Jedro

V času odločanja o odškodnini za nepremoženjsko škodo ponovna operacija, kateri je bil podvržen tožnik, ni bila predvidena. Zaradi operacije je prestajal dodatne bolečine, neugodnosti in strah, utrpel je novo škodo, ki ni bila pričakovana. Iz tega razloga je upravičen do dodatne odškodnine ob predpostavki, da so glede odgovornosti tožene stranke podani vsi elementi odškodninskega delikta.

Izrek

Pritožba tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 3 (ki se nanaša na zahtevek za plačilo 10.302,57 EUR) in točki 4 izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožnika in pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.269,72 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe. Nadalje je tožena stranka dolžna tožniku plačevati mesečno odškodninsko rento od 1. 12. 2006 dalje v znesku 29,53 EUR do prve uskladitve plač, od takrat dalje pa povišano za faktor uskladitve plač po vsakokratnem sklepu Vlade Republike Slovenije, vse v zapadlosti posameznega posameznega rentnega obroka vsakega 12. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega rentnega obroka dalje do plačila (2. točka izreka). Zavrnilo je za 11.595,24 EUR višji zahtevek z obrestnim zahtevkom in zahtevek za 30,06 EUR višjo rento za čas od 1. 12. 2006 dalje (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 2.054,20 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik izpodbija sodbo v celoti in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, tako za nepremoženjsko škodo, kakor tudi za premoženjsko škodo in rento, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ponovno spregledalo, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvena stanja, ki ga izvedenec H. ni predvidel in do operativnega posega. Meni, da je takšno poslabšanje zdravstvenega stanja potrebno obravnavati kot novo škodo, saj ni posledica rednega toka dogodkov. Izvedenec D. potrjuje trditveno podlago glede nove škode in je razlogovanje sodišča glede njegovega mnenja protispisno. Protispisno sodišče razloguje tudi vsebino mnenja izvedenca V.. Izvedenec bi moral svoje mnenje podati tudi ustno, kot je to predlagal tožnik. Sodišče je napačno tolmačilo mnenje izvedenca H., saj ta v mnenju nikjer ne govori, da bi pri tožniku prišlo do takšnega razvoja oziroma poslabšanja. Tudi izvedenec D. je izpovedal, da obsega artroze v letu 1988 ni bilo mogoče natančno določiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja zmotno zaključilo, da je bila popoškodbena artroza pričakovana že v letu 1988, ko se je odmerjala prvotna odškodnina in da je bila nova škoda očitno že zajeta v znesku dosojene odškodnine. Opozoriti je na dejstvo, da se je gibljivost gležnja pri tožniku zmanjšala iz 20 %, kot je bila podana v letu 1988 na 64 % pred ponovnim operativnim posegom. Jasno je, da sodišče leta 1988 tožniku ni prisodilo in ni moglo prisoditi škode, za katero je bilo samo verjetno, da bo nastala, ni pa bil znan, niti ni mogel biti znan njen obseg. Glede na izvedeniško mnenje dr. D. je nesporno, da je prišlo pri tožniku do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga izvedenec H. ni predvidel in sicer do operativnega posega. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s premoženjsko škodo zaradi izključitve tožnika iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tožnik bi na delovnem mestu carinik preiskovalec prejemal vtoževan dodatek in je nepomembno, ali bi tega prejemal v obliki dodatka k plači. Vsi tožnikovi zahtevki za plačilo nepremoženjske škode, kakor tudi za plačilo premoženjske škode in rente so v celoti utemeljeni. Pritožuje se tudi zoper odmero potrebnih stroškov tožene stranke in meni, da 100 točk za prejem sodbe niso potrebni stroški niti predvideni v Odvetniški tarifi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje in sicer zoper celotno 1. in 2. točko ter 4. točko zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške. Podredno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je predpostavke