Jedro

V okoliščinah, v katerih je tožnica kot avtoštoparka prisedla v avtomobil, standard skrbnosti ne zahteva posebnega preverjanja, ali ni morda voznik pod vplivom alkohola.

Od sodišč ni mogoče zahtevati, da bi vselej navajala tudi razpone odškodnin, ter da bi "magični preskok" iz ugotovitev o obsegu škode v odločitev o višini zadoščenja obrazložila še kako drugače, kot z navedbo konkretnih okoliščin, ki so pomembne za odmero odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka mora v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 1.293.400 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 204.071 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2001 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti tožničina pritožba zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica mora toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 71.825 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2002 dalje do plačila".

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožnici v petnajstih dneh povrniti 59.400 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati 1,993.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2001 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Naložilo ji je tudi, da mora tožnici povrniti 204.071 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2001 dalje.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka tožnici plačati 543.400 SIT ter ji povrniti stroške postopka v znesku 134.724 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2001 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sicer je pritožbo tožene stranke in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnico je še zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 90.100 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2002 dalje. V razlogih je navedlo, da je k škodnemu dogodku prispevala tudi sama, saj bi se morala prej prepričati, ali je vožnja z voznikom, ki je ustavil avtoštoparkam, varna (koncentracija alkohola v njegovi krvi je za več kot trikrat presegala dovoljeno). Po mnenju pritožbenega sodišča je zato podana njena soodgovornost za škodo v višini 10%. Pritožbeno sodišče je znižalo tudi dosojena zneska zadoščenja za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču očita, da je odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti znižalo zgolj po občutku in brez temeljite obrazložitve odmere odškodnine. Zadovoljilo se je le s pavšalno navedbo, da v tem primeru znaša primerna denarna odškodnina .... Ker pri tem ni obrazložilo, kolikšna bi bila pravična denarna odškodnina, in zakaj ravno tolikšna in ne višja, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodnik mora namreč pri odločanju o višini nepremoženjske škode vselej opisati standardno višino denarne odškodnine za določeno vrsto škode in šele nato določiti ustrezno višino konkretne odškodnine. Razen tega je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi v delu, ko je navedlo, da je pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,800.000 SIT, ne pa tudi, koliko je bilo za to obliko škode dosojeno pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo pravni standard "skrbnost povprečnega človeka". Prezrlo je znanstvene raziskave in strokovne članke s področja vpliva alkohola na človeški organizem, iz katerih izhaja, da alkohol povzroča motnje pri zunanjem videzu človeka šele pri stopnji 1.5 g/kg v krvi in še to odvisno od teže in višine ter značaja človeka. Vseh teh podatkov sodišče ni imelo in zato tudi svojih zaključkov ne bi smelo graditi na tem, da je bil voznik vidno pijan ter da bi morala tožnica to opaziti. Pritožbeno sodišče je prezrlo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožničina prijateljica pogovarjala z voznikom in to le o tem, ali jih pelje do Belvederja, ter da ga tožnica sploh ni videla, saj je prisedla na zadnji sedež. V taki situaciji bi tako ravnala vsaka najstnica.

Tožnica sicer ni utrpela primarnega strahu, bila pa je v intenzivnem strahu za izid zdravljenja, sprva pa tudi za življenje. Strah je bil intenziven pred vsako od operacij (bile so kar tri), še vedno pa trpi strah v obliki posttravmatskega stanja. Glede na podobne primere, ki so objavljeni v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo" (primeri 15, 407 in 412), je priznan znesek zadoščenja (1,000.000 SIT) prenizek. Enako velja za zadoščenje za duševne bolečine zaradi skaženosti. Trajna sprememba zunanjosti tožnici povzroča težave pri vključevanju v družbo, zlasti pri intimnih stikih s fanti, ne gre pa tudi prezreti, da tožnica šepa (ima krajšo desno nogo in močno omejeno gibljivost kolena). Pri odmeri odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode bi moralo sodišče upoštevati tudi "začasno skaženost", saj je bila tožnica v mavcu, eno leto pa je hodila z berglami. Tudi skaženost obraza pred zaraščenjem brazgotin je bila zelo velika. Priznana odškodnina tudi v končnem, skupnem znesku ne predstavlja pravičnega zadoščenja za pretrpelo nepremoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

K očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Revizija ima prav, ko opozarja, da je "pravična denarna odškodnina" pravni standard. Tu gre za pravno tehniko, ko zakonodajalec v dispoziciji pravne norme ne uporabi povsem določenih pojmov z natančno vsebino, ampak določi le bistvo, to je okvir pojma, natančnejšo določitev vsebine pa prepusti tistemu, ki bo normo uporabljal (L. Koman-Perenič, Oblike, obseg in višina nepremoženjske škode, Ljubljana 1982, str. 27). Pravni standard pravične odškodnine je zakonodajalec omejil z vrsto kriterijev, ki naj sodišče pri določanju vsebine pravilno usmerjajo: ti kriteriji so negativni in pozitivni (M. Trampuš, Odločanje o nepremoženjski škodi, Pravosodni bilten, 1982, št. 6, str. 100), izraža pa jih dvoje temeljnih načel, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine: načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in načelo individualizacije. Prvo pomeni, da mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine v družbi, ki se izraža v razponih odškodnin, ki jih za posamezno vrsto in obliko nepremoženjske škode priznava slovenska sodna praksa. Načelo individualizacije pa terja upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu (vsak posameznik je namreč neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti in zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celotivost in posege vanjo). Normativna konkretizacija pravnega standarda pravične denarne odškodnine ima torej dve fazi. Prvo predstavlja določitev denarnega razpona, v okviru katerega naj se izvede individualizacija v ožjem pomenu (določi konkreten znesek zadoščenja), predstavlja pa izraz pravne vrednote, da se enaki oziroma podobni primeri enako oziroma podobno vrednotijo (prim. 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije). Druga faza odmere zadoščenja je individualizacija, v okviru katere sodišče pravno ovrednoti vse okoliščine posameznega primera, pri čemer so posebnega pomena zlasti stopnja in trajanje bolečin in strahu (1. odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 99/78 - 57/89 - ZOR). Tu se izraža zahteva, da se različni primeri različno vrednotijo.

Pri iskanju razponov zadoščenja za posamezno obliko nepremoženjske škode pa sodišča vselej naletijo na isto težavo. Kljub temu, da so posamezni primeri odmere zadoščenja za nepremoženjsko škodo zbrani v publikaciji "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo" (GV Založba, Ljubljana 2001), ne obstajajo okvirna (usmerjevalna) merila v obliki razponov denarnih odškodnin oziroma tipske odškodninske tabele (npr. take, kot jih je sprejel civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške na seji dne 29.11.2002 - več o tem B. Horvat, Okvirna merila za določanje višine pravične denarne odškodnine, Pravna praksa, 2003, št. 45, str. 10-11). Zato pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/04 - ZPP), ker ni navedlo razponov odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode. V tej situaciji od sodišč ni mogoče zahtevati, da bi vselej navajala tudi razpone odškodnin, ter da bi "magični preskok" iz ugotovitev o obsegu škode v odločitev o višini zadoščenja obrazložila še kako drugače, kot z navedbo konkretnih okoliščin, ki so pomembne za odmero odškodnine. Ta standard obrazloženosti pa je pritožbeno sodišče izpolnilo.

V razlogih izpodbijane sodbe sicer res ni naveden znesek, ki ga je sodišče prve stopnje priznalo tožnici kot odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Kljub temu pa je sodbo pritožbenega sodišča mogoče preizkusiti. Sodba pritožbenega sodišča in sodba sodišča prve stopnje sta namreč povezani in šele skupaj tvorita tisto, kar predstavlja pravnomočno sodbo. Zato pritožbenemu sodišču tudi ni treba vselej posebej ponavljati to, kar je že navedeno v sodbi sodišča prve stopnje in kar je med strankama nesporno, če za pravilno razumevanje sodbe pritožbenega sodišča to ni nujno. Podatek, koliko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo za duševne bolečine zaradi skaženosti, pa za razumevanje sodbe pritožbenega sodišča ni nujno potreben.

K očitku zmotne uporabe materialnega prava glede tožničinega prispevka k škodnemu dogodku: Vožnja z alkoholiziranim voznikom pomeni izpostavljanje nevarnosti. Da pa bi bilo tako oškodovančevo ravnanje (ki objektivno predstavlja njegov prispevek k škodnemu dogodku) pravno relevantno, mora biti tudi neskrbno. Oškodovanec mora bodisi za voznikovo alkoholiziranost vedeti (težja stopnja neskrbnosti) bodisi bi (če bi bil dovolj skrben) za njegovo alkoholiziranost moral vedeti (lažja stopnja neskrbnosti).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni vedela za voznikovo alkoholiziranost, pritožbeno sodišče (ki je to ugotovitev sprejelo) pa je njeno ravnanje kljub temu ocenilo kot neskrbno. Vendar revizijsko sodišče soglaša s stališčem revizije, da tožnici ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. V okoliščinah, v katerih je prisedla v avtomobil, namreč standard skrbnosti ne zahteva posebnega preverjanja, ali ni morda voznik pod vplivom alkohola.

Revizijsko sodišče ne vidi, kaj naj bi tožnica storila, da bi preverila, ali je vožnja s konkretnim voznikom varna. Pritožbeno sodišče je v tej zvezi sicer zapisalo "(pogovor ..)". Vendar glede na okoliščine primera, ko za pogovor (torej verbalno komunikacijo, ki presega izmenjavo le nekaj besed) očitno ni bilo časa, kako drugačno preverjanje, ali ni voznik pod vplivom alkohola, pa bi bilo neprimerno (tožnica je bila avtoštoparka), tožnici ni mogoče očitati neskrbnosti. Določba 3. odstavka 177. člena ZOR zato v tem primeru ni uporabljiva. Pritožbeno sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odškodnino zmanjšalo za 10%.

