Jedro

Sodišče prve stopnje je obseg tožnici nastale nepremoženjska škode ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca nevrološke stroke. Neutemeljeno pa je zavrnilo dokazni predlog za pribavo izvedenskega mnenja izvedenca kliničnega psihologa, ki bi naj podal izvid in mnenje, ali je tožnica v škodnem dogodku utrpela tudi posttravmatsko stresno motnjo, ki bi se naj održala v večjem obsegu psihičnih težav in s tem povezanim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti.

Za popolno ugotovitev dejanskega stanja glede obsega škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bo potrebno pridobiti mnenje izvedenca kliničnega psihologa, nato pa ponovno odločiti o odmeri višine pravične denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za znesek 1,500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.11.1996 do plačila ter v izreku o pravdnih stroških razveljavi in se v tem razveljavljenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v znesku 2,211.320,00 SIT in zamudne obresti, od zneska 2,200.000,00 SIT od 01.01.2002 do 27.06.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zakonske zamudne obresti od zneska 11.320,00 SIT od 08.11.1995 do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku 475.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.03.2006 do plačila. V presežku za še zahtevanih 3,100.000,00 SIT z zahtevanimi obrestmi od 09.11.1996 dalje do plačila in plačilo presežnih obresti od prisojene odškodnine pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožnica. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti mnogo prenizko ovrednotilo vsa ugotovljena dejstva. Svojo odločitev je v pretežni meri oprlo na ugotovitve izvedenca A. M., mnogo manj vere pa je poklonilo izvedenskemu mnenju M. Z.. Uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj prvostopno sodišče ni izvedlo po tožnici predlaganega dokaza z angažiranjem izvedenca kliničnega psihologa, v obrazložitvi pa je navedlo, da takšnega izvedenca ni našlo na seznamu stalnih sodnih izvedencev. Tožnica je na podlagi kasnejše zdravstvene dokumentacije, s katero še ni razpolagala ob priliki izdelave mnenja prof. dr. M., zatrjevala večji obseg škode, kot je ta izhajal iz podanega izvedenskega mnenja. V dokaz je predložila izvedensko mnenje istega izvedenca, izdelano v socialnem sporu, s katerim je dokazovala, da je izvedenec, ko je razpolagal še z izvedenskim mnenjem kliničnega psihologa, ugotovil večje posledice. Ker sodišče teh mnenj ni akceptiralo, niti ni angažiralo izvedenca specialista kliničnega psihologa, tožnici ni omogočilo izvajati dokazov v njeno korist. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodbe ni mogoče preizkusiti v bistvenem delu, v katerem tožnica zatrjuje večji obseg škode, zaradi navedene kršitve pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tudi pri odmeri odškodnine za strah sodišče ni dalo ustrezne teže dejstvom, ki izhajajo iz obeh ekspertiz, odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je dosojena prenizko, ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če bi sodišče angažiralo še izvedenca kliničnega psihologa, bi ugotovilo vse to, kar je izpovedala tožnica in kar izhaja iz izvedenskega mnenja dr. M. Z., da ima tožnica spominske motnje in motnje pozornosti. Tako bi se moralo močneje opreti na izvedensko mnenje dr. Z., ki je podal oceno, da je pri tožnici podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 15%. Pri dosoji odškodnine bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi čas čakanja na odškodnino in tudi zaradi navedenega zahtevku v celoti ugoditi. Tožnica je izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka. Navedla je, da bi moralo sodišče pri izračunu uspeha v pravdi upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. Nadalje bi moralo tožnici priznati stroške prošenj za razpis obravnave ter stroške prošenj za vročitev izvedenskega mnenja. Za prvo obravnavo bi ji moralo priznati vseh zahtevanih 500 točk, za pripravljalno vlogo z dne 31.08.2000 pa priglašenih 525 točk. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni.

Tožena stranka ni odgovorila na tožničino pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o tožničinem odškodninskem zahtevku za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 16.09.1995, ko ji je na delovnem mestu pri zapiranju vrat obiralne hale na glavo padel lesen zapah, s katerim se takšna vrata zapirajo in jo pri tem telesno poškodoval. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev prvostopnega sodišča glede ugotovljenega obsega nepremoženjske škode, višina dosojene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in stroškovna odločitev.

