Jedro

Noben zakon ne določa, da je zoper odločitve sodišč, pristojnih odločati v družinskih postopkih, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Tožba ni dovoljena niti na podlagi 4. člena ZUS-1, saj glede na ustaljeno sodno prakso navedene določbe zakona v povezavi s 157. členom Ustave RS ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika nastopi možnost upravnega spora.

V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v sodnem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev konkretnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožnik je 21. 1. 2026 vložil tožbo, v kateri sklicujoč se na 4. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot predmet presoje označuje: 1) sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 1563/2024 z dne 18. 3. 2025 (v nadaljevanju: izpodbijan sklep) in 2) nadaljnje postopanje sodišča po navedenem sklepu, ki je po njegovi oceni temeljilo na procesno in formalno nepopolnem aktu. Trdi, da so se z omenjenim sklepom sodišča omejile njegove ustavne pravice. Hkrati je bil na njegovi podlagi 1. 4. 2025 podan odgovor na pritožbo, ki mu je bil vročen šele 19. 12. 2025, zaradi česar ni imel možnosti učinkovitega pravnega sredstva, saj je sklep v celoti učinkoval že pred kakršnokoli vsebinsko presojo. V tožbi nadalje izpostavi, da mu je bilo posledično poseženo v njegovo pravico do izjave, kršeno je bilo načelo enakosti orožij ter pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 3. 2025, da ugotovi, da je "nadaljnje postopanje na njegovi podlagi nezakonito", da ugotovi kršitev njegovih človekovih pravic in da naloži toženki vzpostavitev zakonitega stanja.

Odločitev sodišča

Tožba ni dovoljena.

2.Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe kumulativno podane vse procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek istega člena, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

3.Sodišče tožbo med drugim zavrže tudi v primeru, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Upravno sodišče je namreč kot specializirano sodišče pristojno za odločanje le o tistih sporih, za katere je tako določeno z zakonom. Tako je s 1. členom ZUS-1 predvideno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Za upravni akt pa se po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 šteje upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Navedeno določbo dopolnjuje 3. člen ZUS-1, ki opredeljuje akte, ki niso upravni akti v smislu 2. člena ZUS-1 in jih zato v upravnem sporu ni mogoče presojati. Med te akte sodijo med drugim tudi tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Upravni spor namreč ni namenjen nadzoru zakonitosti nad izvrševanjem oblasti na področju sodne funkcije, ki jo opravljajo sodišča splošne pristojnosti ali specializirana sodišča. V teh primerih so v naši pravni ureditvi predvideni drugi načini nadzora (npr. nadzor v okviru (rednih ali izrednih) pravnih sredstev zoper sodbe sodišč in nadzor, ki ga opravlja ustavno sodišče).

4.Sodišče v upravnem sporu nadalje odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Gre za t.i. subsidiarni upravni spor, kar pomeni, da se lahko uporabi samo v primeru, če gre pri odločanju za dejanje ali za (drug) posamičen (in ne upravni) akt in če zoper dejanje ali drug posamičen akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, vključno z rednim upravnim sporom na podlagi 2. člena ZUS-1.

5.Tožnik s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija sodno odločbo, ki je bila izdana v družinskem postopku, v katerem je okrožno sodišče začasno uredilo družinska razmerja staršev do mladoletnih otrok. Nasprotuje tudi ravnanju sodišča po izdaji sklepa, in sicer naj bi bilo s prepozno vročitvijo odgovora na pritožbo poseženo v njegove ustavne pravice.

6.Iz izpodbijanega sklepa, ki ga je tožnik priložil tožbi, izhaja, da je okrožno sodišče delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe predlagateljice (matere) v nepravdnem postopku na način, da sta se mladoletna otroka začasno zaupala v vzgojo in varstvo njej. Nadalje je bil začasno določen režim izvrševanja stikov otrok z nasprotnim udeležencem (očetom oziroma tožnikom v tem upravnem sporu), odločeno je bilo, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do drugačne odločitve sodišča, v pravnem pouku pa je bilo navedeno, da je zoper sklep dovoljen ugovor. Tožnik je ugovor vložil. V istem postopku je nato 5. 3. in 1. 4. 2025 podal predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je o vsem odločilo s sklepom z dne 15. 12. 2025

1Ki ga tožnik prav tako prilaga tožbi.

