Jedro

Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 je torej v pridobitvi kakršnikoli pravic, ki niso materialne narave in se v praksi pogosto pokažejo kot zagotovitev ugodnejšega položaja, kot prednost pred ostalimi strankami v postopku, izognitev neugodnostim, ki bi jih bila oseba deležna v postopku in podobno. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, ko v sodbi obrazloži, da izognitev odgovornosti za cestnoprometni prekršek pomeni pridobitev nepremoženjske koristi.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega G. D. in obdolženega I. S. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso, in sicer vsak v znesku 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 10503/2015 z dne 24.8.2016 obdolžena G. D. in I. S. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima po 57. členu tega zakona izreklo pogojni obsodbi, kjer je vsakemu določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem in tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencema naložilo v plačilo vsakemu polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so do sedaj znani v znesku 386,19 EUR, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovorniki obdolženega G. D. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter pritožbi prilagajo dodatne navedbe obdolženca k pritožbi, v katerih obdolženec zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pritožbenemu sodišču pa prav tako predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, a pred drugega sodnika posameznika, in - obdolženi I. S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zagovorniki obdolženega G. D. in obdolženi I. S. so v pritožbah zahtevali, da se jih obvesti o seji pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi pritožbi nista pojasnili, kateri razlogi bi narekovali njihovo navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbi zagovornikov obdolženega G. D. in obdolženega I. S. uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je ne obrazložita, saj ne povesta, katero kršitev iz 371. člena ZKP uveljavljata. Z navedbo, da je sodba sama s seboj v nasprotju glede obrazložitve v točki 7. in 8., pa pritožbi smiselno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nasprotje v razlogih, navedenih v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe, pritožbi vidita v navedbah sodišča prve stopnje, ko v 7. točki ugotavlja, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, ali je bila voznica avtomobila N. B. ali T. Z., v 8. točki pa zaključi, da sta obdolženca svojo zakonsko dolžnost opustila zaradi znanstva z N. B., da bi se ta izognila odgovornosti za cestnoprometni prekršek, ki ga je po presoji sodišča prve stopnje nedvoumno storila, ko svoje hitrosti ni prilagodila zimskim razmeram na cesti.

6. Zatrjevana kršitev pa ni podana. Razlogi sodbe si ne nasprotujejo, zatrjevanje pritožb je vzeto iz konteksta obrazložitve, pritožbi pa z njimi grajata dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko trdita, da cestnoprometni prekršek sploh ni nastal oziroma zatrjujeta, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vzroka prometne nesreče ter kje in kako se je poškodovala N. B. Ne strinjata se torej z dokazno oceno v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe, ko sodišče prve stopnje v 7. točki obrazloži, da izpovedbi prič N. B. in T. Z., da sta kritičnega večera vozili ena za drugo, vsaka v svojem vozilu, ne držita, temveč da sta se obe peljali skupaj v vozilu Clio. V točki 7 je med drugim obrazloženo, da je sodišče prve stopnje glede na vse izvedene dokaze prepričano, da je bil vzrok nesreče neprilagojena hitrost zimskim razmeram na cestišču, zaradi katere je voznica zapeljala s cestišča in se je vozilo zato obrnilo na streho, N. B. pa se je pri tem poškodovala po desni roki. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, da je N. B. po prometni nesreči po telefonu poklicala obdolženega G. D., ki ga je poznala in da sta se obdolženca po klicu pripeljala na kraj dogodka, v 8. točki obrazložitve pa je med drugim obrazložilo, da sta obdolženca, glede na osebno poznanstvo obdolženega D. z N. B. in glede na trajanje ter posredovanje obdolžencev na kraju prometne nesreče, prav tako pa upoštevaje izpovedbo priče D. E., zagotovo opazila, da je N. B. telesno poškodovana. Zato so razlogi sodbe v 8. točki, ko sodišče prve stopnje zaključuje, da sta obdolženca zaradi znanstva z N. B. opustila svojo dolžnost, da bi se ta (kot lastnica vozila, ki je zletelo s cestišča) izognila odgovornosti za cestnoprometni prekršek, razumljivi in niso v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v 7. točki sodbe, pri čemer je priča N. B. sama povedala, da je obravnavane noči vozila avtomobil Clio, prav tako pa je v tem smislu izpolnjevala prijavi zavarovalnega primera za zavarovanje iz avtomobilskega kaska.