K očitku zmotne uporabe materialnega prava glede višine dosojenega zadoščenja za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti: Tudi po mnenju revizijskega sodišča ugotovljena stopnja in trajanje strahu tožnice ne upravičujeta do zadoščenja, ki bi presegalo 1,000.000 SIT. Čeprav je dva meseca trpela intenziven strah (bala se je novih omejitev pri hoji in pri uporabi desne roke ter prizadetosti videza), in potem še eno leto strah manjše intenzivnosti, pa med zdravljenjem ni bila v strahu za samo življenje, niti za izgubo kakega telesnega organa oziroma okončine (revizija sicer zatrjuje, da je bila tožnica tudi v strahu za življenje, vendar so glede na to, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, te trditve irelevantne). Tudi primarnega strahu ni utrpela. Zadoščenje, ki bi presegalo 1,000.000 SIT, bi zato bistveno odstopalo od okvirov, ki jih je za to obliko nepremoženjske škode oblikovala sodna praksa. V primerih, na katere se sklicuje revidentka, pa je bila dosojena bistveno nižja odškodnina za strah (v primeru 15 odškodnine za strah sploh ni bilo, v primeru 407 je ta znašala 4,7 povprečne mesečne neto plače, v primeru 412 pa 5 plač; tožnici priznana odškodnina v znesku 1,000.000 SIT predstavlja 7,43 plače).

Kot posledica poškodbe je tožnici ostalo več vidnih brazgotin na obrazu, brazgotine na podlahti in desnem stegnu (kar je izčrpno opisano v sodbi sodišča prve stopnje). Trajna sprememba zunanjosti bistveno vpliva na njeno samopodobo in zaupanje vase ter jo ovira pri stikih z ljudmi. Upoštevaje tako objektivne kot subjektivne elemente (pri slednjih velja posebej izpostaviti tožničino mladost in spol) ter sodno prakso v podobnih primerih, se pokaže, da priznani znesek zadoščenja (1,800.000 SIT) ni prenizek. Ob tem velja še opozoriti, da o skaženosti govorimo le, kadar gre za trajne spremembe oškodovančeve zunanjosti. Tako ni posebne odškodnine za začasno skaženost med zdravljenjem (začasna imobilizacija, začasna uporaba bergel, rane na vidnih delih telesa, ipd.), saj gre v tem primeru za neugodnosti med zdravljenjem in za morebitno zaskrbljenost za izid zdravljenje, ne pa za skaženost (prim. Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, št. II/86, str. 10). Revizijske trditve, da "je bila tožnica v mavcu eno leto, eno leto je hodila z berglami, pa tudi skaženost obraza pred zaraščenjem brazgotin je bila zelo velika", so zato irelevantne.

Enako velja za trditev, da tožnica šepa, ker da ima krajšo desno nogo in močno omejeno gibljivost desnega kolena. Predstavlja namreč očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa z revizijo ni mogoče uveljvljati.

Revizijsko sodišče je tako reviziji (le) delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo odškodnino za celotno nepremoženjsko in premoženjsko škodo, vendar v zneskih, ki jih je ugotovilo pritožbeno sodišče. Neplačani del te odškodnine znaša 1.293.400 SIT, predstavlja pa zadoščenje za telesne bolečine v znesku 226.000 SIT (to je razlika med 4.000.000 SIT, do česar je tožnica iz tega naslova upravičena in 3.774.000 SIT, ki predstavlja revaloriziran znesek že plačanega zadoščenja), zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v enakem znesku (razlika med 4.000.000 SIT in 3.774.000 SIT), zadoščenje za strah (razlika med 1.000.000 SIT in 880.600 SIT) in zadoščenje za duševne bolečine zaradi skaženosti (razlika med 1.800.000 SIT in 1.258.000 SIT) ter 180.000 SIT premoženjske škode (1. odstavek 380. člena in 378. člen ZPP).

Glede na to, da je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo le v manjšem delu in glede na to, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo samo 204.071 SIT stroškov postopka, je tudi revizijsko sodišče tožnici priznalo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje le v tolikšnem znesku (torej 204.071 SIT). Tožničin delni revizijski uspeh pa pomeni, da je tožena stranka s pritožbo uspela le z zneskom 700.000 SIT in je zato upravičena (le) do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so odmerjeni od tega zneska (37.500 SIT za nagrado odvetniku za sestavo pritožbe, 27.200 SIT za sodno takso ter 7.125 SIT davka na dodano vrednost), torej do 71.825 SIT, med tem ko mora tožnici povrniti stroške revizijskega postopka, ki so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnica uspela z revizijo. Tako odmerjeni stroški znašajo 59.400 SIT, predstavlja pa nagrado odvetniku za sestavo revizije (49.500 SIT) in davek na dodano vrednost.