Jedro

Prvostopenjsko sodišče je v sklepu pravilno navedlo, zakaj ni podlage za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi (zakonito) opravljene hišne preiskave.

Izrek

Pritožbi obdolženih D. B. in N. H. B. se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom I Kpr 25496/2019 z dne 7. 9. 2020 na podlagi 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot neutemeljen zavrnilo predlog obdolženih D. B. in N. H. B. za izločitev dokazov, pridobljenih med hišno in osebno preiskavo dne 15. 6. 2018 in na njihovi podlagi pridobljenih dokazov.

2. Zoper sklep sta se pritožila obdolžena D. B. in N. H. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni ter iz spisa izloči vse dokaze, ki so bili pridobljeni s sporno preiskavo prostorov in oseb, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obdolženi D. B. uvodoma uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka v nadaljevanju pritožbe konkretizira z navedbami, da mu v nasprotju z določbami zakona ni bilo omogočeno prisostvovanje pri zaslišanju priče AA dne 20. 9. 2019, saj o njenem zaslišanju ni bil pravočasno obveščen, zaradi česar mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi z določbo o pravnih jamstvih v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave. Vendar nima prav.

5. Obdolžencu je sicer pritrditi, da o zaslišanju priče AA pred preiskovalnim sodnikom ni bil pravočasno obveščen, kot to določa peti odstavek 178. člena ZKP, saj mu je bilo obvestilo o zaslišanju vročeno dne 23. 9. 2019, torej po tem, ko je bilo zaslišanje opravljeno. Kljub temu pa je kot bistveno ugotoviti, da ne gre za ključno oziroma edino obremenilno pričo v postopku odločanja o predlogu za izločitev dokazov, pač pa je njena izpovedba zgolj eden od več dokazov glede poteka hišne preiskave, zaradi česar kršitev navedene določbe ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Kršitev pravice obdolženca, da je navzoč pri zaslišanju priče v preiskavi, ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka in izpovedba zaradi te kršitve ni nedovoljen dokaz.1 Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke o zakonito izvedeni hišni preiskavi sprejelo tudi oziroma zlasti na podlagi izpovedbe priče BB, pri zaslišanju katerega je bil obdolženec navzoč, in izpovedbi kriminalista D. N. ter zapisniku o opravljeni hišni preiskavi. Glede na navedeno tudi ni mogoče pritrditi obdolžencu, da mu sodišče ni zagotovilo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6. Bistvo obeh pritožb je v nestrinjanju z oceno izpodbijanega sklepa, da je bila hišna preiskava gostinskega objekta Č. bar v M. dne 15. 6. 2018 opravljena zakonito. Po mnenju pritožnikov se je hišna preiskava dejansko pričela v nenavzočnosti obdolžencev ter prič AA in BB, zaradi česar je potrebno vse dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi tako izvedene preiskave, izločiti.

7. Pritožnikoma ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in zakonito, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodilo, svojo odločitev pa je tehtno in argumentirano pojasnilo. Z razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

8. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu pravilno navedlo, zakaj ni podlage za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi (zakonito) opravljene hišne preiskave. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so inšpektorji Posebnega finančnega urada Finančne uprave Republike Slovenije ter policisti Policijske uprave M. hišno preiskavo dejansko opravljali v prisotnosti obdolžencev in prič AA in BB. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da odredba o hišni preiskavi obsega poleg dovoljenja za vstop v stanovanje oziroma druge prostore tudi dovoljenje za opravo hišne preiskave. Le za veljavnost slednjega (torej preiskavo stanovanja oziroma prostorov) je predpisana obligatorna navzočnost dveh polnoletnih prič. Navedeno torej pomeni, da za sam vstop v prostore, ki se bodo preiskali, ob izvrševanju odredbe za hišno preiskavo, navzočnost dveh polnoletnih prič ni obvezna.2 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so policisti in inšpektorji vstopili v gostinski objekt in prostor z igralnimi avtomati pred prihodom prič in obdolžencev na kraj hišne preiskave in da dejansko s preiskavo takrat še niso pričeli. Tudi iz izpovedbe priče BB, ki jo pritožnika ocenjujeta povsem zmotno, izhaja, da so sobo z igralnimi avtomati policisti preiskovali v navzočnosti obeh prič. Res je, da je slednji povedal, da so ob njunem prihodu s pričo AA pred lokalom že bili potegnjeni policijski trakovi in da so uradniki že bili v lokalu, tudi v sobi z igralnimi aparati, vendar je v nadaljevanju izrecno izpostavil, da sta bila s pričo AA zraven, ko so policisti in „cariniki“ opravljali preiskavo. Pri tem je pojasnil, da so najprej preiskali poseben prostor, kjer so bili igralni aparati, nato pa še prostor, kjer je bil točilni pult. Enako je povedala tudi priča AA, iz izpovedbe katere prav tako izhaja, da sta bila z BB prisotna pri preiskavi vseh prostorov, ki so se preiskali. Morebitnih nepravilnosti ali posebnosti pri opravljanju hišne preiskave (razen, da policisti na začetku niso imeli zaščitnih rokavic) BB ni zaznal, prav tako jih ni zaznala AA, čeprav sta obe priči izkušeni, saj sta pred tem že večkrat sodelovali pri hišnih preiskavah, zaradi česar so nepomembne pritožbene navedbe, da BB naj ne bi dal pripomb na zapisnik, ker je hišna preiskava traja zelo dolgo. Da so uradne osebe pred prihodom prič zgolj vstopile v lokal in poseben prostor z igralnimi aparati, izhaja tudi iz izpovedbe kriminalista D. N.. Slednji je namreč povedal, da so policisti in delavci FURS vstopili v prostor zaradi zagotovitve varnosti. V prostoru z igralnimi aparati je bila namreč zalotena ena oseba, katere identiteto je bilo šele potrebno ugotoviti, medtem ko sta priči v prostor vstopili pred dejanskim začetkom preiskave. Zgolj dejstvo, da so preiskovalci potegnili policijske trakove in vstopili v gostinski objekt zaradi zagotovitve varnosti, tako ne pomeni, da so preiskavo tudi dejansko začeli opravljati. Da bi slednji pregledali prostore takoj ob vstopu, kot to zmotno navajata pritožnika, iz izvedenih dokazov ne izhaja, niti kaj takega ni razvidno iz pisne izjave priče BB. Čeprav solemnitetni priči nista bili navzoči ob samem vstopu policistov in inšpektorjev v gostinski objekt, pa sta bili brez dvoma navzoči ob dejanskem začetku hišne preiskave (preiskovalnem dejanju odkrivanja sledov kaznivega dejanja oziroma predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek), o čemer se je mogoče prepričati na podlagi izvedenih dokazov. Zgolj okoliščina, da policisti na začetku niso nosili zaščitnih rokavic, pa na zakonitost opravljene hišne preiskave ne more vplivati. Še zlasti, ker se morebitni prstni odtisi preiskovalcev brez težav izločijo, kot je to povedal D. N.. Vprašanje, ali je prostor z igralnimi avtomati bil v podnajemu, pa ni odločilno za konkretno odločitev, saj je odredba za hišno preiskavo zajemala preiskavo vseh prostorov gostinskega lokala Č. b..

9. Pritožnika tudi problematizirata čas njunega prihoda na kraj opravljanja hišne preiskave. Po njunem mnenju se je hišna preiskava dejansko začela brez njune navzočnosti, vendar jima ni mogoče pritrditi. Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa, je bila odredba preiskovalnega sodnika za opravo hišne preiskave pred samo preiskavo vročena obdolženemu D. B. kot odgovorni osebi družbe M. d. d.o.o., na katera se je odredba nanašala, prav tako je bil obdolženi D. B. poučen o pravici do odvetnika, ki pa se ji je odpovedal. Pritožnika takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbijata, pač pa hočeta s svojimi pritožbenimi navedbami prikazati, da so preiskovalci dejansko začeli s hišno preiskavo prej, kot pa je to navedeno v zapisniku o hišni preiskavi, torej še preden sta obdolženca (in priči) prišla na kraj preiskovanja, kar pa na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti. Tako BB, kot tudi AA in D. N. so namreč povedali, da je na kraj naprej prišla obdolžena N. H. B., nato pa še obdolženi D. B.. AA je povedala, da se je preiskava začela po tem, ko je na kraj prišel obdolženi D. B., tudi kriminalist D. N. je povedal, da so z dejansko preiskavo začeli po vročitvi odredbe, seznanitvi oseb s pravico, da sami izročijo predmete, ki se iščejo, in s pravico do navzočnosti odvetnika. Odredba je bila vročena obdolženemu D. B., kot to izhaja iz zapisnika o preiskavi, kar pritožnika ne grajata, tudi zaradi česar jima v tem delu ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je bila hišna preiskava dejansko opravljena v navzočnosti obdolžencev in solemnitetnih prič, medtem ko so pritožbene navedbe v smeri, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do nasprotij izpovedb zaslišanih prič, neutemeljene. Obdolženi D. B. takšne kršitve ne obrazloži, obdolžena N. H. B. pa izpovedbe zaslišanih prič zmotno povzema, saj je tudi BB povedal, da se do prihoda obdolžene N. H. B. „ni počelo ni“ (str. 4. zapisnika o zaslišanju priče z dne 18. 10. 2019).

10. Glede na vse obrazloženo se odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna in zakonita, izpodbijani sklep pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 342/2003 z dne 14. 4. 2005. 2 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 13427/2012 z dne 12. 6. 2013, I Ips 32544/2010 z dne 24. 8. 2012 in I Ips 22016/2010 z dne 12. 1. 2012.