7. Pritožbi zatrjujeta, da sodišče prve stopnje sodbe ne bi smelo opreti na uradne zaznamke policijskega preiskovalca, saj priče le-teh niso podpisale in so neavtorizirani, policijski preiskovalec pa naj bi tudi vršil pritisk nad pričami.

8. Navedeno ne drži. V okviru dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaslišalo vse predlagane priče, ki jih naštevata pritožbi (M. G., M. A., N. T., B. P., B. K., J. R., B. T., F. R., D. E., s. K., A. L., A. Č., A. U., U. L., M. K., N. B., T. Z. in D. B.) ter ocenilo njihove izpovedbe. Izpovedbi N. B. in T. Z. je v sodbi povzelo in tudi obširno pojasnilo, kako presoja njuno verodostojnost. Sodbe ni oprlo na uradna zaznamka o zbranih obvestilih, temveč je pojasnilo, kako ocenjuje vsebino izpovedb prič N. B. in T. Z. glede na ostale izvedene dokaze. Pričama je predočilo njuni izjavi iz uradnih zaznamkov in tako ocenilo verodostojnost prič tudi glede na vsebino uradnih zaznamkov, pri tem pa je upoštevalo in ocenilo tudi njuni pripombi, da policist ni zapisal vsega kar sta povedali oziroma tako kot sta povedali, temu pa pri dokazni oceni njunih izpovedb ni sledilo, kar je v sodbi tudi obrazložilo. Enako je storilo glede izpovedb prič S. K., M. G., A. L. in A. Č., saj je izpovedbe vseh dokazno ocenilo in presojalo njihovo verodostojnost tudi glede na vsebino uradnih zaznamkov ter v sodbi pojasnilo, da so uradni zaznamki, v katerih so nekatere priče podale drugačne izjave, povsem korektno zapisani, priči A. Č. in A. L. pa sta po predočenju izjav v uradnih zaznamkih celo potrdila, da drži to, kar sta povedala policistu. Sodba tako ni oprta na uradne zaznamke o izjavah prič, pa tudi ne na dokaze, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zagotovljenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki jih pritožbi ob tem zatrjevanju podrobneje niti ne obrazložita. Tovrstnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo.

9. Obe pritožbi uvodoma navajata, da se pritožujeta zaradi kršitve kazenskega zakona, a te kršitve prav tako ne obrazložita, saj določno ne povesta, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavljata. S trditvijo, da za očitano kaznivo dejanje niso izpolnjeni vsi zakonski znaki, še posebej ne v smislu pridobitve nepremoženjske koristi, pritožbi merita na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ta pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. V izreku napadene sodbe opisano dejanje ima namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, tako tudi namen obdolžencev, da drugemu pridobita nepremoženjsko korist. Nepremoženjska korist v kazenskem pravu zajema najrazličnejše ugodnosti, ki jih storilec pridobi zase ali za drugo osebo, pa ne pomenijo neposredne premoženjske koristi. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 je torej v pridobitvi kakršnikoli pravic, ki niso materialne narave in se v praksi pogosto pokažejo kot zagotovitev ugodnejšega položaja, kot prednost pred ostalimi strankami v postopku, izognitev neugodnostim, ki bi jih bila oseba deležna v postopku in podobno. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, ko v sodbi obrazloži, da izognitev odgovornosti za cestnoprometni prekršek pomeni pridobitev nepremoženjske koristi. N. B. bi bila glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot lastnica vozila, s katerim je bila prometna nesreča storjena, podvržena postopku o prekršku, izdaji plačilnega naloga in kazenskim točkam v cestnem prometu, vsemu temu pa se je zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja obdolžencev izognila (stran 10 sodbe). Zato trditev pritožb, da izognitev odgovornosti za prekršek ne predstavlja nepremoženjske koristi, ni pravilna, medtem ko z zatrjevanjem, da ni bilo ugotovljeno, ali je prekršek sploh nastal, oziroma da tudi če bi obstajali elementi prekrška, še ne pomeni, da bi bila voznica zanj pravnomočno kaznovana, ponovno grajata na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

