Jedro

Pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa glede pravice do republiške štipendije med družinske člane ni mogoče šteti sicer nezaposlenega polnoletnega otroka, ki je pri zavodu za zaposlovanje prijavljen kot iskalec zaposlitve, saj glede polnoletnih otrok ne obstoji obveznost staršev do preživljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravice do štipendijej za šolsko leto 1995/96, ker je presodilo, da je bila sporna denarna dajatev že v predsodnem postopku z odločbama tožene stranke z dne 15.4.1996 in 6.12.1995 zaradi preseganja predpisanega premoženjskega cenzusa zakonito zavrnjena. Zoper sodbo se pritožuje tožnik smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je cinično in ponižujoče, ker ni bilo upoštevano preživljanje dveh nezaposlenih otrok. Sodba naj bi bila sramota za neodvisno sodstvo, saj tudi socialno sodišče podpira skrajno krivične zakone, ki revne delajo še revnejše, bogate pa bogatejše. Pritožba ni utemeljena. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena le pravilna in prepričljiva dejanska ugotovitev o preseženem premoženjskem cenzusu iz 2. odst. 56. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, 12/92, 71/93 in 38/94; v nadaljevanju ZZZPB) v zvezi z 11. členom Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: pravilnik), zaradi česar tožnik v šolskem letu 1995/56 ni upravičen do republiške štipendije. Pravica do republiške štipendije je namreč med drugim pogojena tudi z materialnimi pogoji prosilca. Pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa pa so bili v konkretnem primeru pravilno upoštevani le trije družinski člani. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnikovega nezaposlenega brata, starejšega od 30 let in sestro, sicer mlajšo od 30 let, ki pri zavodu za zaposlovanje nista bila prijavljena kot prva iskalca zaposlitve, ni mogoče šteti med družinska člana, za katera bi obstajala dolžnost preživljanja njunih staršev v zvezi z ugotavljanjem premoženjskega cenzusa glede sporne denarne dajatve. Določbe 11. člena cit. pravilnika namreč ni mogoče interpretirati, niti uporabiti na način, kot se zavzema pritožnik, zato njegova stališča o podpiranju krivične zakonske ureditve, sramotni sodbi za neodvisno sodstvo in nekatera druga, niso utemeljena, oz. za pritožbeno rešitev zadeve takšne navedbe pravno niso relevantne. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi pravilno ter zakonito zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.