Jedro

Stranka mora svojo voljo glede uporabe jezika izraziti, in sicer bodisi konkludentno (z vložitvijo zahteve v tem jeziku), bodisi izrecno (na podlagi zahteve za vodenje postopka v njenem jeziku).

Investitor je dolžan predložiti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki se nanaša na njegovo gradnjo. Če organ meni, da bi moralo iz PGD izhajati, da obravnavana gradnja ne onemogoča dozidave v drugem nadstropju (nad tožničino teraso) obstoječega objekta (višinski gabarit P+2) in pešpoti pod teraso, lahko zahteva kvečjemu dopolnitev tega PGD, ne pa projekta za gradnjo, na katero se zahteva za gradbeno dovoljenje ne nanaša.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-384/ 2013-2-00641107 z dne 10. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano na drugi stopnji v zvezi s pritožbo Stanislava Viteza, odpravila odločbo Upravne enote Izola št. 351-165/2013/G-13/21 z dne 3. 7. 2013 (1. točka izreka), zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo terase 5,6 m x 3,8 m kot dozidave k stanovanju v prvem nadstropju stanovanjsko-poslovnega objekta A., na zemljiščih parc. št. 1299/1 in 1299/3 k.o. ... (2. točka) in zavrnila njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj predloženi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ni v skladu z grafičnim delom Odloka o zazidalnem načrtu Marina v Izoli (Uradne objave, Primorske novice, št. 4/90 in naslednji, v nadaljevanju ZN). Obravnavana terasa pred tožničinim stanovanjem v 1. nadstropju objekta na A., ki s tremi nosilnimi stebri sega na parc. št. 1299/3 k.o. ..., je namreč načrtovana na lokaciji, na kateri je v grafičnih listih B 2.4.9 in B 2.3.1 predvideno povečanje omenjenega objekta kot celote za 5 m proti severu na notranjem dvorišču in v enotnem vertikalnem gabaritu P+2, skozi tako povečani objekt pa je predvidena nova pešpot do parka. Gradnja torej glede na svojo lego in velikost (5,6 m x 3,8 m) ni skladna z ureditvijo v grafičnem delu ZN.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi oporeka stališčem izpodbijane odločbe glede upravičenja B.B., da se udeležuje postopka kot stranski udeleženec. Meni, da bi moral drugostopenjski organ pred izdajo odločbe izvesti poseben ugotovitveni postopek, njej pa dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ne strinja se z razlago ZN in stališčem glede faznosti gradnje in enotne širitve obstoječega objekta ter njenega obsega (5 m), saj meritve načrtov v ZN z ravnilom kažejo, da gre prej za širitev v obsegu 6 m. Poudarja, da gre v njenem primeru za povečavo objekta znotraj v ZN dovoljenih gabaritov in da so vsi ostali lastniki njene stanovanjske hiše na enak način dozidali svoje terase na parc. št. 1299/3 k.o. ... Upoštevaje, da je bila v drugi zadevi zgrajena terasa z veljavnim gradbenim dovoljenjem, pomeni zavrnitev izdaje v tej zadevi kršitev enakega varstva pravic in enakega obravnavanja strank.

Kot pripadnici italijanske manjšine ji v postopku na drugi stopnji ni bila dana možnost uporabe njenega jezika, saj upravni organ pritožbe B.B. ni prevedel v italijanski jezik.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in potrdi gradbeno dovoljenje z dne 3. 7. 2013, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega upravnega postopka in stroškov tega upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

