Jedro

Zapustnica na stanovanju nikoli ni imela lastninske pravice in posledično tožencu stanovanja ni mogla podariti. Toženec je bil namreč tisti, ki je imel stanovanjsko pravico za nakup spornega stanovanja po takrat veljavnem SZ in je sporno stanovanje tudi kupil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zapustnica znesek denarja tožencu podarila na način, da ga je kot kupnino nakazala neposredno prodajalcu stanovanja. Ker je tožnik vztrajal pri tem, da se kot darilo šteje stanovanje in ne denarni znesek, ni podal ustrezne trditvene podlage in je sodišče prve stopnje njegov zahtevek (vračunanje v dedni delež) pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe je (1.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se tožencu v njegov dedni delež po pokojni O. F., rojeni 02. 09. 1926, všteje darilo, ki ga je prejel od zapustnice v znesku 77.760,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2003 in da je toženec dolžan tožniku plačati pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila in (2.) tožniku naložilo, da je dolžan tožencu plačati 5.029,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi, oziroma da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da je sodišče pravilno zaključilo, da je imela zapustnica jasen namen toženca obdariti, ne pa mu posoditi denar za stanovanje. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je materialnopravno zmotno zaključilo, da zapustnica kot nelastnica ni mogla podariti in prenesti lastninske pravice na stanovanju na toženca in zato navkljub temu, da je zapustnica v celoti nakazala znesek kupnine za stanovanje, predmetnega stanovanja ni mogoče šteti kot darilo. Navedeno pravno naziranje je v nasprotju z namenom instituta darilne pogodbe, v nasprotju z načelom pravičnosti in v nasprotju z zapustničino poslednjo voljo. Namen in posledično causa darilne pogodbe je bila materina skrb, da tožencu zagotovi ustrezne bivanjske pogoje. Predmetni znesek je nesporno predstavljal kupnino za stanovanje, v kolikor bi bil namen zapustnice izročitev denarja, bi tožencu denar enostavno izročila, tako pa je kupnino nakazala neposredno prodajalcu. Izročeni znesek je predstavljal le realizacijo obdaritve. Izkazani so vsi pogoji za obstoj veljavne darilne pogodbe glede predmetnega stanovanja. Izkazan je dopusten nagib in dejstvo, da je toženec darilo (stanovanje) sprejel in ga ima še vedno v lasti in posesti. Četudi zapustnica formalno ni bila lastnica stanovanja, je ravno zaradi njene volje in nagiba toženec prejel predmetno stanovanje. Kupoprodajna pogodba ne bi bila sklenjena in realizirana, če zapustnica zanj ne bi plačala kupnine, torej je zapustnica omogočila prenos lastninske pravice na toženca. Stališče pravne teorije je, da obstoj lastninske pravice v času sklenitve darilne pogodbe ni nujen pogoj za veljavnost darilne pogodbe. Darilna pogodba se šteje za veljavno tudi, če se nanaša na stvari, katerih darovalec ob sklenitvi pogodbe še ni lastnik in pričakuje pridobitev lastninske pravice v času po sklenitvi darilne pogodbe. Zapustnica je namreč z gotovostjo pričakovala prenos lastninske pravice na toženca. Konkretno je potrebno upoštevati dejansko (specifično) družbeno situacijo in t. i. „Jazbinškov zakon“. Zapustnica ni mogla biti predhodna lastnica predmetnega stanovanja, saj je na njem predhodno obstajala zgolj stanovanjska pravica. Toženec je bil imetnik stanovanjske pravice in posledično je imel pravico do nakupa, zato je bila sklenitev kupoprodajne pogodbe na toženca logična (sui generis prenos lastninske pravice). Sicer ne dopuščamo možnosti, da bi v zadevnem časovnem obdobju bila lahko sklenjena darilna pogodba, katere predmet je bilo stanovanje. Konkretno gre za navidezni pravni posel, znotraj katerega je zajeta kupoprodajna pogodba med zapustnico in prodajalcem ter darilna pogodba med zapustnico in tožencem. Zapustnica je hotela obema sinovoma zagotoviti nepremičnini, strogo formalna presoja pa je v nasprotju z zapustničino voljo.