nastanka nove škode in predpostavko vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in novo škodo napačno presodilo. Tožnik je najkasneje v letu 1987 vedel, ali bi lahko vedel, da bo zaradi telesne omejitve in zaradi preprečevanja poslabšanja zdravstvenega stanja imel možnost opravljati delo na sedečih delovnih mestih. Tožnik, ki ima očitno afiniteto do terenskega dela, je bil v letu 1998 na prošnjo premeščen na delovno mesto carinik preiskovalec, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2002 in 2003 pa je bil premeščen na delovno mesto carinik. Po prepričanju tožene stranke manjša plača zaradi razporeditve v letu 2003 ni nova nastala škoda. Že v letu 1987 je bilo jasno, da je tožnikova poškodba huda in da se bo stanje samo še poslabševalo in da bo tožnik zaradi preprečevanja poslabšanja zdravstvenega stanja lahko opravljal le sedeče delo. Nepričakovano je bilo povečanje plače tožnika v letu 1998, ko je bil razporejen na zahtevnejše delovno mesto carinik preiskovalec v nasprotju z odločbo ZPIZ iz leta 1989, kar pomeni, da je bila tožena stranka v letu 1987 obsojena za hujše posledice, saj so se močnejši znaki artroze pokazali relativno pozno. Prepričana je, da obstaja množica vzrokov, zakaj tožnik ne prejema večje plače, kot bi jo lahko. Po šestnajstih letih ni mogoče trditi, da plača tožnika ni večja le zaradi dogodka iz leta 1984. Zakaj je tožnik pri toženi stranki izposloval, da ga je 1998 razporedila na delovno mesto, ki je bilo pretežno terensko in ga ne bi smel opravljati, ne more vedeti. Škoda ni več v okviru pravila oddaljenosti škod. Odgovarja se za bližnjo posledico in ne za indirektno škodo, ki ni samodejna in normalna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1087/2007 z dne 2. 10. 2008 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek in delno ugodilo tožbenemu zahtevku glede razlike v plači in rente, zahtevek na plačilo nepremoženjske škode je ponovno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine in rente, ker naj bi prišlo do nove škode, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 20. 8. 1984, ker je pri tožniku v letu 2002 prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki z medicinsko ekspertizo z dne 8. 8. 1988 (izvedensko mnenje mag. M.H.) ni bilo predvideno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnilo. V ponovljenem postopku je ponovno ocenilo, da v letu 2002 diagnosticirano stanje, stanje po zlomu obeh maleolov desnega gležnja pred 22 leti in osteosintezi, prosta telesca v zg. skočnem sklepu, popoškodbena degenerativna okvara desnega zg. skočnega sklepa in posledično zmanjšana gibljivost desnega zg. skočnega sklepa srednje stopnje, ni nova škoda. Pri tem se je sklicevalo na mnenje izvedenca H., ki je v letu 1988 napovedal prehodno zmanjšanje težav s ponovnim poslabšanjem s klinično pomembnejšim razvojem artroze. Zato je zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 10.015,20 EUR in premoženjsko škodo v višini 287,55 EUR zavrnilo. Glede zahtevka za plačilo premoženjske škode – razlika v plači zaradi razporeditve z delovnega mesta carinik preiskovalec na delovno mesto carinik je ugotovilo, da je tožnik upravičen do razlike. Tožena stranka ni realizirala odločbe ZPIZ z dne 30. 1. 1989, po kateri je tožnik invalid III. kategorije. Tožnik je bil ne glede na odločbo ZPIZ zaradi spremembe sistemizacije v letu 1998 s 15. 1. 1998 razporejen na delovno mesto carinik preiskovalec, ki je bilo višje vrednoteno delovno mesto, s 1. 5. 2003 pa je bil tožnik razporejen na delovno mesto carinik, ki je bilo nižje vrednoteno. Zaključilo je, da je bila razporeditev na delovno mesto carinik v skladu z odločbo ZPIZ kot posledica škodnega dogodka iz leta 1984, zato je ob ugotovljeni odgovornosti tožnika (50 %), tožena stranka dolžna tožniku povrniti polovico prikrajšanja zaradi izgubljenega napredovanja. Ker pa bo tožniku materialno prikrajšanje nastajalo tudi v bodoče, mu je od 1. 1. 2007 dalje priznalo rento v višini 29,53 EUR.

