Jedro

Dokler ni znan obseg funkcionalnega zemljišča, tudi ni mogoče oceniti deležev bivših zakoncev na parceli in na njej stoječi stanovanjski hiši. Treba je upoštevati vrednost funkcionalnega zemljišča k hiši, ki predstavlja toženčevo posebno premoženje in ki se prišteje k toženčevemu deležu na skupnem premoženju. Zato je treba v okviru pravde na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju bivših zakoncev določiti obseg funkcionalnega zemljišča in ga odmeriti od preostalega zemljišča toženčeve parcele.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in se v razveljavljenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer: v zavrnilnem (nezapisanem) delu izreka v točki I/1, v točki I/2 in v točki III,spremeni V izreku v točki II/1 tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: ugotovi se, da spada v skupno premoženje tožnice M. H. in toženca F. H. zemljišče vl. št. 292 k.o.... s parcelama 1425/1 vinograd in 1425/2 travnik, zgradba, skupaj s kletno etažo bodoče zidanice v izmeri 6 m x 7 m in sta tožnica M. H. in toženec F. H. solastnika teh nepremičnin, vsak do 1/2 in v točki II/4 delno tako, da je tožnica dolžna plačati od prvega sodišča tožencu prisojeni znesek 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih priznavajo banke za hranilne vloge v DEM na vpogled od 29.5.1995 do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih, toda nerazveljavljenih in nespremenjenih delih - v izreku pod I/4, II/2 in II/4 (kolikor ni bilo v tej točki ugodeno pritožbi in sodba spremenjena).

Pritožbi se še nadalje ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 5. točki izreka in se v razveljavljenem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stanovanjska hiša, ki obsega v pritličju dve garaži, drvarnico in klet, v prvi etaži pa dvosobno stanovanje in stoji na severozahodnem delu parc. št. 672/1, vl. št. 319 k.o. ..., z ustreznim pripadajočim funkcionalnim zemljiščem skupno premoženje tožnice in toženca, pridobljeno s skupnimi sredstvi in delom v času trajanja njune zakonske zveze ter znaša delež tožnice na tem premoženju 3/10 in delež toženca 7/10 (izrek pod točko I/1).

Tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan dovoliti geometrsko odmero navedene parcele zaradi vzpostavitve nove parc. št., ki bo obsegala stanovanjsko hišo, navedeno v točki I/1 izreka s funkcionalnim zemljiščem ter zanjo izstaviti tožnici za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo pri tako nastali novi parceli vknjižila lastninska pravica v korist tožnice do polovice in v korist toženca do polovice, je prvo sodišče zavrnilo (izrek pod točko I/2). V izreku pod točko I/3 je ugotovilo, da v tej točki izreka navedene premičnine predstavljajo skupno premoženje bivših zakoncev ter da znaša delež tožnice in toženca na tem premoženju za vsakega do ene polovice. V izreku pod točko I/4 je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je skupno premoženje tožnice in toženca tudi nepremičnina parc. št. 751 k.o. ... z na njej stoječim vikendom, pri kateri je v zemljiški knjigi sicer vknjižena lastninska pravica v korist A. K. in da znaša delež tožnice in toženca za vsakega do ene polovice, A. K. pa, da je dolžan tožnici izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila lastninska pravica v njeno korist do ene polovice. V izreku pod II/1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v skupno premoženje bivših zakoncev zemljišče vl. št. 292 k.o. ... s parcelama 1425/1 vinograd in 1425/2 travnik, zgradba skupaj s kletno etažo bodoče zidanice v izmeri 6 m x 7 m in da sta tožnica in toženec solastnika teh nepremičnin vsak do ene polovice. V izreku pod II/2 pa je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje tožnice razen premičnin, katere je v izreku pod I/3 ugotovilo, da so skupno premoženje pravdnih strank še v tej točki navedene premičnine, med drugim tudi sedežna garnitura v dnevni sobi in omara v dolžini štirih metrov v dnevni sobi ter da sta pravdni stranki solastnika teh predmetov, vsak do ene polovice. V izreku pod II/3 je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da spadajo v skupno premoženje tudi v tej točki navedeni tepihi in da sta pravdni stranki solastnika teh tepihov vsak do ene polovice. Nadalje je sodišče prve stopnje v izreku pod II/4 ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja njune zakonske zveze, tudi izkupiček za prodano gostinsko opremo v gostinskem lokalu v ... v znesku 10.000,00 DEM in je tožnica dolžna plačati tožencu 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih priznavajo banke za hranilne vloge v DEM, vezane nad eno leto od 29.5.1995 pa do plačila. Glede na tako odločitev o tožbenih zahtevkih je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločilo tako (izrek pod III.), da je tožnici naložilo dolžnost povrniti tožencu 101.276,50 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa o stroških pa do plačila. S sklepom je sodišče prve stopnje v izpodbijani 5. točki izreka sklenilo, da se tožnica ne oprosti plačila sodnih taks.