10. Pritožbi tudi z navajanjem, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svoje pristojnosti, ker je samovoljno in arbitrarno določilo vzrok prometne nezgode, zaradi česar naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, v posledici tega pa zmotno uporabljeno materialno pravo, grajata na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za izvajanja zagovornikov obdolženega D., ki kršitev kazenskega zakona sodišču prve stopnje očita s trditvijo, da ni upoštevalo, da obdolženec obravnavanega večera ni bil vodja patrulje in ni bil pristojen odločati o tem, ali se bo ogled opravil ali ne. Kršitev kazenskega zakona je namreč samostojni pritožbeni razlog, ki ga pritožba lahko uveljavlja šele, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Uveljavljanje pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena KZ-1 vselej predpostavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, saj na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče pravilno uporabiti kazenskega zakona, zato obeh pritožbenih razlogov ni smiselno uveljavljati hkrati.

11. Popolnost in pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obe pritožbi neutemeljeno grajata. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami obdolženega G. D., ki jih navaja v dopolnitvi pritožbe zagovornikov, ter pritožbenimi navedbami njegovih zagovornikov in obdolženega I. S. pa še dodaja:

12. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in dejstvu, da ni verjelo obdolžencema ter pričam N. B., T. Z., B. T. in N. T., ampak priči B. P. Zmotno je ugotovilo vzrok prometne nesreče ter kje se je N. B. poškodovala in kakšno poškodbo je utrpela, prav tako pa, da sta bila obdolženca dolžna opraviti ogled kraja prometne nesreče in preizkus alkoholiziranosti.

13. Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoroma obdolžencev, ki sta zanikala storitev očitanega kaznivega dejanja. Oporo za svoje zaključke pa ni imelo le v izpovedbi priče B. P., za katerega pritožniki trdijo, da ni verodostojna priča, temveč tudi v drugih izvedenih dokazih, pri čemer utemeljeno ni prezrlo, da sta priči F. R. in D. E. povedala, da je bil najprej na kraju prometne nesreče le avtomobil Clio črne barve, obrnjen na streho, in policijski avtomobil, kraj nezgode pa ni bil zavarovan, saj sta predel ceste posipavala. Šele ko sta se drugič peljala mimo, sta tam bila avtomobil znamke Passat črne barve ter mlajši moški, dekleti pa sta sedli v ta avtomobil. Tako že iz izpovedb prič R. in E. izhaja, da N. B. in T. Z. ne gre verjeti, ko sta trdili, da sta vozili ena za drugo, vsaka v svojem vozilu, temveč sta se očitno peljali skupaj v Cliu. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izpisa telefonskih klicev N. B. pravilno ugotovilo, da je po nesreči poklicala obdolženega D. na njegovo zasebno telefonsko številko (predplačniška številka 070 553 418). Pritožba zagovornikov sicer navaja, da to ni telefonska številka obdolženca, vendar pri tem prezre, da je N. B. o tem, da je po nesreči klicala prav obdolženega D., povedala tudi policistu, ki je zbiral obvestila, obdolženca pa je večkrat klicala tudi dopoldan dne 28.12.2014, preden je zaradi telesne poškodbe odšla v UKC. Ne držijo navedbe pritožnikov, da obdolženca na kraju nista mogla vedeti, da je N. B. telesno poškodovana. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi poškodbenega lista z dne 28.12.2014 pravilno ugotovilo, da N. B. ni utrpela le sledi poškodbe, temveč zvin in udarnino desnega zapestja ter razpočno rano v predelu desne dlani, iz katere je zmerno krvavela, rana pa je bila kirurško oskrbljena s šivi. Spregledati pa ni niti izpovedbe D. E., ki je poškodbo N. B. na desni roki opazil, ko sta se z R. peljala mimo. Z navedenim sta zagovora obdolžencev ovržena, prav tako pritožbi, ki obširno ponavljata, da je N. B. na izrecno vprašanje, ali je telesno poškodovana, to zanikala. Glede na takšno ugotovljeno dejansko stanje pa se kot neutemeljeno izkaže tudi zatrjevanje pritožb, da se je N. B. pri padcu poškodovala doma. Poudariti je, da je sodišče prve stopnje prepričljivo in izkustveno sprejemljivo pojasnilo, zakaj pričama N. B. in T. Z. tudi v tem delu, čeprav skladno izpovedujeta, ne verjame (stran 6 in 7 sodbe). Takšnega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje pa ne more omajati niti sklicevanje na izvedenca dr. K. M., ki je v svojem izvedenskem mnenju, kot navajata pritožbi, možnost opisanega načina nastanka poškodbe dopustil. To sicer drži, vendar pritožbi pri tem prezreta, da je izvedenec, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi 24.8.2016, kot bolj verjeten ugotovil ravno način poškodovanja N. B. v prometni nesreči, pri čemer je pri tem upošteval tudi okoliščino, na katero opozarjata pritožbi, da so se stekla vozila razbila šele ob prevračanju vozila nazaj na kolesa in je izrecno povedal, da to ne izključuje, da je do poškodbe roke prišlo v prometni nesreči. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tudi N. B. povedala, da je ob nesreči na vozilu počilo vetrobransko steklo, kar prav tako govori v prid zaključku, da je do poškodbe desne roke prišlo v prometni nesreči. 14. Glede na vremenske razmere kritične noči in izpolnjenjih prijav zavarovalnega primera s strani N. B., ko v prvi prijavi sploh ni omenjala, da bi ji na cesto skočila srna, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil vzrok za prometno nesrečo hitrost, neprilagojena vremenskim razmeram. Pritožbi sicer takšno stališče prvostopenjskega sodišča grajata in zatrjujeta, da je s takšnim zaključkom prekoračilo svoje pristojnosti, a nimata prav. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o vzroku prometne nesreče podalo po izvedenem dokaznem postopku in v okviru opisa, ki izhaja iz obtožnega predloga, zato prekoračitve pristojnosti ne more biti. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno zaključilo, da gre v obravnavanem primeru za prometno nesrečo II. kategorije ter da sta obdolženca opustila dolžnosti, ki jima jih nalaga prvi odstavek 111. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter prvi odstavek 107. člena ZPrCP, kaznivo dejanje pa sta storila z direktnim naklepom (stran 9 in 10 sodbe), kar je tudi tehtno obrazložilo. Pritožbi zmotno razlagata tudi vsebino prvega odstavka 107. člena ZPrCP. V primeru neposrednih udeležencev prometne nesreče namreč navedena zakonska določba ne dopušča diskrecije policista o tem, ali se bo pri osebi odrejal preizkus alkoholiziranosti, temveč je preizkus obvezen, zato so drugačna zatrjevanja pritožb neutemeljena. Iz navedenih razlogov je neuspešno tudi trditev obdolženega I. S., da je obravnavane noči v službenem vozilu pisal poročilo o delu in bil obsojen le zaradi tega, ker je bil vodja patrulje. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta obdolženca očitano kaznivo dejanje storila v sostorilstvu, saj oba, ne glede na to, kateri izmed njiju je bil vodja patrulje, veže dolžnost, da v primeru prometne nesreče II. kategorije postopata v skladu s prvim odstavkom 111. člena ZPrCP in prvim odstavkom 107. člena ZPrCP, česar pa nista storila.

15. Iz navedenih razlogov, in ker pritožniki tudi v ostalem ne navajajo ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pritožbi zagovornikov obdolženega G. D. ter obdolženega I. S., vloženi zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljeni.

16. Obdolženi G. D. pa v dopolnitvi k pritožbi svojih zagovornikov razen tistih navedb, na katere je že bilo odgovorjeno, navaja še, da mu je bila v postopku kršena pravica do konkretne izjave kot del pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ker mu sodišče prve stopnje ni dovolilo podrobnega zaslišanja izvedenca medicinske stroke, s tem pa smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

17. Zatrjevana kršitev ni podana. Izvedenec medicinske stroke dr. K. M. je bil zaslišan na glavni obravnavi 24.8.2016, na kateri sta bila navzoča tudi obdolženca in zagovornik obdolženega G. D. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, so vprašanja izvedencu postavljali zagovornik obdolženega D., sodnik in državna tožilka, vprašanje pa je postavil tudi obdolženi G. D. Iz zapisnika tako ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje obdolženca kakorkoli omejevalo v pravici do zaslišanja izvedenca, niti da bi ga prekinjalo pri postavljanju vprašanj ali da katerega od vprašanj ne bi dovolilo. Po končanem zaslišanju izvedenca zagovornik in obdolženec nista podala pripomb na zaslišanje, tega, da bi bila obdolžencu prekršena pravica, da zaslišuje izvedenca, pa ni navajal nihče niti v zaključni besedi strank. Zato izvajanjem pritožbe ni mogoče pritrditi, pritožbeno sodišče pa zgolj dodaja, da sodišče vodi postopek, pri tem pa mora skrbeti, da so vprašanja, ki se postavljajo izvedencu ali pričam, omejena zgolj na dejstva, ki so pomembna za razjasnitev dejanskega stanja kaznivega dejanja, navedenega v obtožbi.