Tožnik je zahteval tudi plačilo premoženjske škode iz naslova izključitve iz obveznega dodatnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik potem, ko je bil razporejen na delovno mesto carinik, ni bil več upravičen do plačila glede na določbo 64. člena Zakona o carinski službi (ZCS – Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji), izguba te pravice pa tudi nima pravne narave premoženjskega prikrajšanja zaradi razporeditve na drugo delo.

K pritožbi tožnika: Za novo škodo gre takrat, kadar ob ugotavljanju prve škode in odmeri odškodnine zanjo, ta še ni bila znana in njenega nastanka sploh ni bilo moč predvideti, se pa ta škoda kasneje pojavi. Za novo škodo morajo biti podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče mora zanesljivo ugotoviti, da je nova škoda nastala, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in da je ta novo nastala škoda taka, da niti tožnik, niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor tudi ne predvideti njenih posledic, zato tudi ni bila predmet plačila odškodnine.

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnitev tožbenega zahtevka temeljilo na izvedenskem mnenju mag. M.H., ki je že v letu 1988 napovedal: prehodno zmanjšanje težav s ponovnim poslabšanjem s klinično pomembnejšim razvojem artroze ter mnenju mag. A.D., iz katerega izhaja, da se je v začetku leta 2002 pri tožniku pričakovano razvila popoškodbena artroza in da v času nastanka obsega popoškodbene artroze ni mogoče napovedati ob sami poškodbi.

Odškodnino za nepremoženjsko škodo iz istega škodnega dogodka lahko zahteva oškodovanec, če gre za nepredvideno poslabšanje zdravstvenega stanja. Tožnik uveljavlja, da gre za poslabšanje zdravstvenega stanja in novo škodo, ki je ob normalnem teku stvari ni bilo možno pričakovati. Iz izvedenskega mnenja mag. M.H. (z dne 18.8.1988) izhaja, da je pri tožniku ugotovljena zavrta gibljivost v vseh smereh za 20% in zmanjšana groba moč desnega stopala za 50 %. Iz njegovega mnenja izhaja, da je pričakovati prehodno zmanjšanje težav s ponovnim poslabšanjem s klinično pomembnejšim razvojem artroze. Iz izvedenskega mnenja izvedenca mag. D.A. z dne 16. 4. 2006 pa je razvidno, da so se pri tožniku težave začele v letu 2002 in se je pričakovano razvila popoškodbena artroza, katere prve znake je ugotovil že travmatolog 14. 1. 1986. Iz njegovega mnenja izhaja, da v letu 1988 izvedenec ni mogel natančno določiti vseh posledic in iz tega izhajajočih potrebnih posegov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je bilo poslabšanje stanja tožnika predvideno in izhaja že iz izvedenskega mnenja izvedenca H. ter da je bilo mnenje podlaga za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato je gotovo, da je sodišče že v letu 1988 pri odmeri odškodnine ustrezno ovrednotilo tudi pričakovanja v zvezi s poslabšanjem stanja s potekom časa, s staranjem tožnika in s predvidenim razvojem artroze. S sodbo opr. št. S 282/87 z dne 2. 12. 1988 Sodišča združenega dela v Celju, potrjeno s sodbo Sodišča združenega dela SRS, opr. št. Sp 149/89 z dne 23. 2. 1989, je bila tožniku prisojena odškodnina za fizične bolečine ter druge neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, za skaženost in za strah. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, upoštevajoč, da bi se težave lahko poslabšale s klinično pomembnejšim razvojem artroze.

Oškodovanec lahko zahteva odškodnino za tisto negmotno škodo, ki presega škodo, ki je bila znana ob odločanju in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (182. člen OZ v zvezi s 179. členom OZ). Nadaljnjo odškodnino za negmotno škodo iz istega škodnega dogodka tako po teoriji kot po sodni praksi lahko zahteva oškodovanec, če gre za nepredvideno poslabšanje zdravstvenega stanja.

