Jedro

Odpoved dedovanju je dedna izjava in predstavlja po svoji naravi uveljavljanje pravice, zato ne gre za nedopustno pritožbeno novoto.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine; terjatve, ki so jih prijavili upniki, za katere je štelo, da jih zakonita zastopnica mladoletne dedinje K. N., to je njena mati K. K. priznava; da zapustnik ni napravil oporoke in gre za zakonito dedovanje, in da so se vsi zakoniti dediči, razen N. K. dedovanju odpovedali. Za dedinjo (II. točka izreka) je določilo zapustnikovo hčerko N. K. in posledično (III. točka izreka) naročilo pristojnim organom izvedbo sklepa o dedovanju, dedinji N. K. pa, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju upnicama AA in BB plača priglašene terjatve v roku 15 dni.

Zoper sklep se je pritožila K. K., zakonita zastopnica mladoletne N. K. Nasprotuje odločitvi, da je dedinja celotne zapuščine. Navaja, da se dediščini v celoti odpoveduje, ker N. K. s pokojnikom ni imela stikov in ne želi biti dedinja.

Pritožba je utemeljena.

Zakonita zastopnica mladoletne N. K., kljub dopisu sodišča 22. 10. 2012, da poda ustrezno dedno izjavo (ali dediščino sprejema ali se ji odpoveduje), v postavljenem roku izjave ni podala. V pritožbenem postopku podana dedna izjava je zato pritožbena novota.

V skladu s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) se pravila pravdnega postopka uporabljajo v okviru zapuščinskega postopka v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Po določbi prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, le če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku je treba razlikovati, ali gre za navedbo dejstva (v takem primeru je določba prvega odstavka 337. člena ZPP uporabljiva) ali uveljavljanje pravice, ki izključuje uporabo prvega odstavka 337. člena ZPP. Po določbi 165. člena ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Izjava o odpovedi dediščini je dedna izjava (208. člen ZD) in predstavlja po svoji naravi uveljavljanje pravice, zato jo je treba po oceni pritožbenega sodišča upoštevati (gre za dopustno pritožbeno novoto).

Sicer pa je izjava o odpovedi dediščine upoštevna tudi zato, ker jo je zakonita zastopnica mladoletne N. K. podala še pred (pravnomočnostjo) sklepa o dedovanju (1), kar je v skladu s tretjim odstavkom 205. člena ZD. V njem je določeno, da lahko prizadete osebe sodišču podajo izjavo ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo, do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju.

Sodišče prve je po podatkih, s katerimi je razpolagalo (vsi zakoniti dediči, razen mladoletne dedinje N. K. so podali izjavo o odpovedi dediščini), v izpodbijanem sklepu utemeljeno za dedinjo določilo mladoletno dedinjo N. K. Zaradi v pritožbenem postopku podane dedne izjave te dedinje, pa je pritožbeno sodišče pritožbi zakonite zastopnice mladoletne dedinje N. K. ugodilo in sklep o dedovanju razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 265. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

V primeru, da se dediči, ki pridejo v poštev za dedovanje, odpovejo dediščini, zapuščina na podlagi 9. člena ZD preide v državno lastnino, kar bo moralo upoštevati sodišče prve stopnje pri nadaljnjem odločanju (če ne bo dedičev tretjega dednega reda, ki bi zapuščino sprejeli). Po teoriji (2) in utrjenem stališču sodne prakse postane Republika Slovenija vesoljni pravni naslednik in ima v razmerju do zapuščine enak položaj kot zakoniti dedič (prvi odstavek 10. člena ZD).

Sklep je v delu, v katerem mladoletni dedinji nalaga plačilo terjatev, ki sta jih upnici priglasili v zapuščinskem postopku (3. točka III. točke izreka) nepravilen tudi zato, ker presega pristojnost zapuščinskega sodišča in ne spada v sklep o dedovanju (214. člen ZD). Zapuščinsko sodišče lahko sicer ugotovi, kdo je priglasil terjatev do zapustnika ali do zapuščine in v kakšni višini, ne sme pa jih sâmo ugotavljati (3), še manj pa dedičem nalagati v plačilo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj sklep I Cp 2204/2010 z dne 8. 9. 2010. (2) Dedno pravo, Zupančič/ Žnidaršič Skubic, 3. izdaja, Ljubljana 2009, str. 80, 81. (3) Sklep šteje, da je zakonita zastopnica mladoletne dedinje terjatve upnic priznala, čeprav se glede njih ni izjavila.