Jedro

V skladu 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo ali bo sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri sojenju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje v nepristranskost sodišča, kot tudi ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

Odklonitveni razlogi so drugače kot izključitveni questio facti. Velja domneva, da je sodnik nepristranski, če ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, a je mogoče to domnevo izpodbijati. Tisti, ki sodnika odklanja in zahteva njegovo izločitev, mora to utemeljiti. Izkazati mora obstoj okoliščin, ki pomenijo razlog za izločitev.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je predsednica Okrožnega sodišča v Celju na podlagi določil 42. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnila zahteve za izločitev preiskovalnega sodnika A. A., ki so jih podali zagovorniki obdolžene B. B., obdolženega C. C. in obdolženega Č. Č.

2.Zoper sklep sta se pritožila obdolžena A. A. in obdolženi Č. Č. po svojih zagovornikih.

3.V pritožbi pritožnika uvodoma navajata, da vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Oba predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se zahtevi zagovornika obdolžene B. B., obdolženega C. C. in obdolženega Č. Č. za izločitev sodnika A. A. ugodi oziroma podredno, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

5.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in listin v sodnem spisu je razvidno, da so zagovorniki obdolžene B. B., obdolženega C. C. in obdolženega Č. Č., po izdaji sklepa o uvedbi preiskave zoper navedene in še druga dva soobdolženca, zahtevali izločitev preiskovalnega sodnika A. A. Iz zahtev za izločitev vseh treh zagovornikov gre v bistvenem povzeti, da po njihovem mnenju obstoji dvom v nepristranskost preiskovalnega sodnika zaradi naslednjih razlogov:

-predmetni kazenski postopek se je začel z naznanitvijo kaznivih dejanj s strani D. D., pri čemer se je sodišče prve stopnje v sklepu o uvedbi preiskave (ki ga je izdal preiskovalni sodnik A. A.) v zvezi s podanostjo zahtevanega dokaznega standarda v tej fazi postopka obsežno oprlo ravno na ovadbo D. D. z dne 17. 2. 2021 ter njen dodaten opis okoliščin o naznanjenih dejanjih z dne 18. 2. 2021;

-D. D. je v tem kazenskem postopku obremenilna priča zoper obdolženega Č. Č. (in posledično tudi glede ostalih soobdolženih) in je glede na njune spore, povezane z razpadom njune družinske skupnosti, zainteresirana za to, da bi bil obdolženi Č. Č. spoznan za krivega očitkov v tem postopku in kaznovan;

-njuni spori, ki izvirajo iz razpada njune družinske skupnosti, se obravnavajo pred sodiščem, pri čemer se zoper D. D.vodi kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1, prav tako pa se vodi pravdni postopek med tožečo stranko D. D.in toženo stranko Č. Č. glede delitve skupnega premoženja, pri čemer pa sta bili obe zadevi s strani Vrhovnega sodišča RS delegirani na druga sodišča;

-D. D. je od leta 1996 zaposlena pri Okrožnem sodišču v Celju in je izpovedala, da preiskovalnega sodnika A. A. dobro pozna, da sta dolgoletna sodelavca, ki sta neposredno sodelovala na relaciji preiskovalni sodnik - sodna zapisnikarica ter kolegialno komunicirala, na podlagi česar zagovorniki zaključujejo, da je dolgotrajno poslovno sodelovanje neločljivo povezano tudi s sklepanjem osebnih odnosov;

-ko je bila D. D. v tem kazenskem postopku dne 12. 9. 2024 zaslišana kot priča, je izpovedala, da ima z bivšim partnerjem (obdolženim Č. Č.) zelo grd spor v zvezi z razvezo (trenutno delitvijo premoženja), da je on zoper njo "pridobil" prepoved približevanja s pomočjo soobdolžene B. B. in da jim je ‶lepo povedala, da naj se ne zafrkavajo z njo‶. Priča pa je tudi povedala, da je imela prepoved približevanja zoper Č. Č. in njuna otroka in da ji je bil ta ukrep podaljšan, ravno v tem času pa je podala kazensko ovadbo zoper Č. Č., ta ovadba pa je bila podlaga za uvedbo predmetnega postopka. Vse to kaže, da ima D. D. osebni interes pri predmetnem kazenskem postopku, katerega uporablja kot vzvod za reševanje osebnih sporov s Č. Č.

Zagovorniki obdolženega Č. Č. so kot razlog za dvom v nepristranskost sodnika A. A. izrazili nadalje tudi trditev, da je bilo obdolženemu Č. Č. s strani priče D. D. povedano, da kot toženec proti njej na sodišču v Celju nima nobenih možnosti, kar je povezano z njeno zaposlitvijo. Poleg tega je priča D. D. večkrat navajala, da dobro pozna tudi nekatere druge sodnike na tem sodišču in je tako omenjala sodnika E. E., na zaslišanju v prekrškovni zadevi, ki je potekalo na Okrajnem sodišču v Celju (v zadevi ZSV 160/2021) dne 5. 9. 2022, pa je priča med drugim izpovedala, da se je v zvezi z ukrepom prepovedi približevanja pogovarjala s sodnico F. F. Vse navedeno kaže, da ima priča D. D. na sodišču kontakte z različnimi sodniki, ob dejstvu, da je bila sodna zapisnikarica pri sodniku A. A., pa to še dodatno vzbuja pomisleke, da bi lahko vplivala nanj v predmetnem kazenskem postopku. Da je takšen dvom upravičen, po zatrjevanju zagovornikov obdolženega Č. Č. izhaja nadalje tudi iz dejstva, da naj bi sodnik A. A. vodil predkazenski postopek invazivno, saj je v predmetni zadevi izdal odredbo za hišno preiskavo.

