Jedro

Izpodbijana sodba nima jasnih zaključkov (ugotovitev) o tem, ali toženkino neskrbno postopanje predstavlja (ali ne) razlog (vzrok) za to, da je bila iztržena kupnina nižja od vrednosti, kot jo je ocenil izvedenec.

Okoliščina, da bi morala biti prava vrednost predmeta leasinga po tožnikovem mnenju (očitno) še višja, od tiste, ki jo je ugotovil sodni cenilec, ne pomeni, da tožnik pri opredeljevanju zatrjevane škode oziroma višine svojega zahtevka ne bi smel izhajati iz te cenitve in (z drugimi besedami) zahtevati manj, od tistega, za kar mogoče meni, da mu sicer gre. Ker gre za cenitev sodnega cenilca, ki jo je za postopek prodaje predmeta leasinga pridobila sama toženka in ki je slednja v predmetnem postopku nikoli ni osporavala, tožniku v tem postopku ni bilo potrebno predlagati nobenega izvedenca (cenilca) oziroma nove cenitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 31.5.2016: - zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 12.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2012 in na plačilo stroškov postopka, - odločilo, da je dolžan tožnik toženki v roku 15-ih dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške v višini 2.156,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma da jo spremeni. Odločilni razlog sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, da tožnik ni uspel dokazati obstoja škode ter vzročne zveze, naj bi bil zmoten. V nadaljevanju pritožnik navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Nesporno naj bi (po cenitvenem poročilu sodnega cenilca B. G.) ocenjena vrednost nepremičnine znašala 33.900,00 EUR. To namreč izhaja iz navedb obeh pravdnih strank. Sam je tako izrecno navedel v točki IV tožbe, toženka pa tekom celotnega postopka na prvi stopnji nikoli ni prerekala pravilnosti tega cenitvenega poročila, niti ocenjene vrednosti. Izrecno je trdila, da cenitveno poročilo ni imelo nikakršnih pomanjkljivosti in da tako ocenjena vrednost predstavlja pravo vrednost nepremičnine. Te navedbe je potrdila tudi izpoved sodnega cenilca B. G. Zato je nepravilen zaključek sodišča, da tožnik svojih navedb o dejanski tržni vrednosti delavnice ni podkrepil s predlogom za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi ocenil vrednost nepremičnine v času toženkinega odstopa od pogodbe. Sodišče v okviru ugotavljanja škode po nepotrebnem obravnava in se opredeljuje do tožnikovih navedb o cenitvenem poročilu J. Z. z dne 25.5.2008 in o vrednosti nepremičnine po podatkih GURS. Sam je namreč jasno navedel, da uveljavlja le škodo v višini razlike med ocenjeno vrednostjo na dan 7.5.2012 (33.900,00 EUR) in med dejansko prodajno ceno (21.500,00 EUR). Ko je opisal pomanjkljivosti cenitve B. G., je to storil v podkrepitev očitka, da toženka ni pridobila zanesljive cenitvene vrednosti. Sodišče je zmotno presodilo, da naj bi se kot nedokazane izkazale tožnikove navedbe, da toženke pri prodaji ni vodila motivacija prodati nepremičnino po tržnih pogojih za najvišjo ceno, ampak da s kupnino poplača vse obveznosti leasingojemalca do nje. Izpovedi zaslišanih prič F. M. in A. M. sta namreč dokazali prav to. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi slednja dva izpovedala. Sodišče tudi neutemeljeno zaključuje, da naj bi tožnik ne izkazal, da naj bi toženka lahko izposlovala višjo kupnino. To je izkazano s cenitvenim poročilom B. G. Poleg tega je tožnik izrecno navedel, da naj bi toženka do M. morala zavzeti pogajalsko izhodišče, da nepremičnine pod ocenjeno vrednostjo ne more prodajati in da bi glede na resničen in nesporen interes družine M. po nakupu mizarske delavnice lahko prodala nepremičnine vsaj po ocenjeni vrednosti (česar toženka ni prerekala). Zaslišana priča A. M. je povedala, da je pobudo za prodajo dala toženka, da je ceno ponudila toženka in da pogajanj sploh ni bilo. Stališče sodišča, da ni nepomembno dejstvo, da sama prodaja delavnice morebiti pod tržno vrednostjo sama po sebi tudi nujno ne pomeni protipravnega ravnanja, v kolikor prodajalec ob tem ravna z vso dolžno skrbnostjo, je nejasno in kontradiktorno, saj slednje pred tem po podrobni obrazložitvi ugotovi, da toženka kot leasingodajalec pri prodaji delavnice sicer ni bila dovolj skrbna in ni ravnala kot dober gospodar, s čimer je kršila določilo 18.3. leasing pogodbe. Sodišče je zmotno presodilo, da naj tožnik ne bi uspel dokazati dejstva, da je toženka pri prodaji ravnala naklepoma s ciljem delavnico prodati F. M. oziroma A. M. ter jima s tem narediti uslugo. To dejstvo je dokazano z izpovedjo obeh zaslišanih prič. V nadaljevanju pritožnik navaja, kaj naj bi slednja dva izpovedala. Zmotna je tudi nadaljnja argumentacija tega stališča, in sicer, da v kolikor bi toženka zasledovala takšen interes, ne bi naročila izdelave cenitvenega poročila, saj bi se pogodbeni stranki dogovorili za ceno ne glede na cenitev. Prav to je namreč toženka storila, saj se je dogovorila za ceno ne glede na cenitev. Sodišče je tudi napačno presodilo, da naj bi bila navedba, da je toženka delavnico želela na vsak način prodati F. M., neutemeljena. Ob zaslišanju je F. M. prav to izrecno potrdil. Tožnik nadalje obrazloženo izpodbija tudi odločitev o stroških.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba upravičeno poudarja, da stališče sodišča prve stopnje, češ da tožnikovemu zahtevku ni moč ugoditi iz razloga, ker slednji ni uspel dokazati obstoja škode (kot ene od predpostavk v 239. členu OZ(1) urejene poslovne odškodninske odgovornosti oziroma obveznosti), ni pravilno. Res je, da je tožnik že v tožbi osporaval cenitev sodnega cenilca B. G. z dne 10.5.2012, ki jo je v postopku prodaje predmeta leasinga pridobila toženka, in opozarjal, da naj bi ta odstopala tako od cenitve J. Z. kot tudi od vrednosti ugotovljene v postopku množičnega vrednotenja nepremičnin. Vendar okoliščina, da bi morala biti prava vrednost po njegovem mnenju (očitno) še višja, od tiste, ki jo je ugotovil B. G. (33.900,00 EUR), ne pomeni, da tožnik pri opredeljevanju zatrjevane škode oziroma višine svojega zahtevka ne bi smel izhajati iz B. G. cenitve(2) in (z drugimi besedami) zahtevati manj, od tistega, za kar mogoče meni, da mu sicer gre.(3) Ker gre torej za cenitev, ki jo je za postopek prodaje predmeta leasinga pridobila sama toženka in ki je slednja (kot utemeljeno opozarja pritožba) tudi v predmetnem postopku nikoli ni osporavala, tožniku v tem postopku ni bilo potrebno predlagati nobenega izvedenca (cenilca) oziroma nove cenitve. Potrebno je bilo zgolj odgovoriti na vprašanje, ali je moč toženki, ki je predmet leasinga A. M. prodala za nižjo vrednost (in sicer za ceno 21.500,00 EUR), v tem oziru karkoli očitati (oziroma ali so očitki, ki jih je v zvezi s tem postavil tožnik utemeljeni). Kar se tiče vprašanja protipravnosti toženkinega ravnanja v postopku prodaje in vpliva le-tega na višino iztržene kupnine, pa zaključki oziroma razlogi sodišča prve stopnje niso ustrezno jasni.