Proti sodbi je vložila pritožbo tožeča oziroma nasprotna tožena stranka M. H. (v nadaljevanju tožnica). Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo in sklep v izpodbijanih delih razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V delu pritožbe, v katerem se pritožuje zoper zavrnilni del izreka pod točko I/1, obširneje obrazlaga svoje stališče, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka in poudarja, da je na toženčevi strani dokazno breme, da je toženec k temu prispeval več, čeprav je tožnica prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja sicer več kot toženec. Domov je prinašala zaslužek, na njenih ramah pa so bila še vsa gospodinjska opravila za vso družino in vsa nega in oskrba otrok. Tudi če bi sodišče upoštevalo v toženčevo korist očetov prispevek v zemljišču in lesu za del ostrešja, je delež tožnice na skupnem premoženju najmanj enak, če ne višji kot toženčev.

Glede zavrnitve zahtevka pod točko I/2 tožnica navaja, da ni založila predujma za izvedence zaradi slabega premoženjskega stanja. Sicer pa sodišče o njenem predlogu za oprostitev plačila predujma sploh ni odločilo. Če pa je menilo, da je izrek nerazumljiv in nedoločen, bi moralo sodišče tožnico pozvati, naj v primernem roku tožbeni zahtevek precizira. Vse te opustitve predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

V pogledu nepremičnine parc. št. 751 k.o. ... z na njej stoječim vikendom tožnica poudarja, da je v zemljiški knjigi samo formalno vknjižena lastninska pravica na A. K., tako kot je tudi pogodba o prenosu zemljišča v posest in uživanje dne 7.6.1991 le formalni zapis posla, ki je bil v resnici sklenjen že leta 1984. Tega leta je toženec delal A. K. okna in vrata in toženec je tožnici že tedaj tudi povedal, da je za plačilo dobil parcelo. Gradnja vikenda se je vršila v letu 1987, v letu 1988 pa je bila že dokončana V. gradbena faza. S tem v zvezi tožnica opozarja na izpovedbi otroka pravdnih strank U. in S. H. Sodišče je neutemeljeno sledilo priči V. N. Sodišče pa tudi ni v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice, naj pozove Š. M. na predložitev kopije domače pogodbe z dne 16.3.1988, na podlagi katere bi bilo mogoče z vso zanesljivostjo ugotoviti, da je bila v tej pravdi sporna parcela takrat že pridobljena. S tem v zvezi tožnica poudarja, da bi moralo sodišče razširitev tožbe zoper A. K. dovoliti, če pa je že ne bi dovolilo, pa bi moralo s tožbenim zahtevkom ravnati kot z novo tožbo, zanjo odpreti nov spis in jo torej evidentirati kot novo zadevo.

Zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin vl. št. 292 k.o. .... pa ni tožnica, ampak J. M. Toženec slednjega z nasprotno tožbo ni zajel. Zato bi moralo sodišče že iz tega razloga toženčev zahtevek stroškovno zavrniti. Sicer pa J. M. parc. št. 1425/1 vinograd v izmeri 2963 m2 ni nikoli nikomur obljubljal niti izročil, temveč je njegova izključna last. Tožnici je namenil le parc. št. 1425/2 travnik v izmeri 435 m2 in zgradbo v izmeri 37 m2, kar dokazuje tudi za te potrebe opravljena parcelacija z dne 10.1.1980. Tožnica predlaga, naj sodišče o tem zasliši M. J. Tožnica ponovno poudarja, da je J. M. izročil parc. št. 1425/2 tožnici v poravnavo tožničinega dednega deleža po njunem pokojnem očetu. Znesek 400 DEM, kolikor je toženec plačal M. J., pa je le simboličen in je razliko do dejanske vrednosti te stavbe parcele šteti kot izključni prispevek tožnice.