7.Po presoji sodišča je tožba v delu, v katerem izrecno izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 3. 2025, nedovoljena, in sicer na podlagi 3. člena ZUS-1, po katerem upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Izpodbijani sklep tudi ni "drug" akt, v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj noben zakon ne določa, da je zoper odločitve sodišč, pristojnih odločati v družinskih postopkih, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Tožba ni dovoljena niti na podlagi 4. člena ZUS-1, saj glede na ustaljeno sodno prakso navedene določbe zakona v povezavi s 157. členom Ustave RS ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika nastopi možnost upravnega spora.

8.To v obravnavani zadevi velja še toliko bolj, saj je imel tožnik zoper izpodbijani sklep možnost vložiti ugovor, kar je očitno izkoristil, saj je o njem odločilo sodišče s sklepom z dne 15. 12. 2025, zoper ta sklep pa je dopustna pritožba, na kar je bil tožnik v pravnem pouku poučen. Hkrati že dejstvo, da je v zadevi odločalo sodišče, samo po sebi pomeni, da je bilo zagotovljeno sodno varstvo, zato dodatno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni možno.

9.Če bi namreč upravno sodišče v takem primeru sprejelo odločanje, ki je sicer jasno izključeno s 3. členom ZUS-1, bi to namreč pomenilo vzpostavitev upravnega spora kot vzporednega sistema nadzora nad zakonitostjo odločitev drugih sodišč mimo tistega, ki je s pravnimi sredstvi zagotovljen v konkretnem sodnem postopku.

10.Sodišče v zvezi z tožbenim ugovorom o nezakonitem učinkovanju izpodbijanega sklepa zgolj dodaja, da ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi ne zadrži izvršitve začasne odredbe na podlagi šestega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki se v nepravdnih postopkih uporablja na podlagi 100. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Odločitev, da ugovor oziroma pritožba zoper sklep o začasni odredbi nimata suspenzivnega učinka, posledično temelji na zakonski podlagi.

11.Sodišče nadalje poudarja, da v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v sodnem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev konkretnega postopka. Navedeno velja tako glede izpodbijanega sklepa (zoper katerega je imel tožnik možnost ugovora), kakor glede posamičnega dejanja (očitek o prepozni vročitvi odgovora na pritožbo, s čimer naj bi bilo poseženo v njegove ustavne pravice). Čeprav ni povsem jasno, ali ima tožnik morebiti v mislih odgovor na ugovor, o katerem je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo s sklepom II N 1563/2024 z dne 15. 12. 2025 (in zoper katerega je dovoljena pritožba) ali pa za kakšen drug odgovor, sodišče pripominja, da bi bilo lahko v vsakem primeru v njegov pravni položaj poseženo kvečjemu z odločitvijo sodišča v tem postopku, kar pomeni, da lahko tožnik zatrjevano kršitev uveljavlja v pravnih sredstvih zoper navedeno odločitev znotraj nepravdnega postopka, ne pa s tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Tudi to bi namreč pomenilo vzporedni sistem nadzora nad zakonitostjo odločitev drugih sodišč, kar bi bilo v nasprotju s 3. členom ZUS-1.

12.Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani akt ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati s tožbo, bodisi v rednem upravnem sporu (2. člen ZUS-1) bodisi v sporu zaradi varstva ustavnih pravic (4. člen ZUS-1).

-------------------------------

1.1 Ki ga tožnik prav tako prilaga tožbi.

2.2 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbi I Up 225/2016 z dne 4. 8. 2016 (7. točka obrazložitve), sklepu I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016 (9. točka obrazložitve), sodbi I Up 225/2016 z dne 4. 8. 2016 (7. točka obrazložitve) in v sklepu I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 (10. točka obrazložitve).

3.3 Prav tam.

4.4 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 254/2016 z dne 11. 10. 2016 (15. točka obrazložitve).