3. Na pritožbo tožnika je odgovoril toženec in sodišču druge stopnje predlagal, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. Ponovno je poudaril, da zapustnica nikoli ni bila lastnica stanovanja, ki ga je toženec kupil po takrat veljavnem Stanovanjskem zakonu. Možnost nakupa spornega stanovanja (kot imetnik stanovanjske pravice) je imel zgolj toženec.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju, poleg določb 26., 34., 46., in 52. člena Zakona o dedovanju (ZD) (1), ki urejajo institute nujnega deleža, prikrajšanja nujnega deleža in vračunavanja daril, ki jih je zakoniti dedič prejel v dar od zapustnika, pravilno materialnopravno upoštevalo tudi določbo 533. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (2) oziroma paragrafa 938 Občega državljanskega zakonika (ODZ). Določata, da se z darilno pogodbo darovalec zaveže na obdarjenca neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja. Pravilno je ugotovilo, da zapustnica ni bila lastnica spornega stanovanja in tudi ni imela pravice do odkupa tega stanovanja. Toženec je bil namreč tisti, ki je imel stanovanjsko pravico za nakup spornega stanovanja po takrat veljavnem Stanovanjskem zakonu (SZ) (3) in je sporno stanovanje tudi kupil (kupoprodajna pogodba, priloga A8). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zapustnica na stanovanju nikoli ni imela lastninske pravice (z navedenim se strinja tudi tožnik v obravnavani pritožbi) in posledično tožencu stanovanja ni mogla podariti.

6. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zapustnica znesek denarja v višini 741.351,00 SIT tožencu podarila na način, da je navedeni znesek kot kupnino nakazala neposredno prodajalcu stanovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi tožnik v skladu z 52. členom Zakona o dedovanju (ZD) (4), ki določa, da se pri vračunavanju darila dediču v njegov dedni delež darilo oceni po stanju ob daritvi in po vrednosti ob zapustnikovi smrti, in v skladu z 212. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (5), moral trditveno navesti, da je darilo predstavljal določen znesek denarja. Ker tožnik tega ni storil, ampak je po pozivu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tudi še na zadnjem naroku za glavno obravnavo vztrajal pri tem, da se kot darilo šteje stanovanje in ne denarni znesek, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in s sprejetim razlogovanjem sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje odgovarja na pritožbeno ponovljene navedbe, da je zapustnica tožencu podarila stanovanje, da je odločitev v nasprotju z namenom instituta darilne pogodbe, v nasprotju z načelom pravičnosti in v nasprotju zapustničino poslednjo voljo. Izhajajoč iz trditvene podlage tudi ni mogoča materialnopravna presoja, ki bi način plačila kupnine za sporno stanovanje lahko obravnaval drugače kot v okviru inter partes razmerja med zapustnico in tožencem. Kot ugotovljeno je bil toženec imetnik stanovanjske pravice in je sporno stanovanje tudi kupil. Na kakšen način je toženec poravnal kupnino za svoje stanovanje in s tem povezana ugotovitev, da je zapustnica znesek denarja tožencu podarila na način, da ga je kot kupnino nakazala prodajalcu, pa pravne narave njunega razmerja ne spremeni. S tem v zvezi pritožbeno navržena navedba, da je šlo konkretno za navidezni pravni posel, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in je kot taka za odločitev sodišča druge stopnje neupoštevna. Neutemeljeno je sklicevanje na mnenje pravne teorije in sicer, da se darilna pogodba šteje za veljavno tudi, če se nanaša na stvari, katerih darovalec ob sklenitvi pogodbe še ni lastnik vendar pa pričakuje pridobitev lastninske pravice po sklenitvi pogodbe. Tekom postopka ni bilo podanih nikakršnih trditev v smeri, da je zapustnica pričakovala pridobitev lastninske pravice na stanovanju (še celo v pritožbi tožnik navaja, da je zapustnica z gotovostjo pričakovala prenos lastninske pravice na toženca), ampak je zapustnica, kot ugotovljeno, tožencu podarila znesek denarja. Tudi pritožbeno izpostavljanje „specifične družbene situacije v času t. i. Jazbinškovega zakona“ ne omaje prepričanja sodišča druge stopnje o pravilnosti odločitve. SZ je jasen in sodna praksa je tudi dovolj izoblikovala razlago določb o pridobitvi lastninske pravice na kupca.

8. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker toženec z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in torej ta ni bil potreben, sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Uradni list SRS št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

(3) Uradni list RS, št. 18/1991. (4) Uradni list SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami.

(5) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.