Deleža pravdnih strank na tem premoženju zato nista enaka, temveč je tožničin bistveno višji. V tej smeri predlaga tožnica poizvedbe o tržni vrednosti takih parcel pri podjetjih, ki se ukvarjajo s posredovanjem nepremičnin, npr. L... d.o.o. Glede odločitve pod točko II/2 tožnica poudarja, da za sedežno garnituro in omaro v dnevni sobi toženec ni dokazal, da bi bili kupljeni tekom trajanja zakonske zveze. Sodišče je zato te predmete neutemeljeno štelo kot skupno premoženje.

Neutemeljeno je sodišče ugotovilo, da spada znesek 10.000,00 DEM v skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica je 10.000,00 DEM sicer prejela, vendar ne za inventar, ki je bil po devetih letih popolnoma amortiziran in brez vsake tržne vrednosti, ampak kot odškodnino za predčasno prekinitev najemne pogodbe in kot povračilo stroškov za telefonski priključek. Sicer pa je dajatveni zahtevek na plačilo 5.000,00 DEM toženec postavil šele 24.11.1998 in je tako zastaral še pred njegovo vložitvijo, ugotovitvenega pa bi moralo sodišče stroškovno zavreči. Tožnica v dokaz svojih trditev, kaj je predstavljalo plačilo zneska 10.000,00 DEM, predlaga še zaslišanje upravitelja Doma planinskega društva D. L. iz .... Opozarja še, da bi zamudne obresti od zneska v DEM, sodišče lahko priznalo le v višini obrestne mere za hranilne vloge v tej valuti na vpogled.

Glede na napačno odločitev o glavni stvari tožnica meni, da je napačen tudi izrek o pravdnih stroških (odločitev pod točko III).

Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v 5. točki izreka sklepa, v kateri je sodišče zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Poudarja, da je njena pokojnina tako nizka, da z njo le s težavo preživlja samo sebe ter v času pravde nepreskrbljeno hčerko, ki je študirala v Ljubljani. Sodišče bi moralo s prošnjo za oprostitev sodnih taks, ki ji niso bila priložena dokazila o tožničinem premoženjskem stanju, ravnati kot z vsako drugo nepopolno vlogo in skladno določilom ZPP tožnico pozvati, naj v primernem roku listine dostavi. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato se sodišče na nepredložitev teh listin ne more sklicevati. Ne glede na to pa tožnica iz previdnosti prilaga ta dokazila pritožbi.

Pritožba proti izpodbijanemu delu sodbe je delno utemeljena, proti izpodbijanemu delu sklepa pa je utemeljena.

O odločitvi v I/1 in I/2 izreka sodbe: Tožnica utemeljeno očita v tem delu sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in v posledici tega morda utemeljeno tudi zmotno uporabo materialnega prava, vsaj glede deležev pravdnih strank na stanovanjski hiši (ki obsega v pritličju dve garaži, drvarnico in klet, v I. etaži pa dvosobno stanovanje), ki stoji na severozahodnem delu parc. št. 672/1, vpisane v vl. št. 319 k.o. ..., z ustreznim pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, za katera je sodišče ugotovilo, da znaša tožničin 3/10, toženčev pa 7/10. Sodišče prve stopnje je pri določitvi deležev upoštevalo okoliščino, da je bila stavba zgrajena na zemljišču, last toženčevega očeta v prid toženčevemu večjemu deležu in pa ker so se vlaganja pravdnih strank vršila le v I. etažo stavbe. Vendar je taka odločitev sodišča preuranjena. Tožnica zatrjuje, da je toženčev oče štel svoj prispevek v zemljišču in staremu ostrešju (njemu nepotrebnem, starem, kot ga označuje tožnica) za poravnana z vlaganji toženca in tožnice v njegovo hišo. Tožnica glede te okoliščine predlaga zaslišanje R. K. Ne glede na to pa tožnica poudarja, da je prinašala domov zaslužek, doma pa so bila na njenih ramah vsa gospodinjska opravila za celo družino in vse delo v zvezi z nego in vzgojo otrok, zaradi česar meni, da je prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, tudi če bi sodišče upoštevalo prispevek toženčevega očeta v zemljišču in lesu za del ostrešja le v korist toženca, več kot toženec in zato naj bi bil njen delež na navedenem skupnem premoženju najmanj enak toženčevemu. Vsekakor ni mogoče prezreti, da je bila stavba zgrajena na zemljišču, last toženčevega očeta in četudi bi bila toženec in tožnica graditelja tega objekta že od samega začetka, kot zatrjuje tožnica, ni mogoče enostavno upoštevati domneve po ZZZDR, da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka. Najprej je treba razčistiti ali je upoštevati zemljišče kot toženčevo posebno premoženje, ki mu povečuje delež na skupnem premoženju, ali se upošteva zemljišče obema pravdnima strankama. Za razjasnitev te okoliščine bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem pravdnih strank in tudi priče R. K., katere zaslišanje predlaga tožnica v pritožbi. Vsekakor pa bo potrebno v okviru te pravde določiti tudi obseg funkcionalnega zemljišča in ga odmeriti od preostalega zemljišča parc. št. 672/1, kajti dokler ni znan obseg funkcionalnega zemljišča, tudi ni mogoče oceniti deležev pravdnih strank na tej parceli, posebej pa ne ob upoštevanju dejstva, da je bila torej stavba zgrajena na zemljišču, last toženčevega očeta in da je torej sodišče upoštevalo funkcionalno zemljišče kot toženčevo posebno premoženje, ki ga je prištelo k toženčevemu deležu na skupnem premoženju. Zato bo moralo sodišče prve stopnje določiti obseg funkcionalnega zemljišča s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ob upoštevanju kriterijev, ki so določeni v Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor za primer, ko na zahtevo lastnika določa funkcionalno zemljišče za urejanje prostora pristojni upravni organ.