O vrednosti spornega predmeta Sodišče v zvezi s tožničinim predlogom za postavitev izvedenca gradbene stroke zaradi dokazovanja vrednosti spornega predmeta, ki naj bi znašal 25.000,00 EUR (izdelava projekta in že zgrajena terasa), pojasnjuje, da se v obravnavanem upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, ne pa odloča o tožničini pravici, izraženi v denarni vrednosti. Tako je Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 137/2009 z dne 1. 7. 2009, izdanem v primerljivi zadevi (v upravnem sporu je bila izpodbijana odločba o zavrnitvi zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo prizidka in nadzidave mansarde), zavzelo stališče, da spor o izdaji gradbenega dovoljenja ni izražen v denarni vrednosti in da tega dejstva ne spremeni niti vrednost objekta, za katerega se zahteva izdaja gradbenega dovoljenja. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bila tožnica (in njen pooblaščenec) s takim stališčem seznanjena s sklepom istega sodišča X Ips 494/2012 (v zvezi s sodbo III U 83/2011 z dne 25. 10. 2012), s katerim je bila njena revizija zavržena med drugim tudi zato, ker je kot vrednost spornega predmeta v zadevi, ki se je nanašala na zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za isti objekt (teraso), neutemeljeno kot vrednost spornega predmeta navajala stroške izgradnje terase.

Ker se torej spor nanaša na neocenljivo zadevo (na upravno dovoljenje), ni bila potrebna postavitev postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ocenil vrednost predmeta.

O uporabi jezika Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 62. členu določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku (prvi odstavek). Na območjih lokalnih skupnosti, kjer sta pri organu poleg slovenskega jezika uradna jezika tudi italijanski oziroma madžarski jezik (jezik narodne skupnosti), upravni postopek teče v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma če stranka to zahteva kadarkoli med postopkom (drugi odstavek).

Navedena določba zagotavlja pripadnikom narodne skupnosti možnost, da se bo postopek, ki teče pred slovenskimi organi v slovenskem jeziku, vodil tudi v jeziku narodne skupnosti. Vendar pa mora stranka tako svojo voljo glede uporabe jezika izraziti, in sicer bodisi konkludentno (z vložitvijo zahteve v tem jeziku), bodisi izrecno (na podlagi zahteve za vodenje postopka v njenem jeziku).

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnica zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila po pooblaščenki, ki je obrazec zahteve izpolnila v slovenščini (tudi pisno pooblastilo je bilo dano v slovenskem jeziku). Iz nadaljnjih listin v upravnih spisih ni razvidno, da bi tožnica zahtevala vodenje postopka v italijanščini, pa tudi sicer je sama preko svojih pooblaščencev (20. 6. 2013 se je prvotni pooblaščenki pridružil še odvetnik) komunicirala z organom v slovenskem jeziku. Enako velja za pritožbeni postopek, v katerem je bila pritožba B.B. poslana tožničinemu odvetniku, ki v odgovoru na pritožbo prav tako ni zahteval vodenja postopka v italijanskem jeziku. Iz odredbe v drugostopenjski odločbi pa je razvidno, da je bila ta odločba, izdana v slovenskem jeziku, predmet vročitve odvetniku.

Sodišče zato kot neutemeljena zavrača tožbene očitke, da tožnici v postopku na drugi stopnji ni bila dana možnost uporabe italijanskega jezika in da bi moral upravni organ zagotoviti prevod pritožbe v italijanski jezik.

O stranskem udeležencu Po presoji sodišča je neutemeljeno stališče, da B.B. ne izpolnjuje pogojev za stranskega udeleženca v obravnavanem postopku. Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je po drugem odstavku istega člena neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Osebna korist B.B. kot lastnika sosednje nepremičnine je po prepričanju sodišča oprta na drugi odstavek 28. člena ZN.

V zadevi ni sporno, da je imenovani lastnik zemljišča parc. št. 1298/0 k.o. ..., ki je sosednje zemljišču načrtovane gradnje. Prav tako ni sporno, da je načrtovana gradnja (dejansko gre za legalizacijo že zgrajene terase, kar pa na zadevo z vidika pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah ZGO-1 nima nikakršnega vpliva) v PGD projektirana do meje njegove nepremičnine. V drugem odstavku 28. člena ZN, ki je uvrščen v poglavje „IX. Tolerance pri gabaritih in namembnosti objektov“, je določeno, da se z uporabo toleranc ne sme slabšati in spreminjati vpliv objektov in naprav na sosednja zemljišča ter bivalne in delovne razmere v območju. Navedeno pomeni, da ZN omogoča odstopanja od gabaritov in namembnosti, določenih v ZN, ki pa smejo biti le taka, da se z njimi ne poslabšuje in spreminja vpliva objektov na sosednja zemljišča. Zato je treba tem lastnikom zaradi varstva pred nedopustnimi vplivi, pred katerimi jih varuje ZN, omogočiti udeležbo v postopku.

