Jedro

V upravnih postopkih izdaje lokacijskih in gradbenih dovoljenja se lastnikom nepremičnin, na katere bi lahko predvideni gradbeni poseg vplival, prizna pravica sodelovanja v teh postopkih zaradi varovanja pravic in pravnih koristi, povezanih z njihovimi nepremičninami. Pravna prednica tožnice v tem postopku torej ni varovala strogo osebnih (nededljivih) pravic, temveč pravice in pravne koristi, ki so vezane na njeno nepremičnino in s smrtjo stranke ne prenehajo, temveč preidejo na vsakokratnega lastnika te nepremičnine.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS, št. ... z dne 13.9.2002 se odpravi in zadeva vrne tožni stranki v ponoven postopek.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) ustavila pritožbeni postopek, ker je pritožnica A.A. med postopkom dne 17.8.2002 umrla. V zvezi s tem je tožena stranka ugotovila, da v konkretnem pritožbenem postopku ne gre za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike in v posledici tega postopka ni mogoče nadaljevati, zato je po mnenju tožene stranke tudi neupoštevna izjava tožnice, da vstopa v postopek. Sicer pa je tožnica v postopku za izdajo odločbe o enotnem gradbenem dovoljenju, ki se izpodbija s predmetno pritožbo, sodelovala kot stranka v postopku.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je stališče tožene stranke iz izpodbijanega sklepa zmotno, saj ima tožnica pravni interes, da kot solastnica in edina dedinja po pokojni materi, nadaljuje postopek, ki se nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja investitorjem B.B. in ostalim, saj živi na istem naslovu kot pokojna mama, torej v neposredni soseščini investitorjev. Poseg sosedov nedvomno posega v njene pravne interese, zato bi ji tožena stranka morala dovoliti, da vstopi v postopek.

Tožnica hkrati ocenjuje, da se zaradi ravnanja tožene stranke predmetni upravni postopek neupravičeno zavlačuje, zato predlaga, da sodišče samo reši upravni postopek, izpodbijani sklep se naj odpravi, toženi stranki pa se naj naloži povrnitev stroškov tega postopka.

V pripravljalnem spisu z dne 3.7.3003 pa še tožnica podaja navedbe, ki se nanašajo na vsebino pritožbe, glede katere je bil konkretni postopek ustavljen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu iz razlogov, ki so razvidni iz njegove obrazložitve, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadete stranke v tem upravnem sporu B.B., C.C. in Č.Č. (investitorji), vsi iz A., so v odgovoru na tožbo med drugim navedli, da je bila pred izdajo gradbenega dovoljenja upravnemu organu z njihove strani posredovana vsa predpisana dokumentacija, vključno s soglasjem tožnice in njene matere.

Zoper izdano odločbo o enotnem gradbenem dovoljenju se niti tožnica niti njena mati A.A. nista pritožili. Obema je bila odločba o enotnem gradbenem dovoljenju poslana, iz dokumentacije pa je razvidno, da je tožnica sprejela odločbo tudi v imenu svoje matere. Ker je torej tožnica ves čas sodelovala v postopku in pritožbe ni vložila v predpisanem roku, po mnenju prizadetih strank ni razlogov, da bi tožnica sedaj kot dedinja ponovno vstopila v postopek. Zato predlagajo, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

