Jedro

Kaznivo dejanje ropa, ki je sicer umeščeno v triindvajseto poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, spada med dobrinsko mešane delikte, saj je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja, pri čemer je sila ali (in) grožnja usmerjena zoper posestnika stvari. Kaznivo dejanje ni usmerjeno le zoper premoženje, ampak je tudi osebno kaznivo dejanje. Gre namreč za nedovoljeno poseganje v človekovo dostojanstvo, tako da z vidika spoštovanja osebnostnih pravic, ki so v njegovi enkratnosti lastne vsakemu posamezniku, in so ustavno varovana kategorija, uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, konceptualno ni sprejemljiva. Glede na pomen zagotavljanja varnosti življenja in telesne integritete, kot poudarjeno pravno zavarovane dobrine, konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju ropa ni mogoče uporabiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 26732/2021 z dne 20. 8. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu za vsako od teh dejanj določilo kazen enega leta zapora ter nato na podlagi prvega odstavka 53. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas prestan v pridržanju in priporu, oškodovancem prisodilo premoženjsko pravne zahtevke, obsojencu pa odvzelo zaseženo gotovino v znesku 363,32 EUR iz katere se poravnata priglašena premoženjskopravna zahtevka oškodovanih A., d. o. o., in B., d. d. Obsojencu je po prvem odstavku 73. člena KZ-1 odvzelo zaseženo imitacijo orožja plastične pištole črne barve in nabojnika z vstavljenimi tremi plastičnimi kroglicami oranžne barve, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo ter odločilo, da bodo nagrada in potrebni izdatki obsojenčevega zagovornika po določbah BPP odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 26732/2021 z dne 27. 10. 2021 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, ki uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, izpodbijajo pa tudi odločbo o kazenski sankciji. V izpodbijani sodbi prepoznavajo tudi kršitve 2., 3., 22. in 125. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obsojenca spozna za krivega enega nadaljevanega kaznivega dejanja ropa ter mu namesto kazni zapora izreče "pogojno sankcijo".

4. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline v odgovoru na zahtevo ocenjuje, da je ta očitno neutemeljena, zato predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila B.

6. Srčika zahteve je v zatrjevanju vložnikov, da bi moralo sodišče z uporabo 54. člena KZ-1 obsojenca spoznati za krivega enega nadaljevanega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 in da je s tem, da je njegova ravnanja pravno opredelilo kot tri taka kazniva dejanja prekršilo kazenski zakon (očitno iz 4. točke 372. člena ZKP). V obsojenčevem ravnanju prepoznavajo vse elemente, ki narekujejo uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, izpostavljajo pa tudi, da sodna praksa ni vir prava ter da so načelna pravna mnenja zavezujoča samo za senate Vrhovnega sodišča. Na enake vložnikove očitke je argumentirano odgovorilo že višje sodišče v točki 7 sodbe. Kaznivo dejanje ropa, ki je sicer umeščeno v triindvajseto poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, spada med dobrinsko mešane delikte, saj je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja, pri čemer je sila ali (in) grožnja usmerjena zoper posestnika stvari. Drugostopenjsko sodišče utemeljeno navaja, da kaznivo dejanje ropa ni usmerjeno le zoper premoženje, ampak je tudi osebno kaznivo dejanje. Uporaba sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo je zaradi odvzema stvari usmerjena proti določeni osebi oziroma njeni osebni integriteti. Gre namreč za nedovoljeno poseganje v človekovo dostojanstvo, tako da z vidika spoštovanja osebnostnih pravic, ki so v njegovi enkratnosti lastne vsakemu posamezniku, in so ustavno varovana kategorija, uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, konceptualno ni sprejemljiva. Argumentacija vložnikov, s katero utemeljujejo drugačno videnje, ki ne presega golega zavračanja v izpodbijani pravnomočni sprejete pravne razlage, v luči ustaljene sodne prakse in enotnega stališča pravne teorije, da pri kaznivem dejanju ropa, ki je tudi osebno(stno) kaznivo dejanje, ne more spodnesti zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe. Določba o nadaljevanem kaznivem dejanju, je v našem kazenskem zakoniku ubesedena tako, da ne vsebuje izrecne navedbe, da tega instituta ni mogoče uporabiti, ko gre za kazniva dejanja, s katerimi se poleg premoženja ogroža življenje, telo, spolna integriteta ali posega v druge druge svoboščine oškodovancev, kot je to primeroma opredeljeno v drugem odstavku 52. člena Hrvaškega kazenskega zakonika. Vendar pa, kot je že pojasnjeno, glede na pomen zagotavljanja varnosti življenja in telesne integritete, kot poudarjeno pravno zavarovane dobrine, konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju ropa ni mogoče uporabiti.

7. Sodišče druge stopnje pa je v točki 8 sodbe tudi razumno obrazložilo, zakaj razlage pojma premoženjskega kaznivega dejanja, ko gre za kaznivo dejanja ropa, ki poleg premoženja varuje tudi človekovo življenje in telo, v zvezi z uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, ni mogoče enačiti z razlago istega termina, ko gre za suspenzivni pogoj, ki stečajnemu dolžniku v primeru storitve takega kaznivega dejanja zoper premoženje, preprečuje odpust obveznosti, saj je v slednjem primeru pomemben samo njegov premoženjski vidik.

8. Na podlagi svojega napačnega videnja, da bi moralo sodišče uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, ki je za obsojenca milejša, vložniki izpodbijajo tudi kazensko sankcijo. Pri tem pa s sklicevanjem na olajševalne okoliščine, ki da sta jih sodišči premalo ovrednotili, ne presegajo zatrjevanja o neprimernosti obsojencu izrečene zaporne kazni.

C.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Glede na obsojenčeve slabe gmotne razmere, ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena, v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.