Jedro

Tako se tudi izkaže, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo valorizacije kakor mu to očita pritožba, temveč je obračunalo zakonske zamudne obresti od dne škodnega dogodka do dne plačila, kar je pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo 1,004.726,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.06.2004 do plačila. Tožniku je naložilo tudi, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 215.370,00 SIT.

Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (pravilno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi) ter toženo stranko obsodi na plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno postopanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi prihaja v protislovja, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v obširni in natančni obrazložitvi sistematično obravnavalo vsa sporna in za to pravdno zadevo pomembna vprašanja, pri tem pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih protislovij, pritožba pa jih tudi izrecno ne navaja.

Drži sicer, da pri totalni škodi tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti, v kolikor tožena stranka seveda škode ne plača ob zapadlosti. Toženka je tožniku dne 09.11.1998, to je leto dni po škodnem dogodku, kar je med pravdnima strankama sicer nesporno ugotovljeno, dokazano pa je tudi s predloženim potrdilom o plačilu, plačala 276.100,00 SIT. Izvedenec je vrednost vozila tožnika ob upoštevanju 70 % amortizacije na dan škodnega dogodka 13.11.1997 ocenil na 420.600,00 SIT. Od tega je sodišče odštelo 40 % rešenih delov (ker je te obdržal tožnik in poškodovanega vozila ni izročil zavarovalnici ampak ga je dal uničiti) in dobila znesek 252.360,00 SIT, kar je manj kot je plačala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je obračunalo tudi zakonske zamudne obresti od 252.360,00 SIT od 13.01.1997 (škodni dogodek) do 09.11.1998 (datum plačila), kar znaša 8.259,84 SIT, skupaj torej 260.619,80 SIT, kar je še vedno manj kot je tožniku izplačala tožena stranka 09.11.1998. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku plačala vso škodo se tako izkaže za pravilnega.

Tako se tudi izkaže, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo valorizacije kakor mu to očita pritožba, temveč je obračunalo zakonske zamudne obresti od dne škodnega dogodka do dne plačila, kar je pravilno.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določila 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.