K 1. točki izreka.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je tožena stranka z izpodbijanim sklepom utemeljeno ustavila pritožbeni postopek na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUP in štela, da je tožničina zahteva, da vstopi v postopek kot dedinja po pokojni pritožnici (svoji mami), neupoštevna. Sodišče pri tem najprej ugotavlja, da je tožena stranka odločala na podlagi sedaj veljavnega zakona o splošnem upravnem postopku, čeprav gre v zadevi za pritožbo zoper odločbo o enotnem gradbenem dovoljenju, št. 351-05-1103/99-101/13 z dne 28.1.2000, ki je bila izdana investitorjem pred uveljavitvijo ZUP, ki je začel veljati dne 1.4.2000. Po določbi 324. člena ZUP se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86). Iz podatkov spisa je razvidno, da je prvostopni organ sicer štel, da je postalo citirano enotno dovoljenje za gradnjo pravnomočno dne 17.3.2000, vendar se je naknadno ugotovilo, da pravni prednici tožnice A.A., ki ji je bil priznan status stranke v postopku, odločba ni bila (pravilno) vročena, zato je prvostopni organ omenjeno odločbo A.A. po njenem pooblaščencu vročil dne 7.11.2001. Zoper to odločbo je A.A. po svojem pooblaščencu dne 14.11.2001 vložila pritožbo. Ne glede na to, da je bila predmetna pritožba vložena po uveljavitvi ZUP, bi morala tožena stranka v konkretnem primeru šteti, da je bil postopek glede predmetnega enotnega dovoljenja za gradnjo še v teku in bi morala v skladu s 324. členom ZUP uporabiti določbe Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b., v nadaljevanju ZUP/86). Po določbi 2. odstavka 54. člena ZUP/86 se v primeru, če stranka med postopkom umre, lahko postopek ustavi ali nadaljuje, kar je odvisno od narave upravne stvari, ki je predmet postopka. Predmet konkretnega upravnega postopka je izdaja enotnega dovoljenja za gradnjo za prizidek k stanovanjski hiši prizadetih strank (investitorjev) na zemljišču parc. št. 1475 in 1474 k.o. .... Pritožnici A.A. je prvostopni upravni organ v tej upravni zadevi na podlagi 49. člena ZUP/86 priznal pravico udeleževati se postopka zaradi varstva njenih pravic ali pravnih koristi, ki so vezane na nepremičnino, ki jo ima v lasti in je v neposredni bližini predvidenega posega. Pokojna A.A. je bila namreč skupaj s tožnico solastnica stanovanjske hiše in zemljišča parc. št. 1476 k.o. ..., ki meji na parcelo predmetnega gradbenega posega št. 1475 k.o. ... Iz podatkov spisa (količbena situacija) je še razvidno, da je odmik predvidenega objekta od parcelne meje z zemljiščem A.A. in tožnice 2,85 m, za kar sta obe podali soglasje dne 7.4.1999. V upravnih postopkih izdaje lokacijskih in gradbenih dovoljenj se lastnikom nepremičnin, na katere bi lahko predvideni gradbeni poseg vplival, prizna pravica sodelovanja v teh postopkih zaradi varovanja pravic in pravnih koristi, povezanih z njihovimi nepremičninami. Pravna prednica tožnice A.A. v tem postopku torej ni varovala strogo osebnih (nededljivih) pravic, temveč pravice in pravne koristi, ki so vezane na njeno nepremičnino in s smrtjo stranke ne prenehajo, temveč preidejo na vsakokratnega lastnika te nepremičnine. Te pravice so torej dedljive oziroma lahko preidejo na njene pravne naslednike.

Tožeča stranka je z izjavo z dne 27.8.2002 toženo stranko obvestila, da je pritožnica dne 17.8.2002 umrla in da je njena dedinja. Glede na naravo konkretne upravne zadeve in ob izrecni izjavi tožnice, da vstopa v ta upravni postopek kot pravna naslednica po pokojni materi A.A., glede na določbo 2. odstavka 54. člena ZUP/86 ni pravne podlage za ustavitev pritožbenega postopka. Pri tem še sodišče dodaja, da tudi sicer, v kolikor bi prišla v poštev uporaba sedaj veljavnega ZUP, glede na konkretno stanje upravne zadeve ustavitev tega postopka na podlagi 50. člena ZUP ne bi bila utemeljena. Citirani člen namreč podobno kot 2. odstavek 54. člena ZUP/86 določa, da se v primeru, če stranka med postopkom umre, postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike.

Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa nepravilno uporabila zakon, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožnici priznati pravno nasledstvo po pokojni pritožnici in odločiti o njeni pritožbi. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožeče stranke, da sodišče samo reši upravni postopek, saj za to niso podani pogoji iz 61. člena ZUS.

K 2. točki izreka.

V tem upravnem sporu je sodišče odločalo o zakonitosti izpodbijanega akta, zato po 3. odstavku 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.