Jedro

Ker razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje v novem postopku ne presega 2.000 EUR, je sodišče prve stopnje spor pravilno vodilo kot spor majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka same krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži tudi plačilo njegovih stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z načelom afirmativne litiskontestacije šteti, da so zatrjevana dejstva o zmanjšanju življenjske aktivnosti in o pravno relevantnih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, resnična in dokazana. Glavoboli in omotičnost so trajna posledica udarnine glave. Tožnik ima težave s koncentracijo, izogiba se svetlobi in hrupu. Zaradi poškodbe vratne hrbtenice je manj zmožen za aktivnosti, ki zahtevajo prisilno držo in za izvajanje skrajnih in hitrih gibov. Tožnik je zaradi poškodovanih zob bolj občutljiv na toplo in hladno, omejen je pri gibanju na hladnem zraku, saj pri vdihavanju hladnega zraka začuti zbadajočo bolečino po obrazu in skelenje poškodovanih zob. Zaradi zmanjšanega obsega športnih aktivnosti duševno trpi. O obsegu zatrjevanih težav je prepričljivo izpovedal. Razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe so med seboj v nasprotju; sodišče prve stopnje je najprej navedlo, da tožniku ne verjame, da ima zaradi škodnega dogodka trajne posledice, v nadaljevanju obrazložitve pa je navedlo, da občasni glavoboli pri ukvarjanju z rekreativnim športom, občutljivost na sonce, hrup in hladen zrak, potrebna koncentracija v šoli in občasno uživanje Lekadola ne dosegajo stopnje intenzivnosti, ki bi utemeljevala odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je posledica zvina vratne hrbtenice. Poleg tega ni upoštevalo, da je tožnik s prvo pritožbo uspel in da je bila odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je od toženca prvotno zahteval odškodnino v višini 9.200 EUR. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo zahtevku za plačilo 3.800 EUR (tožniku je prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.200 EUR, za strah v višini 800 EUR in za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice v višini 800 EUR), v presežku (za znesek 5.400 EUR) pa je zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in zamudno sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (2.000 EUR). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo zamudno sodbo. S tem je odločitev o temelju tožbenega zahtevka ter o višini tožbenega zahtevka, kar zadeva odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenem, strah in duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, postala pravnomočna.

6. Ker razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje v novem postopku ne presega 2.000 EUR, je sodišče prve stopnje spor pravilno vodilo kot spor majhne vrednosti1 (smiselna uporaba 2. odstavka 449. člena ZPP).2 V sporu majhne vrednosti je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tožnik je trdil, da zaradi glavobolov in omotičnosti kot posledice poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku 6. 6. 2015 (udarnina glave, udarnina desne strani obraza, zvin vratne hrbtenice in zlom zobne krone 11. in 21. zoba) manj zmožen za umska dela in aktivnosti, ki zahtevajo večjo stopnjo koncentracije, da se izogiba soncu, svetlobi in hrupu, da je zaradi poškodbe vratne hrbtenice manj zmožen za aktivnosti, ki zahtevajo prisilno telesno držo in držo vratu, da mu je zaradi udarnine obraza in poškodovanja zob ostala večja občutljivost na toplo in hladno, da je omejen pri gibanju na mrazu, da težje opravlja zahtevnejša hišna opravila in da je precej moral omejiti obseg športnih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni dokazan obstoj nobene od zatrjevanih trajnih posledic.

8. Na te ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano. S pritožbenimi navedbami (da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ugotovljene poškodbe pri tožniku niso pustile zatrjevanih trajnih posledic, napačna) tožnik izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki glede na omejenost pritožbenih razlogov ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