Sodišče prve stopnje je za ugotovitev obsega nastale nepremoženjske škode najprej pridobilo izvedensko mnenje izvedenca nevrološke stroke dr. Z., na katerega je tožena stranka podala pripombe. Ker je tudi po dodatnem zaslišanju izvedenca tožena stranka vztrajala pri postavitvi drugega izvedenca nevrološke stroke, je sodišče pridobilo še mnenje izvedenca dr. M.a, na katerega pa pravdni stranki nista imeli pripomb. Sodišče prve stopnje se je tako pri presoji bolj oprlo na s strani pravdnih strank neprerekano izvedensko mnenje dr. M., ki ga je ocenilo kot prepričljivejše in objektivnejše od izvedenskega mnenja dr. Z., saj je slednji že pred izdelavo mnenja v tej pravdni zadevi pregledal tožnico in se seznanil z njenim zdravstvenim stanjem ter si tako že predhodno ustvaril določeno subjektivno oceno o nastali škodi v povezavi s sedanjimi zdravstvenimi težavami tožnice, kar je po mnenju sodišča lahko vplivalo na izdelavo samega mnenja.

Tožnica pa je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje predlagala še pribavo mnenja izvedenca kliničnega (nevro)psihologa, ki naj bi podal dokončno mnenje glede poškodb glave, v zadnji pripravljalni vlogi z dne 15.03.2006 pa je zatrjevala večji obseg psihičnih težav in s tem povezanega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar naj bi izhajalo iz izvida psihiatrične bolnišnice V., kjer je bila na zdravljenju januarja 2006, ter iz izvedenskih mnenj dr. S. (klinične psihologinje) in dr. M., izdelanih v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, pred katerim je tožnica zahtevala sodno varstvo zaradi razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tožničin dokazni predlog po angažiranju izvedenca kliničnega (nevro)psihologa zavrnilo z obrazložitvijo, da sta sporno poškodbo možgan ugotovila oba izvedenca specialista nevrologa, ki sta kot strokovnjaka medicinske stroke tudi edina usposobljena za ugotavljanje možganskih poškodb, nihče od njiju pa tudi ni ocenil, da ni kompetenten za podajo mnenja ali da potrebuje še dodatne preiskave (npr. morebitno strokovno obdelavo tožnice pri psihologu). Takšne razloge kot prepričljive sprejema tudi sodišče druge stopnje in se ne strinja s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je za poškodbe glave najbolj kompetenten ravno specialist klinični nevropsiholog. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga po pribavi mnenja izvedenca kliničnega (nevro)psihologa tudi ni zagrešilo pritožbeno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je po načelu proste presoje dokazov svojo odločitev oprlo na neprerekano izvedensko mnenje dr. M. in je obrazložilo, zakaj ni sledilo tožničinemu dokaznemu predlogu (II. odstavek 287. člena ZPP). Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je zaradi nepribave izvedenskega mnenja izvedenca kliničnega psihologa dejansko stanje glede po tožnici zatrjevanega večjega obsega psihičnih težav in s tem povezanega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 15.03.2006 zatrjevala, da je izvedenka dr. Severjeva (v izvedenskem mnenju z dne 08.09.2005, izdelanem v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani) pri njej ugotovila hudo in kronificirano posttravmatsko stresno motnjo, katere vzrok naj bi bila kraniocerebralna poškodba iz obravnavanega škodnega dogodka, teh dejstev pa sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ugotovilo.

Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje glede obsega škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nepopolno ugotovljeno, kar je sodišču druge stopnje narekovalo ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe v izpodbijanem zavrnilnem delu za znesek 1,500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.11.1996 do plačila in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje slediti tožničinemu dokaznemu predlogu in angažirati izvedenca kliničnega psihologa, ki naj na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije poda izvid in mnenje, ali je tožnica v posledici obravnavanega škodnega dogodka poleg udarnine glave na temenu in blage udarnine možganov utrpela (tudi) t.i. posttravmatsko stresno motnjo oziroma sindrom ter v čem se kažejo posledice te motnje (če bo ugotovljena) oziroma kolikšen je vpliv navedene motnje na zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo mogoče odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nad že pravnomočno prisojenim zneskom 1,000.000,00 SIT.

Po presoji sodišča druge stopnje pa je bilo dejansko stanje glede obsega nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter iz naslova strahu popolnoma in pravilno ugotovljeno in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni. Tožnica je namreč večji obseg škode, ki je po njenem mnenju v dosedanjem postopku ostal nepopolno ugotovljen, izrecno zatrjevala le glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (čemur je sodišče druge stopnje tudi pritrdilo, kot izhaja iz gornje obrazložitve), ne pa tudi glede ostalih (vtoževanih) dveh oblik nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje se je tako glede obsega in intenzitete telesnih bolečin in strahu v razlogih sodbe utemeljeno oprlo na ugotovitve izvedenca dr. M., na čigar mnenje pravdni stranki nista imeli nobenih pripomb, tožnica pa tudi ni predlagala dopolnitve mnenja. Ob navedenem je sodišče druge stopnje na podlagi tožničine pritožbe v nadaljevanju presojalo le še pravilnost uporabe materialnega prava v zvezi z višino dosojene odškodnine iz obeh naslovov.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je določena v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi še vedno uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika. Sodišče na podlagi teh določb prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče pa prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodočnosti.