6. Sodišče prve stopnje v 16. točki (in sicer na koncu) obrazložitve izpodbijane sodbe sicer poudarja, da prodaja (delavnice) pod tržno ceno sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja, v kolikor prodajalec ob tem ravna z vso dolžno skrbnostjo. A kaj je z omenjenim dostavkom želelo točno povedati, ni razvidno, saj z njim svoje razlogovanje (v okviru omenjene točke) tudi zaključi. Na drugi strani pa okoliščina, da naj toženka (v postopku prodaje) ne bi ravnala s potrebno skrbnostjo, jasno izhaja iz (natančno) obrazloženih zaključkov, razvidnih iz 11. - 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da slednja tožnikovega pravnega prednika o nameravani prodaji ni obvestila in mu omogočila sodelovanja v postopku, prav tako (glej 12. točko obrazložitve(4)) da delavnice ni prodajala na način, da bi jo ponudila več kupcem z oglaševanjem prodaje oziroma da bi jo prodajala na tržen način s pogajanji.

7. Navkljub tem jasnim zaključkom pa je nato sodišče prve stopnje (v 17. točki obrazložitve) ugotovilo, da, čeprav toženka pri prodaji ni ravnala z največjo mero skrbnosti, na podlagi procesnega gradiva ni moč zaključiti, da je zasledovala zgolj interes narediti uslugo najemniku (oziroma da bi delavnico želela na vsak način prodati F. M.). Glede argumenta sodišča prve stopnje, da bi se v takem primeru pogodbeni stranki za ceno dogovorili ne glede na cenitev, se pritožba upravičeno sklicuje na izpovedbi F. M. in A. M., da je pobudo slednji za prodajo delavnice dala toženka sama ter da ji je bila z njene strani (brez pogajanj) ponujena cena.(5) Najbolj pa je v zvezi z obravnavanim vprašanjem pomembno to, da izpodbijana sodba jasnih zaključkov (ugotovitev) o tem, ali toženkino neskrbno postopanje, kot ga sodišče prve stopnje ugotavlja v točkah 11 – 13 obrazložitve, predstavlja (ali ne) razlog (vzrok) za to, da je bila iztržena kupnina nižja od vrednosti, kot jo je ocenil izvedenec B. G., nima.

8. Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti(6) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upoštevajoč, da tožniku (dokaznega) predloga po postavitvi izvedenca (cenilca), ki bi ocenil vrednost prodanega predmeta leasinga, ni bilo potrebno podati, glede zatrjevanih okoliščin o protipravnosti toženkinega postopanja in vzročni zvezi (torej povezavi med njenim ravnanjem in okoliščino, da je bila iztržena kupnina nižja od vrednosti, kot jo je ocenil cenilec B. G.) poda jasne (nedvoumne) razloge.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): V tem oziru je toženki v tožbi očital, da pri prodaji ni izhajala niti iz cenitve, ki jo je pred tem sama pridobila.

Op. št. (3): Glej zadnjo (6. stran) tožbe.

Op. št. (4): V okviru katere je odgovorilo tudi na (v zvezi s tem podane) toženkine ugovore.

Op. št. (5): Podobno se (v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) nanju sklicuje tudi samo sodišče prve stopnje.

Op. št. (6): Torej tudi glede odločitve o stroških (zaradi česar se to sodišče do pritožbenih razlogov glede nepravilnosti stroškovne odločitve ni opredeljevalo).