18. Obdolženec graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ko enako kot zagovorniki zatrjuje, da ni bilo dokazano, da se je N. B. poškodovala v prometni nesreči. V nadaljevanju graja postopanje sodišča prve stopnje, ker naj bi prevzelo funkcijo pregona in s vprašanji poskušalo dokazati krivdo obdolžencev in se ne strinja z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke o tem, kje se je N. B. poškodovala ter navaja, da je bil izvedenec pri izdelavi mnenja zaveden, ker ni imel vpogleda v celotno dokumentacijo spisa.

19. Tudi s temi stališči se ni mogoče strinjati. Pregled zadeve ni pokazal, da bi sodišče prve stopnje kazenski postopek vodilo pristransko oziroma z interesom za določen izid postopka, kot to zatrjuje pritožba. Kot je že bilo navedeno, je procesno vodstvo v rokah sodišča prve stopnje, ki mora poskrbeti, da se odločilna dejstva v postopku ugotovijo po resnici in popolnoma, pri čemer odločilna dejstva ugotavlja tudi po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali so obdolžencu v korist ali škodo. V ta namen sodišče strankam in pričam tudi postavlja vprašanja in zgolj z zastavljanjem vprašanj zaradi razjasnitve dejanskega stanja mu ni mogoče očitati, da je neobjektivno in pristransko. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izvedene dokaze in zagovora obdolžencev pravilno ocenilo, v napadeni sodbi pa navedlo tehtne razloge o tem, zakaj njunima zagovoroma ni mogoče verjeti. Obdolženi G. D. obširno navaja, katere priče na kraju prometne nesreče N. B. niso videle poškodovane (B. T., F. R., T. Z. in D. E.), katere so povedale, da se je N. B. poškodovala doma (M. A., U. L., A. L., M. K.) in katere, da N. B. ni nikoli dejala, da bi se poškodovala v prometni nesreči (B. P., M. A., A. L., A. Č. in A. U.), pri tem pa prezre, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je N. B. poškodovala v prometni nesreči in torej pričam, ki jih našteva pritožba, z izjemo F. R. in D. E., utemeljeno ni sledilo, kar je tudi tehtno obrazložilo. Prav tako obdolžencu ni mogoče pritrditi, ko graja dokazno oceno izpovedbe priče B. P. Slednji je namreč zaslišan kot priča odločno zanikal, da bi mu obdolženi S. povedal, da sta z obdolženim D. naletela na prometno nesrečo, kar je zapisal tudi v uradni zaznamek z dne 19.1.2015. Obdolženec v zvezi s tem prilaga še uradni zaznamek priče z istim datumom in z drugačno vsebino ter zatrjuje, da je priča pod isto številko uradni zaznamek dopolnila in ga ni odposlala na Specializirano državno tožilstvo, zaradi česar mu ne gre verjeti. Vse navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma v njegovo verodostojnost, saj je B. P. pojasnil, da je očitno najprej opravil razgovor z enim in nato še z drugim obdolžencem, bistveno pa je, da sta oba zanikala, da bi v času opravljanja službe naletela na prometno nesrečo. Kot neutemeljena se izkažejo tudi pritožbena izvajanja, da so uradni zaznamki o izjavah prič, ki jih je sestavil policist M. S., prirejeni ter da priče izjav s takšno vsebino niso podale. V zvezi z delovanjem policista S. obdolženec prilaga dopisa višje državne tožilke M. G. in navaja, da je bila njegova pritožba delno utemeljena, ter namestnika varuhinje človekovih pravic, ki potrjuje, da gre pri ureditvi reševanja pritožb zoper delo policistov Specializiranega državnega tožilstva za pravno praznino. Navedeno pa pravilnosti prvostopenjskih zaključkov ne more spremeniti. Kot je že bilo pojasnjeno, je sodišče prve stopnje vse priče zaslišalo v kazenskem postopku in dokazno ocenilo njihove izpovedbe ter presodilo verodostojnost njihovih izpovedb glede na uradne zaznamke o njihovih izjavah, za katere je ugotovilo, da so korektno zapisani in torej niso prirejeni, kot to zatrjuje pritožba. Kot neutemeljen se pokaže tudi predlog pritožbe, da se po potrebi postavi novi izvedenec medicinske stroke, ki bo mnenje podal na podlagi vpogleda v vso dokumentacijo v spisu. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovitvam izvedenca, ki jih je podal v izvedenskem mnenju in jih na glavni obravnavi strokovno in sprejemljivo pojasnil, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, utemeljeno sledilo. Pomisleki obdolženca, ko poskuša prikazati, da izvedenec ni bil seznanjen s celotno dokumentacijo v spisu, pa so, kot je že bilo obrazloženo, neutemeljeni. Na ostale navedbe obdolženca, v katerih graja dokazno oceno izpovedb prič N. B., T. Z., B. T., mnenja izvedenca medicinske stroke glede tega, kje in kako se je poškodovala N. B., in ko trdi, da ni bilo protipravnega ravnanja obdolžencev in ne obveznosti opraviti preizkus alkoholiziranosti voznice, je pritožbeno sodišče odgovorilo že v okviru obravnavanja pritožb njegovih zagovornikov in obdolženega I. S., zato se, da ne bo ponavljanja, na te odgovore sklicuje.