Kot izhaja iz razlogov prvostopnega sodišča, je izvedenec dr. M. ugotovil, da je tožnica pri obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarnino glave na temenu in blago manjšo udarnino možganov. Ob ugotovitvi, da je imela tožnica že pred poškodbo občasne psihične težave, ki so bile označene kot nevrotične, sprovocirane s problemi doma in na delovnem mestu, med izstopajočimi težavami pa so se pojavljali glavoboli, je ocenil, da je delež obravnavane poškodbe pri sedanjih težavah tožnice manj kot polovičen, te deleže pa je upošteval tudi pri oceni trajanja zdravljenja, neugodnosti in bolečinskih obdobij.

Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je prvostopno sodišče tožnici od zahtevanih 2,000.000,00 SIT prisodilo znesek 900.000,00 SIT. Takšna odmera je po presoji sodišča druge stopnje pravična, saj, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnica bolečin oziroma glavobolov hujše intenzitete ni trpela (mesec dni po poškodbi je trpela stalne zmerne glavobole, v naslednjih mesecih so bili pogosti občasni zmerni glavoboli, kasneje pa so se pojavljali redkeje, predvsem ob spremembah vremena, ob vročini in slabem zraku), kljub razmeroma dolgotrajnemu zdravljenju (do enega leta po poškodbi) pa neugodnosti med zdravljenjem niso bile ne številnejše ne intenzivnejše kakor v drugih primerih s podobnimi poškodbami, kronični glavoboli, ki jih tožnica še vedno ima, pa so po mnenju izvedenca nepoškodbene narave. Ugotovljena dejstva sodišču druge stopnje tako ne dajejo podlage za odmero višjega denarnega zneska za to obliko škode, zato je bilo potrebno pritožbo tožnice v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

Ravno tako ne gre pritrditi tožničini pritožbeni zahtevi po zvišanju odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja dr. M. ter tožničine izpovedbe ugotovilo, da je tožnica utrpela intenziven primarni strah, saj je šlo za nenaden, ogrožujoč dogodek, sekundarni strah kot strah za izid zdravljenja pa je trajal še nekaj naslednjih tednov, zaradi tožničinih osebnostnih lastnosti pa je trajal približno devet mesecev po poškodbi. Vse navedeno ter primerjava z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da dosojeni znesek 300.000,00 SIT od zahtevanih 800.000,00 SIT predstavlja pravično denarno odškodnino iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu.

Po sodišču prve stopnje dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, potrjena s to sodbo, je odmerjena glede na razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice o tem, da pri določitvi njene višine ni upoštevana časovna odmaknjenost škodnega dogodka, torej čas čakanja na odškodnino.

Tožnica se je pritožila tudi zoper izrek o pravdnih stroških, pri čemer je izpodbijala način ugotavljanja uspeha v pravdi, nepriznanje stroškov prošenj za razpis obravnave in stroškov prošenj za vročitev izvedenskega mnenja ter zavrnitev presežno priglašenih 250 točk za prvo obravnavo in presežno priglašenih 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 31.08.2000. Glede na to, da je sodišče druge stopnje delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, od katere je odvisen izračun pravdnega uspeha, ki je temeljni kriterij za povrnitev pravdnih stroškov (154. člen ZPP), je moralo pritožbi tudi v tem delu v celoti ugoditi in razveljaviti stroškovni izrek sodbe. Kljub razveljavitvi stroškovnega dela izreka pa sodišče druge stopnje poudarja, da gre pritrditi tožnici, da bi ji bilo glede na potek časa od vložitve tožbe do razpisa prve obravnave priznati stroške za urgenco z dne 22.01.1999 (v višini, kot jo določa OT za kratek dopis) ter stroške urgenc od 02.12.2002 do 13.05.2004. Na potrebnost stroškov dveh prošenj za vročitev izvedenskega mnenja (v višini, kot jo določa OT za kratek dopis) pa kaže dejstvo, da sta ta dva dopisa tožnice izzvala aktivnost sodišča, da je pri izvedencu urgiralo izdelavo izvedenskega mnenja.

Ob zgoraj navedenem je sodišče druge stopnje tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za znesek 1,500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.11.1996 do plačila in v izreku o pravdnih stroških razveljavilo ter v tem razveljavljenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotki, kot izhajajo iz gornje obrazložitve (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Kadar sodišče druge stopnje delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (IV. odstavek v zvezi s III. odstavkom 165. člena ZPP).