Tožnica se glede vprašanja udeležbe stranskega udeleženca v postopku neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 65. člena ZGO-1, po katerem mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. Ta določba se namreč ne nanaša na dokazovanje pravnega interesa za udeležbo v postopku, ampak na vprašanje dopustnosti gradnje, ko ji nasprotuje oseba z že priznanim statusom stranskega udeleženca, ki pa mora za svoje nasprotovanje oziroma trditve, da zanjo ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja, predložiti tudi dokaze.

O skladnosti PGD z ZN V zadevi ni sporno, da obravnavana gradnja leži po ZN v celoti J – poslovno-stanovanjski kompleks ob Gorkijevi ulici (5. člen). Prav tako ni sporno, da gre za dozidavo terase k tožničinemu stanovanju v 1. nadstropju stavbe na naslovu A. Iz predloženih upravnih spisov oziroma na prvi stopnji izdanega gradbenega dovoljenja z dne 3. 7. 2013 izhaja še, da gre za stavbo v etažni lastnini, saj so v postopku kot stranski udeleženci sodelovali tudi ostali etažni lastniki obravnavanega objekta. Navedene okoliščine so namreč pomembne tudi za uporabo ZN, ki vsebuje besedilni in grafični del (2. člen).

Sodišče se strinja s pritožbenim organom, da je v skladu s prikazom na grafičnih listih B 2.4.9 in B 2.3.1 za poslovno-stanovanjski kompleks ob ... ulici, kamor sodi tudi obravnavani objekt, dovoljeno povečanje objekta kot celote proti severu, to je na notranjem dvorišču, in v vertikalnem gabaritu P+2. Navedeno pomeni, da je na notranjem dvorišču stavbe, v katerem je tožnica lastnica enega od stanovanj, dopustna dozidava, pri čemer so v grafičnih listih označeni maksimalni dopustni tlorisni gabariti objektov (drugi odstavek 27. člena ZN). Dozidava torej ne sme presegati teh gabaritov, ni pa ovire, da bi bila manjša. Poleg tega je treba pri razlagi grafičnega zarisa dopustne gradnje v listu B 2.4.9 upoštevati, da so v njem prikazane funkcionalne in oblikovalske rešitve objektov (B točka 2. člena ZN). Zato ni mogoč sklep, da je v skladu z ZN le istočasna, naenkrat izvedena dozidava v obsegu, ki bo kot celota ustrezala zarisu v omenjenem grafičnem listu. Če bi normodajalec imel tak namen, bi moral to izraziti v besedilu (členih) odloka, ni pa nanj mogoče sklepati iz njegovega grafičnega dela, katerega funkcija je podrobnejši prikaz zapisanega. Zato je treba ob odsotnosti konkretnejših zahtev v besedilu ZN, ki bi upoštevale specifiko obstoječega objekta glede namembnosti in lastništva, kot dopustno dozidavo k stanovanju v nadstropju na dvoriščni strani razumeti tudi dozidavo terase, s katero se v obravnavanem primeru ohranja namembnost objekta, ki je stanovanjsko-poslovna.

