodovanec V.K. se na podlagi 3. odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 8.000,00 EUR napoti na pravdo.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega B.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo tri mesece zapora in s preizkusno dobo enega leta, za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ pa ga je oprostilo obtožbe. Sodišče je odločilo tudi o stroških postopka, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obdolženemu naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obdolženega 27.11.2007 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP ter zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 29. in 35. člena Ustave v zvezi s 15. členom Ustave. V zahtevi je zagovornica navedla, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ absolutno zastaral v času do izreka sodbe sodišča druge stopnje. Za omenjeno kaznivo dejanje je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta, po določbi 5. točke 111. člena KZ pa kazenski pregon ni več dovoljen, če so pretekla tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta, po določbi 6. odstavka 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Pregon zoper obsojenega D. je torej absolutno zastaral 13.9.2007, Višje sodišče v Mariboru pa je o pritožbi zagovornice odločilo šele 17.10.2007, drugostopenjska sodba pa ji je bila vročena 21.11.2007. Nadalje sta sodišči prve in druge stopnje storili kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in 2. odstavka 371. člena ZKP, ker v sodbah niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih oziroma so nejasni, nekonkretizirani, v nasprotju med seboj in ostalimi podatki v spisu. Sodišče prve stopnje poleg tega ni ugotavljalo dejstev, ki bi lahko bila v prid obsojencu, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Končno je zagovornica v zahtevi še navedla, da so bile obsojenemu kršene pravice iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave, ker sodišči svojih sodb nista ustrezno obrazložili ter se opredelili do navedb strank. Sodišče prve stopnje tako ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo zagovora obsojenega, da je dejanje storil v silobranu, zakaj ni upoštevalo izpovedbe njegove bivše partnerke, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe le pavšalno ocenilo kot neutemeljene.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P., ki je predlagal ugoditev zahtevi, saj slednja utemeljeno uveljavlja absolutno zastaranje kazenskega pregona.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenemu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, ki se očita obsojenemu B.D., storjeno 13.9.2001. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je 8.5.2003 zoper obdolženega vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. in 1. odstavku 134. člena KZ, nato pa je okrožni državni tožilec v vlogi z dne 1.3.2007 obtožni predlog modificiral tako, da je obsojenemu namesto prej očitanega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. in 1. odstavku 134. člena KZ očital storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega spoznalo za krivega storitve prvega očitanega kaznivega dejanja, za drugo kaznivo dejanje pa ga je oprostilo obtožbe. Obdolženčeva zagovornica je zoper obsodilni del sodbe vložila pritožbo, o kateri je sodišče druge stopnje odločilo 17.10.2007. 6. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 133. člena KZ je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Po določbi 5. alineje 1. odstavka 111. člena kazenski pregon ni več dovoljen, če so pretekla tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči denarna kazen ali zapor do enega leta. Po določbi 6. odstavka 112. člena KZ pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje kazenskega pregona. Glede na to, da je pravno relevantna kvalifikacija za tisto kaznivo dejanje, ki je bilo obsojenemu očitano nazadnje pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje, torej opredelitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je absolutni rok za zastaranje kazenskega pregona zoper B.D. potekel 13.9.2007. Višje sodišče v Mariboru je o pritožbi zagovornice obsojenega z uvodoma navedeno sodbo z dne 17.10.2007 odločilo že po poteku absolutnega roka za zastaranje kazenskega pregona.

7. Ker zaradi poteka roka za zastaranje kazenskega pregona ob odločanju sodišča druge stopnje kazenski pregon zoper obsojenega ni bil več dopusten, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, vložen zoper obdolženega B.D., v delu zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ, zavrnilo. Zavrnilna sodba temelji na določbi 4. točke 357. člena ZKP, ker kazenski pregon zoper B.D. zaradi zastaranja ni več dopusten.

8. Zaradi zavrnitve obtožbe zoper B.D. je Vrhovno sodišče oškodovanca V.K. na podlagi 3. odstavka 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

9. Odločilo je tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun.