Jedro

Izrek sodbe "Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi se v celoti zavrne" je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj sploh ni jasno, kakšen zahtevek je zavrnjen. Solastniku načeloma vedno pripada korist, ki jo ima drugi od njegovega solastniškega deleža, zato mora biti privolitev solastnika za uporabo njegove solastne stvari izrecna in nedvomna. Ni pomembno, ali in kolikšno korist je obogateni dejansko imel z neupravičeno uporabo tuje stvari, temveč korist, ki bi jo z ustrezno skrbnostjo objektivno lahko pridobil.

Izrek

1) Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2) V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi. 3) Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne 4.7.1995 (1. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (2. točka izreka) in obsodilo toženo stranko na povrnitev pravdnih stroškov tožeči (3. točka izreka). Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da je nepravilen zaključek sodišča o tem, da je tožena stranka z nakupom poslovnih prostorov vstopila v pogodbeno razmerje Samoupravnega sporazuma. Tožena stranka vseskozi nasprotuje delitvi stroškov, kot jih je odmerjala tožeča stranka, o čemer se sodišče ni izreklo. Prav tako sodišče ni odločilo o ugovoru, da je tožeča stranka obračun obresti vtoževala dvakrat. Terjatev po nasprotni tožbi je v celoti utemeljena, saj je tožeča stranka z oddajanjem skupnih prostorov, ki so tudi v solasti tožene stranke, neupravičeno obogatena. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je deloma utemeljena. O TOŽBENEM ZAHTEVKU TOŽEČE STRANKE: Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke (1. točka izreka izpodbijane sodbe) je pravno pravilna. Sodišče druge stopnje se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z nakupom spornih poslovnih prostorov glede pravic in obveznosti vstopila v lastninski položaj pravnega prednika (prodajalca) in s tem tudi v pravice in obveznosti po samoupravnem sporazumu. Nakup nepremičnine ni univerzalno pravno nasledstvo, zato zgolj na podlagi tega dejstva ni mogoče trditi, da pogodba o upravljanju, ki jo je s tožnikom sklenila toženčeva pravna prednica Iskra Delta, zavezuje tudi toženca (prim. 2. odst. 148. čl. Zakona o obligacijskih razmerijih - ZOR). Glede na 2. odst. 15. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (za posle v zvezi z rednim upravljanjem solastne stvari je potrebno soglasje solastnikov, katerih deleži skupaj sestavljajo več kot polovico vrednosti solastne stvari) in glede na nesporno dejstvo, da je tožena stranka kupila delež v velikosti 0,43 % celotne nepremičnine, bi pogodba o upravljanju načeloma lahko zavezovala kupca kot singularnega pravnega naslednika, vendar je pravna prednica tožene stranke Iskra Delta prodala svoj celotni solastniški delež na stavbi, ki naj bi po neprerekanih trditvah obsegal 54 % celotne stavbe. To pomeni, da se je zamenjala več kot polovica (so)lastnikov, zato bi morala tožeča stranka dokazati, da je sklenila pogodbo o upravljanju z več kot polovico (novih) lastnikov (2. odst. 15. čl. ZTLR). Vendar iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila tudi na neupravičeni pridobitvi oz. verziji, ko je navajala in dokazovala, da je plačevala stroške v zvezi z obratovanjem stavbe, katere solastnik je med drugimi tudi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča z listinami dokazala, da je prejela račune dobaviteljev in jih tudi poravnala, s čimer je bila nedvomno prikrajšana, medtem ko je tožena stranka od tega ravnanja tožeče imela korist. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožeča te stroške upravičeno razdelila med solastnike po kriteriju velikosti solastniškega deleža (6. odst. 15. čl. ZTLR), saj ni izkazano, da bi bil dogovorjen kakšen drugačen način. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo toženčevih ugovorov v zvezi z višino stroškov. Tožeča stranka je predložila večje število računov dobaviteljev (priloge A8-A58), iz katerih je med drugim razviden tudi izračun delitve stroškov med solastnike, zato bi morala tožena stranka konkretno prerekati te listine in navesti, zakaj in v čem je po njenem ključ delitve posameznih stroškov napačen. Prav tako tožena ni postavila konkretnih trditev v zvezi z navedbami o domnevnih nepravilnostih pri obračunavanju stroškov, kar naj bi ugotovil upravni odbor. Toženec bi moral določno navesti, kakšne nepravilnosti naj bi bile ugotovljene, in o tem tudi predložiti dokaze. Dokazni predlog z zaslišanjem (neimenovanega) člana upravnega odbora je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo, ker trditve o nepravilnostih niso bile konkretizirane, poleg tega pa mora stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem priče, tudi navesti njeno ime, priimek in naslov (236. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), česar tožena ni storila. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z dvakratnim obračunom obresti. Iz tožnikove verodostojne listine - izpiska iz poslovnih knjig v prilogi A2 - ne izhaja, da bi tožeča res dvakratno vtoževala obračun obresti, niti to ne izhaja iz drugih listin v spisu. Ker tožena stranka tudi ni ponudila nobenih drugih dokazov za svoje trditve o dvakratnem obračunu obresti, je ta ugovor neutemeljen (212. čl. ZPP). Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zoper prvo točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). O ZAHTEVKU PO NASPROTNI TOŽBI: Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izrek sodbe o zavrnitvi nasprotnotožbenega zahtevka ("Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi se v celoti zavrne.") nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, kakšen zahtevek je zavrnjen, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Zato je bilo potrebno drugo točko izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) razveljaviti že iz tega razloga, vendar se je sodišče druge stopnje v izogib nadaljnjim zapletom opredelilo tudi do pritožbenih navedb v zvezi s tem zahtevkom. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala višine škode zaradi neupravičene uporabe skupnih prostorov s strani tožeče stranke, je materialnopravno napačna. Ne drži ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da tožeča stranka res uporablja skupne prostore v kvadraturi, kot jo navaja tožena stranka. Prvič, tožeča stranka sploh ni oporekala v nasprotni tožbi navedene velikosti skupnih prostorov, niti samega dejstva, da jih oddaja v najem oz. uporablja, poleg tega pa je tožena stranka predložila tudi listino tožeče stranke (priloga B4), ki je sodišče prve stopnje ni ocenilo, iz katere pa je jasno razvidna kvadratura restavracije, zato so razlogi sodišča, da tožena stranka teh dejstev ni dokazala, ob tem, da predloženih dokazov ni ocenjevalo, nepravilni. Poleg tega je tožena stranka za višino najemnine oz. uporabnine tudi predlagala dokaz - postavitev izvedenca, ki naj oceni višino najemnine za sporne skupne prostore (prim. pripravljalno vlogo tožene z dne 10.1.2000 na list. št. 70), zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena višine škode ni dokazala, ob tem, da predlaganega dokaza ni izvedlo, nepravilen. V zvezi s pravno opredelitvijo zahtevka po nasprotni tožbi kot odškodnine sodišče druge stopnje opozarja, da je tožena stranka svoj nasprotnotožbeni zahtevek temeljila ne samo na odškodnini, ampak tudi in predvsem na neupravičeni obogatitvi (pripr. vloga z dne 2.11.2000 na list. št. 77), vendar sodišče prve stopnje te pravne podlage ni obravnavalo. V zvezi z ugovori tožeče stranke, da ima na podlagi samoupravnega sporazuma pravico oddajati skupne prostore v najem in torej solastnikom ni dolžna plačati odmene za to uporabo, sodišče druge stopnje poudarja, da solastniku načeloma vedno pripada korist, ki jo ima drugi od njegovega solastniškega deleža (219. člen ZOR). Uporaba skupnih prostorov pomeni poseg v pravico solastnika, da ima stvar v posesti in jo uporablja sorazmerno s svojim solastniškim deležem (1. odst. 14. čl. ZTLR), zato mora biti privolitev solastnika za neodplačno uporabo izrecna in nedvomna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna privolitev zaenkrat ni izkazana, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena vstopila v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika iz samoupravnega sporazuma. Toženec v nasprotni tožbi uveljavlja odmeno za prikrajšanje, ker je tožnik njegovo točno določeno stvar (solastniški delež na skupnih prostorih) uporabljal zase oz. jo oddajal v najem (česar slednji ne zanika), s čimer je imel korist. Člen 219 ZOR govori o "nadomestitvi koristi, ki jo je (neupravičeni uporabnik) imel od uporabe", vendar je potrebno to določbo razlagati po njenem namenu, ta pa je kot skupen zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve (210. do 219. čl. ZOR) v tem, da dobi prikrajšani ustrezno odmeno. Ni pomembno, ali in kolikšno korist je obogateni dejansko imel z neupravičeno uporabo, temveč korist, ki bi jo z ustrezno skrbnostjo (prim. 18. čl. ZOR in 2. odst. 39. čl. ZTLR) objektivno lahko pridobil. Tako v obravnavanem primeru niti ni pomembno, kakšno najemnino je tožeča stranka dejansko iztržila z oddajanjem skupnih prostorov, temveč kolikšno najemnino bi bilo za tovrstne prostore mogoče iztržiti, zato je ustrezen toženčev dokazni predlog za ugotovitev višine koristi, ki naj bi jo tožeča stranka imela z uporabo skupnih prostorov (postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj ugotovi velikost povprečne tržne najemnine). Iz vsega povedanega izhaja, da tudi materialnopravni razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo v 2. točki izreka (in posledično tudi glede stroškovne odločitve - 3. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. čl. in 355. čl. ZPP). Napotki za nadaljnje delo so zajeti v prejšnjih odstavkih obrazložitve. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje deloma razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje, je sodišče druge stopnje na podlagi 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.