6.V skladu 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo ali bo sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri sojenju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje v nepristranskost sodišča, kot tudi ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

7.Odklonitveni razlogi so drugače kot izključitveni questio facti. Velja domneva, da je sodnik nepristranski, če ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, a je mogoče to domnevo izpodbijati. Tisti, ki sodnika odklanja in zahteva njegovo izločitev, mora to utemeljiti. Izkazati mora obstoj okoliščin, ki pomenijo razlog za izločitev.

8.Po presoji pritožbenega sodišča niso podane nobene subjektivne okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost preiskovalnega sodnika A. A. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zaključkom predsednice sodišča v izpodbijanem sklepu, da videza nepristranskosti sojenja sami po sebi, tudi glede na uveljavljeno sodno prakso, ne krnijo kolegialni odnosi ali profesionalno sodelovanje med sodniki oziroma sodelavci določenega sodišča. Pri svojem delu so namreč sodniki vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS) ter so dolžni ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi). Čeprav je D. D., ki ima v predmetnem kazenskem postopku položaj priče, že vrsto let zaposlena na Okrožnem sodišču v Celju, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče slediti navedbam zagovornikov, da je med D. D. in sodnikom A. A. tesna vez oziroma da obstajajo osebni odnosi, na podlagi katerih bi bilo mogoče podvomiti v nepristranskost sodnika. Povsem neutemeljeni so tudi očitki sodniku A. A. zagovornikov obdolženega Č. Č., da je v obravnavani kazenski zadevi sodnik zoper obdolžene vodil postopek zelo invazivno (navedba se nanaša na zatrjevanje zagovornikov, da naj bi sodnik A. A. izdal odredbe za hišne preiskave). Takšne trditve so v nasprotju s podatki sodnega spisa, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 15 izpodbijanega sklepa. Gre za povsem neutemeljene očitke, ki so niso točni, saj sodnik A. A. v predkazenskem postopku v predmetni zadevi ni izdal niti odredbe za hišno preiskavo niti kakšne druge odredbe, zato zagovorniki ne morejo uspeti s ponavljanjem teh protispisnih zatrjevanj v pritožbi.

9.Zagovorniki obdolženega Č. Č. pa imajo prav, ko v pritožbi zatrjujejo, da izpodbijani sklep nima razlogov glede izpostavljenih navedb obdolženega Č. Č. o tem, da mu je bivša partnerka, priča D. D. v preteklosti pripovedovala o njenem sodelovanju s sodnikom A. A. in tudi z drugimi sodniki Okrožnega sodišča v Celju (konkretno bivšim sodnikom E. E. in sodnico F. F., katero naj bi celo spraševala za nasvet v zvezi z ukrepom prepovedi približevanja, o čemer naj bi izpovedala celo sama v citirani prekrškovni zadevi). Sodišče prve stopnje se do teh navedb obrambe doslej ni opredelilo, prav tako pa v izpodbijanem sklepu tudi ni pojasnilo, zakaj ni odločilo o procesnem predlogu glede zaslišanja Č. Č. o zatrjevanih navedbah. V tem delu se zato izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbama zagovornikov obeh obdolženih ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

10.Glede na navedeno, ko sicer tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstojijo nobene subjektivne okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost sodnika A. A., bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem odločanju navesti jasne in prepričljive razloge glede trditev zagovornikov obdolženega Č. Č. o tem, kar naj bi o obdolženemu zatrjevala priča D. D. glede njenega sodelovanja s sodniki tega sodišča v povezavi s presojo objektivnega videza nepristranskosti. Opredeliti se bo moralo do procesnega predloga glede zaslišanja Č. Č. o teh zatrjevanjih ter na ta način odpraviti v prvem odločanju zagrešeno procesno kršitev. Navesti bo moralo jasne razloge o tem ali obstaja oziroma ne obstaja objektivni dvom v nepristranskost sodnika, pri čemer bo moralo izhajati tudi iz pritožbenih navedb, do utemeljenosti katerih se pritožbeno sodišče, glede na ugotovljene procesne kršitve, ni moglo opredeliti. V luči izpostavljenih zatrjevanj obrambe, ki so bile povzete v obrazložitvi sklepa pritožbenega sodišča, bi bilo smiselno proučiti ali ne obstajajo morda razlogi v skladu s 35. člena ZKP.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 42

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.