Pritegniti pa bo treba tudi izvedenca iz geodetske stroke, da bo zemljišče zamejičil in napravil ustrezno skico, ki bo sestavni del sodbe. Šele po tako dopolnjenem postopku pa bo mogoče pravilno odločiti o deležih pravdnih strank na tej parceli in stanovanjski hiši, stoječi na tej parceli. Vendar pa je treba pritrditi tožničinim navedbam v pritožbi, da je v teku postopka tožnica prosila za oprostitev plačila stroškov predujma za izvedence in da sodišče o tem tožničinem predlogu ni odločilo. V ponovljenem in dopolnjenem postopku bo moralo sodišče odločiti tudi o tem tožničinem predlogu, potem pa dalje postopati glede na odločitev o oprostitvi oziroma neoprostitvi plačila stroškov predujma za izvedence.

O odločitvi v točki I/4 izreka sodbe: Neutemeljeno očita tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno. Tožnica ni dokazala, da je pogodba z dne 7.6.1991 le formalni zapis kupoprodajne pogodbe, sklenjene že leta 1984, torej v času trajanja zakonske zveze. Otroka pravdnih strank U. in S. H. o vikendu niti nista bila seznanjena na osnovi lastnega zapažanja, po drugi strani pa je toženčeva (in K.-ova) izpovedba skladna z izpovedbo V. N., ki je na parceli v k.o. ...

toženčev sosed. Zaslišan kot priča je izpovedal, da se je toženec že leta 1990 zanimal za nakup kakšnega zemljišča, leta 1991 pa je kupil parcelo od K. Sodišče je izpovedbo te priče ocenilo za verodostojno in pritožbene navedbe takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje niso omajale. Utemeljen je sicer očitek sodišču prve stopnje, da v razlogih sodbe ni pojasnilo zakaj ni ugodilo tožničinemu dokaznemu predlogu in pozvalo M. Š. na predložitev kopije domače pogodbe z dne 16.3.1988 ali 1989, na podlagi katere, kot poudarja tožnica, bi bilo mogoče z vso zanesljivostjo ugotoviti, da je bila sporna parcela že tedaj pridobljena. Vendar je iz spisa razvidno, da je sodišče M. Š. pozvalo na predložitev domače pogodbe, M. Š. pa je obvestil sodišče (list. št. 142), da domače pogodbe ni našel, priča pa ne ve, komu je pokojna žena parcelo sploh prodala in niti ne, če ni morda pogodbe razveljavila in denar vrnila, ker se kupec parcele sploh ne javlja. Tožnica torej ni dokazala, da je parc. št. 751 k.o. ... in na njej postavljena zidanica skupno premoženje pravdnih strank. Zato je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da se sicer strinja s stališčem tožnice v pritožbi, da bi moralo sodišče, če je ocenilo, da niso podani pogoji za spremembo tožbe, v smislu 192. člena ZPP/77, s tožbo zoper A. K. ravnati tako kot z novo tožbo, torej zanjo odpreti nov spis in jo evidentirati kot novo zadevo. Vendar glede na to, da je sodišče ugotovilo, da nepremičnina parc. št. 751, ki je v zemljiški knjigi vpisana na A. K. kot lastnika, ni skupno premoženje pravdnih strank, takšna kršitev postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP/77).