Takemu razumevanju ne nasprotujejo niti določbe ZN o faznosti (6. in 21. člen). Te namreč obravnavajo faznost izvajanja ZN (v kateri prostorski celoti in kaj se gradi oz. ureja), ne pa dinamike gradnje posamičnih prostorskih rešitev. ZN v prvem odstavku 28. člena celo dopušča spremembo programov, namembnosti objektov, obsega in poteka faznosti in investitorstva, pod pogojem, da te spremembe ne vplivajo na bistvene spremembe v dimenzioniranju infrastrukturnih objektov in naprav, predvidenih s tem dokumentom, in da so v skladu s končno urbanistično zasnovo tega zazidalnega načrta in osnovno namensko rabo, določeno s programskimi izhodišči družbenega plana občine.

Prav tako se sodišče ne strinja, da izvedba terase pred enim od stanovanj v poslovno-stanovanjskem objektu ni funkcionalna celota, ki bi lahko začela samostojno delovati. Za njeno uporabo brez dvoma ni pogoj, da imajo tudi ostali lastniki k svojim stanovanjem dozidane terase.

To pomeni, da je treba omenjene določbe ZN v obravnavanem primeru, ko gre za večstanovanjsko-poslovno stavbo z različnimi lastniki razlagati tako, da so dovoljene gradnje, ki so znotraj maksimalnih dopustnih tlorisnih gabaritov iz grafičnih listov ZN in so v skladu s končno urbanistično zasnovo ZN, torej ne onemogočajo njene izvedbe (v dosedanjem postopku namreč ni bilo problematizirano, da bi tožničina terasa vplivala na bistvene spremembe v dimenzioniranju infrastrukturnih objektov in naprav, predvidenih z ZN). V tem pogledu je za načrtovano izvedbo nove pešpoti, ki naj bi potekala skozi povečani objekt naprej do parka, bistveno, da je način izvedbe terase ne ovira.

Da je sporna gradnja v skladu s končno urbanistično zasnovo ZN, je tožnica utemeljevala z urbanističnim mnenjem Občine Izola št. 3502-30/2013 z dne 5. 2. 2013, predloženim v okviru dopolnitve vodilne mape PGD, št. 1/013, marec 2013, izdelovalca ... Kot izhaja iz odpravljenega gradbenega dovoljenja, je na to mnenje prvostopenjski organ oprl svojo presojo, pritožbeni organ pa je menil, da bi bilo mogoče okoliščino, da obravnavana terasa ne onemogoča predvidene razširitve celotne dozidave niza in izvedbe pešpoti, dokazati le s projektom predvidene celotne dozidave niza objektov, ki pa v predloženem PGD ni omenjen.

Sodišče se s takim stališčem pritožbenega organa ne strinja. Investitor je namreč dolžan predložiti PGD, ki se nanaša na njegovo gradnjo. Če organ meni, da bi moralo iz PGD izhajati, da obravnavana gradnja ne onemogoča dozidave v drugem nadstropju (nad tožničino teraso) obstoječega objekta (višinski gabarit P+2) in pešpoti pod teraso, lahko zahteva kvečjemu dopolnitev tega PGD, ne pa projekta za gradnjo, na katero se zahteva za gradbeno dovoljenje ne nanaša. V zadevi je sporno še, ali so tlorisne dimenzije terase v skladu z ZN, glede na to, da je pritožbeni organ ugotovil, da je dovoljena povečava objekta za 5 m proti severu na notranjem dvorišču, medtem ko je po podatkih PGD dozidana terasa v izmeri 5,6 m. V tem delu je torej pritožbeni organ zavzel stališče, da PGD ni izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Sodišče se strinja s tožnico, da iz grafičnega lista št. B 2.4.9., ki je izdelan v merilu 1:1000 (oktober 1989) in se nahaja tudi v predloženih upravnih spisih, izhaja, da je dozidava dovoljena v obsegu 6 m na notranjemu dvorišču parc. št. 1299/3 (6-milimetrska črta na strani ob načrtovani pešpoti, ki označuje polje med obstoječim objektom in linijo dozidav).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zadevo je vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena ZUS-1), saj je drugostopenjski upravni organ pristojen za odločanje o vloženi pritožbi, posledično pa tudi o morebitnih stroških pritožbenega postopka.

O stroških upravnega spora Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje sodbe dalje.