20. Glede na navedeno, in ker obdolženi G. D. tudi v ostalem podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, njegovim dodatnim razlogom k pritožbi zagovornikov ni mogoče pritrditi.

21. Zagovorniki obdolženega G. D. in obdolženi I. S. se pritožujejo tudi zoper odločbi o kazenski sankciji, pri čemer navajajo, da je določena zaporna kazen v okviru izrečene pogojne obsodbe previsoka in pretirana, ni v skladu s sodno prakso za primerljiva kazniva dejanja in temelji na sankcioniranju obdolžencev, ker sta podala ugovor zoper kaznovalni nalog.

22. Graji odločb o kazenski sankciji nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolžencema izreklo zgolj sankciji opozorilne narave – pogojni obsodbi, določeni kazni sedem mesecev zapora in preizkusni dobi dveh let pa nikakor nista prestrogi. Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je bilo v zadostni meri upoštevano, da še nista bila obsojena za kazniva dejanja, pravilno je bila ugotovljena in ocenjena teža storjenega kaznivega dejanja, prav tako pa vlogi obdolžencev pri njegovi izvršitvi. Pritožbeno sodišče pri tem še ugotavlja, da trditev obdolženega S., da mu zdravstveno stanje ni dopuščalo aktivnega sodelovanja v postopku obravnavanja prometne nesreče, ni jasna in je v nasprotju z njegovim zagovorom, ko je povedal, da je tudi sam govoril z udeleženko prometne nesreče ter da sta z obdolženim D. ugotovila, da policijska obravnava ni potrebna. Pritožbi s trditvijo, da sta določeni zaporni kazni v neskladju s sodno prakso za podobna kazniva dejanja, nakazujeta na kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave, ki je ne utemeljita s konkretnimi primeri in sta glede na višino določene kazni in odmero preizkusne dobe neutemeljeni. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, ni mogoče pritrditi pritožbama, ko zatrjujeta, da kazenski sankciji nista individualizirani. Kot neutemeljeni se izkažeta tudi navedbi, da je njuna odmera posledica sankcioniranja obdolžencev, ker sta podala ugovor zoper kaznovalni nalog. Za takšno trditev ni podlage v podatkih kazenskega spisa, v pogojnih obsodbah določeni zaporni kazni pa sta odmerjeni v okviru predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje. Na kazensko sankcijo, predlagano v kaznovalnem nalogu, sodišče v primeru izvedbe kazenskega postopka ni vezano, temveč jo izreče ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), kar vse je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Ker sta izrečeni kazenski sankciji ustrezni, ni podlage za njuno spremembo obdolžencema v korist. 23. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), potem ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

24. Odločitev o stroških kazenskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspelih pritožb. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (tarife št. 7112, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolžencev.