Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če obdolženec meni, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti sodnikov, ki so odločali o pritožbah zoper sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora, bi moral v skladu z določilom 3. odstavka 41. člena ZKP v pritožbi zahtevati njihovo izločitev.
Zahteva obt. P.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Po razglasitvi sodbe dne 3.4.2001, s katero je bil tudi obt. P.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in obsojen na kazen 1 leta zapora, je bil zoper obt. P.G. s sklepom z dne 3.4.2001 podaljšan pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper soobtožena M.A. in U.K. pa je bil podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 13.4.2001 pritožbo obt. P.G. zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbo zagovornice obt. U.K. pa zavrglo kot prepozno.
Obt. P.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 27.4.2001 navaja, da jo vlaga iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ker se poraja dvom o nepristranskosti več sodnikov in senatov, saj odloča o pritožbah en in isti sodnik večkrat v več postopkih, kar gotovo vpliva na izid pritožbe, pri čemer opozarja na zadeve I K ....
Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 5.6.2001, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 5. točko 39. člena ZKP.
Zahteva obt. P.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Pripor zoper obt. P.G. je bil odrejen s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8.3.2001, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 15.3.2001 pritožbo obt. P.G. zavrnilo kot neutemeljeno, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.3.2001 pa je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba zagovornikov obt. P.G. O pritožbi obt. P.G., vloženi zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.2001, s katerim je bil zoper obtoženca podaljšan pripor po razglasitvi sodbe, je Višje sodišče v Ljubljani odločilo s sklepom z dne 13.4.2001. Po določilu 5. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali če je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v obravnavani kazenski zadevi nobeden od višjih sodnikov, ki so odločali o pritožbah zoper sklep o odreditvi pripora in o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, ni sodeloval pri odločbah nižjega sodišča, to je Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je odločalo o odreditvi pripora in o podaljšanju pripora zoper obt. P.G. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.
V zvezi z navedbami obt. P.G. o nepristranskosti sodnikov in senatov, ki so odločali o pritožbah zoper sklep o odreditvi pripora in zoper sklep o podaljšanju pripora, pa je potrebno pripomniti, da niso utemeljene. Kolikor pa je obtoženec menil, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti, pa bi moral v skladu z določilom 3. odstavka 41. člena ZKP zahtevati njihovo izločitev v pritožbi, pri tem pa seveda v skladu z določilom 5. odstavka 41. člena ZKP navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev. Tega pa ni storil, ko je vložil pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8.3.2001, s katerim je bil zoper njega odrejen pripor, niti ko je vložil pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.2001, s katerim je bil zoper njega podaljšan pripor po izreku sodbe.
Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo obt. P.G. za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje v svoji zahtevi (425. člen ZKP).