Iz izvedenskega mnenja mag. D.A. izhaja, da izvedenec H. v mnenju iz leta 1988 ni mogel natančno določiti vseh posledic in iz tega izhajajočih potrebnih posegov, izvedenec tudi ni mogel vedeti, kako bo artroza napredovala in da se bo deficit gibljivosti povečal iz 20 % na 47 % oziroma pred operativnim posegom na 64 %. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je poslabšanje stanja pri tožniku v letu 2002 imelo za posledico, da je moral tožnik prestati operativni poseg, zaradi operativnega posega prestajati dodatne bolečine, dodatne neugodnosti, dodaten strah in da je utrpel tudi dodatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je sodišče že v letu 1988 pri odmeri odškodnine upoštevalo vsa bodoča prikrajšanja. Po oceni pritožbenega sodišča, sodišče v letu 1988 tožniku ni prisodilo in ni moglo prisoditi škode, za katero je bilo samo verjetno, da bo nastala, ni pa bil znan, niti ni mogel biti znan njen obseg. Iz izvedeniškega mnenja mag. H. ne izhaja, da je predvidel ponovno operacijo, ampak le klinično pomembnejši razvoj artroze. Sodišče prve stopnje o tem nima razlogov, glede na to, da se je postavilo na stališče, da je bila tožniku že v letu 1988 odmerjena popolna odškodnina. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Ob odločanju sodišča v letu 1988 je sodišče razpolagalo z izvedenskim mnenjem mag. H., ki pa ni predvidel ponovne operacije. Takšno poslabšanje, kot je nastopilo pri tožniku s novo operacijo, torej ni bilo pričakovano, zato ga tudi sodišče ob razsoji v zadevi v letu 1988 ni moglo upoštevati. Za novo škodo morajo biti podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče mora zanesljivo ugotoviti, da je nova škoda nastala, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in da je ta na novo nastala škoda taka, da niti tožnik, niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor tudi ne predvideti njenih posledic, zato tudi ni bila predmet plačila odškodnine. Pritožba upravičeno opozarja, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (ki se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti dokazni postopek in dokaze, za katere bo ocenilo, da so potrebni. V prvi vrsti bo moralo upoštevati izvedenska mnenja, jih analizirati in medsebojno primerjati, po potrebi pa izvesti še druge predlagane dokaze. Svojo dokazno oceno bo moralo opraviti skrbno in vestno, kot mu narekuje 8. člen ZPP.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo premoženjske škode iz naslova tožnikove izključitve iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja in mesečne rente. Z odločbo z dne 23. 4. 2003 je bil tožnik s 1. 5. 2003 razporejen na delovno mesto carinik. S to odločbo je bil tožnik z dnem 1. 5. 2003 izključen iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tožnik zoper odločbo ni vložil ugovora. Po določbi 168. člena OZ ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da izguba te pravice nima pravne narave premoženjskega prikrajšanja zaradi razporeditve na drugo delo. Zakon o carinski službi (ZCS – Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji) v 64. členu določa, da se carinikom oziroma inšpektorjem na mejnem prehodu ter drugim pooblaščenim osebam, ki so pri opravljanju nalog posebej izpostavljene nevarnosti in ogroženosti iz 1. odstavka 19. člena ZSC, ki opravljajo naloge na terenu, so izpostavljeni vremenskim in drugim škodljivim vplivom in je pri izvajanju nalog ogroženo njihovo zdravje in zdravje, plačujejo sredstva v višini 8,4 % bruto plače, kot mesečna premija za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Glede na navedeno zakonsko določbo je imel tožnik pravico do mesečne premije, ko je bil razporejen na delovno mesto carinik – preiskovalec, z razporeditvijo na novo delovno mesto carinik je boniteto izgubil. Za to ni pravne podlage za prisojo plačila in tudi ne za ugoditev zahtevku za plačilo mesečne rente iz tega naslova.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo in potrdilo izpodbijani del (del 3. točke izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je razporeditev tožnika in s tem v zvezi manjša plača v zvezi s škodnim dogodkom iz leta 1984, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti prikrajšanje zaradi izgubljenega napredovanja. Pritožbena razlogovanja, da je realizacija odločbe ZPIZ v letu 1989, kakor tudi v letu 2003 ne pomeni nastopa nepričakovanega dejstva in da torej ni šlo za nepričakovano zmanjšanje tožnikove plače, so napačna. Po odločbi ZPIZ, po kateri ima tožnik pravico do razporeditve na drugo ustrezno administrativno delo, ki je izključno sedeče je tožnik opravljal izključno sedeče delo in ohranil plačo, v letu 1997 (1. 9. 1997) je bil razporejen na delovno mesto carinik – član enote za poseben nadzor in nato zaradi spremembe sistemizacije na delovno mesto carinik preiskovalec. To delovno mesto ni bilo v skladu z odločbo ZPIZ. Dejstvo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto v nasprotju z odločbo ZPIZ ne more iti na škodo delavca, saj je delodajalec tisti, ki bi moral izvršiti odločbo, pa je ni, vse do leta 2003. Z odločbo v letu 1997 je tožnik napredoval na zahtevnejše in višje vrednoteno delovno mesto, zato je z razporeditvijo v letu 2003 na delovno mesto carinik prišlo do zmanjšanja tožnikove plače. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik kljub odločbi ZPIZ napredoval na zahtevnejše delovno mesto, napredovanje pa je v letu 2003 zaradi razporeditve na drugo delovno mesto izgubil, zato je upravičen do razlike v plači. V skladu z določbo 164. člena OZ pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da bo tožniku prikrajšanje nastajalo tudi v bodoče, zato ima pravico do denarne rente. Po določbi 2. odstavka 174. člena OZ mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo, ko so možnosti poškodovanega za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 2. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).