9. S pritožbenim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje zatrjevana dejstva o trajnih posledicah poškodb, ki so se odrazile v zmanjšanju življenjske aktivnosti, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine, šteti za resnična (dokazana), pritožnik uveljavlja kršitev pravil ZPP o obsegu dokazovanja (neprerekana dejstva štejejo za priznana in jih stranki, ki jih zatrjuje, ni treba dokazovati; prim. 2. odstavek 214. člena ZPP). Gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), ki v sporu majhne vrednosti ni pravno upošteven pritožbeni razlog. Ne glede na to velja pojasniti, da je bila zamudna sodba delno razveljavljena prav zato, ker je pritožbeno sodišče ugotovilo nasprotje med zatrjevanimi in splošno znanimi dejstvi (prim. 4. točko 1. odstavka 318. člena ZPP).3 V takšni procesni situaciji pa dejstva o trajnih posledicah poškodb ne smejo biti zajeta v dejansko podlago nove sodbe kot neprerekana dejstva, torej kot dejstva, ki jih tožniku ne bi bilo treba dokazovati.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je po napotku pritožbenega sodišča izvedlo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo tožnika in prebralo predložene listine. Tožnik je umaknil dokazni predlog za imenovanje izvedencev medicinske (tj. travmatološke in stomatološke) stroke ter izvedenca za klinično psihologijo. Toženec je v novem postopku ostal pasiven. Sodišče prve stopnje je kot nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da glede na naravo poškodb ne verjame tožniku, da zaradi posledic škodnega dogodka trpi trajne posledice (njegova izpovedba je prirejena potrebam pravde), in da to ne izhaja niti iz predložene medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je torej štelo, da tožnik ni dokazal, da ima zaradi poškodb trajne posledice, ki se odražajo v zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti. Nadaljnjo obrazložitev sodišča prve stopnje, da občasni glavoboli pri ukvarjanju s športom, občasna občutljivost na hrup, sonce, hladen zrak, občasno uživanje Lekadola in potrebna koncentracija v šoli,4 pri tožniku ne dosegajo stopnje intenzivnosti, ki bi utemeljevala odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je treba razumeti kot drugi (rezervni) argument za odločitev o neobstoju toženčeve odškodninske odgovornosti. Del dokazne ocene, da tožnik ni dokazal, da ima zaradi ugotovljenih poškodb (mednje sodi tudi zvin vratne hrbtenice) zatrjevane trajne posledice, je tudi dokazna ocena, da tožnik ni dokazal, da ima trajne posledice zaradi zvina vratne hrbtenice. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je posledica zvina vratne hrbtenice.

11. Glede na ugotovitev o neobstoju trajnih posledic poškodb iz škodnega dogodka z dne 6. 6. 2015 je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni nastala škoda zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da posledično ni upravičen do odškodnine za to obliko škode.

12. Odločitev v prvi odločbi pritožbenega sodišča, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo, pomeni, da naj o teh stroških odloči sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje o tožnikovem stroškovnem zahtevku (še) ni odločalo. Pritožbeno sodišče lahko odločitev sodišča prve stopnje (v primeru vložene pritožbe) preizkusi, ne more pa je nadomestiti.

13. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

14. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

1 Kar je razvidno iz vsebine pravnega pouka izpodbijane sodbe. 2 Po tej določbi se v primeru, če tožeča stranka pred koncem glavne obravnave, ki teče po določbah tega zakona o rednem postopku, zmanjša tožbeni zahtevek, tako da ne presega 2.000 EUR, postopek nadaljuje po določbah tega zakona o postopku v sporih majhne vrednosti. Po stališču pravne teorije in novejše sodne prakse se določba uporablja tudi za primer kot je konkretni. Gl. Betetto, N., Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 712, 3. točka:“...Materialna procesna dispozicija stranke ni izključni dejavnik, temveč le eden od dejavnikov za spremembo postopkovnih pravil, zato ni resnih argumentov proti uporabi pravil sumarnega postopka...“ Gl. tudi odločbe VSL II Cp 1991/2015 in I Cp 1537/2016 ter VSK Cpg 160/2012. 3 Iz obrazložitve odločbe VSL I Cp 2182/2017: „...Splošno znano dejstvo je, da zatrjevane poškodbe ne puščajo trajnih posledic oziroma ne takšnih in v takšnem obsegu, kot jih je zatrjeval tožnik...“ 4 Kar sodišče prve stopnje povzema iz tožnikove izpovedbe.