O odločitvi v točki II/1 izreka sodbe: Utemeljeno pa se pritožuje tožnica zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da spada v skupno premoženje pravdnih strank zemljišče vl. št. 292 k.o. ... s parcelama 1425/1 vinograd in 1425/2 travnik, zgradba, skupaj s kletno etažo bodoče zidanice v izmeri 6 m x 7 m in da sta tožnica in toženec solastnika teh nepremičnin vsak do ene polovice. Tožničin brat J. M. zaslišan kot priča je izpovedal, da je sestri in njenemu možu izročil kos njivske parcele, za katero mu je toženec plačal 400 DEM, ker pa je potem, ko sta pravdni stranki na tej parceli že zasadili nove trte, parcelo prodal, je pravdnima strankama izročil nadomestno parcelo s stavbiščem z nekaj trtami in slivami. Nadomestno parcelo je pravdnima strankama izročil zato, da ne bosta oškodovani. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da nepremičnine parc. št. 1425/1 vinograd in 1425/2 travnik in zgradba spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in ne predstavljajo tožničinega posebnega premoženja iz naslova dedovanja, kot je zatrjevala tožnica v postopku in kakor zatrjuje tudi še zdaj v pritožbi. Vendar tožnica v pritožbi zatrjuje tudi, da je zemljiškoknjižni lastnik navedenih nepremičnin v k.o. ... še vedno J. M. in ne tožnica. Tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska v spisu je razvidno, da je zemljiškoknjižni lastnik navedenih nepremičnin J. M. Ni ugotovljeno katero parcelo ali parcele je J. M. izročil pravdnima strankama kot nadomestno parcelo. Ali obe navedeni parceli 1425/1 in 1425/2 kot zatrjuje toženec, ali le parcelo 1425/2, kar sicer zatrjuje tožnica, da naj bi J. M. izročil sicer izključno le njej v poravnavo dednega deleža po njunem pokojnem očetu. Istočasno pa tožnica poudarja, da njen brat parcele 1425/1 ni nikoli nikomur izročil. Ne glede na to ali je izročil torej obe parceli ali le eno parcelo, pa ni mogoče ne da bi bil tudi J. M. toženec v tej pravdi, ugotavljati, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine, ki so zemljiškoknjižno last M. J. Ker toženec ni tožil tudi M. J., ni tožil prave stranke (201. člen ZPP/77) in zahtevek je zato treba zaradi neutemeljenosti zavrniti. Pritožbeno sodišče je tako tudi storilo in je zato v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O odločitvi v točki II/2 izreka sodbe: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spadata v skupno premoženje pravdnih strank med drugimi predmeti tudi omara in sedežna garnitura v dnevni sobi. Tožničinim trditvam, da je oboje navedeno kupila po razvezi zakonske zveze, to je po letu 1990, ni sledilo, ker tožnica teh svojih trditev ni dokazala. Verjelo je tožencu, da tudi navedeni omara in sedežna garnitura, spadata v skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica v pritožbi še vedno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje navedeno pohištvo neutemeljeno štelo med skupno premoženje pravdnih strank, vendar njenim pavšalnim navedbam, ki niso podprte z dokazi, ni mogoče slediti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu tožničino pritožbo zavrnilo.

O odločitvi v točki II/4 izreka sodbe: Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da predstavlja znesek 10.000 DEM skupno premoženje pravdnih strank, ker je ta znesek tožnica prejela kot izkupiček za opremo v lokalu v ..., ki jo je izdelal in dobavil v lokal toženec v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je očitno ocenilo izpovedbo S. H. za neprepričljivo in nezanesljivo in pritožbeno sodišče se s tako dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja in jo sprejema kot pravilno. S. H. je o prejemu denarja res izpovedal nezanesljivo in neprepričljivo, saj je najprej izpovedal, da je tožnica prejela znesek 3.000 DEM na račun telefonskega priključka, 3.000 DEM na račun inventarja in 4.000 DEM na račun spalnice, zatem pa, da je spalnico odpeljala mati in ne predstavlja vrednosti, ki bi bila zajeta v znesku 10.000 DEM, 4.000 DEM pa je mati dobila na račun predhodnega prenehanja najemne pogodbe. Tožnica sicer zdaj v pritožbi predlaga še zaslišanje upravitelja Doma planinskega društva D. L. iz ..., ki naj bi vedel izpovedati, kaj je predstavljalo plačilo zneska 10.000 DEM, vendar pritožbeno sodišče meni, da četudi bi predlagana priča izpovedal v prid tožničinemu stališču, njegova izpovedba ne bi pretehtala v prid drugačne odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče torej sprejema kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela 10.000 DEM odkupnine za opremo v lokalu, kajti ni mogoče pritrditi tožničinemu stališču, da je bil ta inventar brez vsake tržne vrednosti, kot zatrjuje tožnica zdaj v pritožbi. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče meni, da zahtevek na plačilo 5.000 DEM ni zastaral, čeprav je toženec postavil dajatveni zahtevek šele 24.11.1998. Res sicer na denarju ni mogoče ugotavljati solastnine po 187. čl. ZPP/77 in se odloči le meritorno o dajatvenem zahtevku. Vendar, čim je toženec postavil ugotovitveni zahtevek, da predstavlja znesek 10.000 DEM skupno premoženje pravdnih strank, pomeni uveljavljanje takšnega zahtevka zaradi toženčevega namena, da bi se njegova terjatev do tožnice ugotovila, pretrganje zastaranja.

Zato četudi je toženec dajatveni zahtevek postavil šele v letu 1998, ni mogoče po določbi 371. člena ZOR upoštevati splošnega petletnega zastaralnega roka in tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrniti.

Utemeljeno pa se pritožuje tožnica glede odločitve sodišča prve stopnje o zamudnih obrestih. Toženec lahko utemeljeno zahteva le plačilo zamudnih obresti od tolarske protivrednosti 5.000 DEM po srednjem tečaju banke Slovenije na dan plačila, vendar le za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče spremenilo izrek izpodbijane sodbe.

O odločitvi v točki III: V posledici delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, kar je v skladu z določbo četrtega odstavka 166. člena ZPP/77. O odločitvi v točki 5 izreka sklepa: Sodišče prve stopnje tožnice ni oprostilo plačila sodnih taks, ker tožnica do zaključka postopka ni predložila listin, ki bi jih morala glede na določbo 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) sodišču predložiti. Razen tega je sodišče ocenilo, da tožnica le prejema redne dohodke in razpolaga z določenim premoženjem, zaradi česar je tudi očitno menilo, da taksna oprostitev tožnice ni utemeljena.

Tožnica v pritožbi poudarja, da ima tako nizko pokojnino, da z njo le s težavo preživlja sebe in prispeva k preživljanju hčere, ki sicer od očeta toženca prejema tako nizko preživnino, da ne zadošča niti za teden dni življenja v Ljubljani. Zdaj tožnica pritožbi prilaga listine, s katerimi izkazuje svoje premoženjsko stanje. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks, razveljavilo, da bo lahko sodišče prve stopnje tudi na osnovi predloženih listin zanesljiveje ocenilo vse okoliščine, na osnovi katerih bo mogoče odločiti, ali bi bila s plačilom taks res občutno zmanjšana sredstva za tožničino preživljanje in preživljanje njene hčere, zaradi česar bi bila v tem primeru taksna oprostitev tožnice utemeljena. Ni pa sicer mogoče pritrditi stališču tožnice v pritožbi, da bi moralo sodišče ravnati v tem primeru tako, kot z vsako drugo nepopolno vlogo in tožnico pozvati, naj v primernem roku listine, ki jih je dolžna sicer dostaviti glede na določbe ZST, sodišču dostavi.

Sodišče tožnice ni bilo dolžno pozivati na predložitev teh listin, kajti ZST v 3. odst. 13. čl. izrecno določa, da mora stranka predložiti v tej določbi navedena dokazila že predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnica zato neutemeljeno zaradi te opustitve očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Kolikor je bila torej pritožba tožnice utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in je sodbo in sklep v izpodbijanih delih razveljavilo ali spremenilo, sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo pa v izpodbijanem, toda nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo (368. člen, tretji odstavek 370. člena, 3. točka 380. člena ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 166. člena ZPP/77. Določbe ZPP/77 so bile uporabljene v tej odločbi glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP/99.