Jedro

Le če bi sodišče ugotovilo, da je v konkretnih okoliščinah primera prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (ker so na primer terjatve stečajnega dolžnika do upnika (tretje osebe) fiktivne), bi bilo dejanje kompenzacije izpodbojno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka, II. točki izreka za znesek 25.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 01. 2010 dalje do plačila in v III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne; - v IV. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: „Prvi toženec je dolžan tožeči stranki plačati stroške tega postopka v višini 3.243,90 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna drugi toženki plačati stroške tega postopka v višini 594,60 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v nespremenjenem delu.

III. Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti 785,16 EUR stroškov pritožbe, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna drugi toženki povrniti 785,16 EUR stroškov pritožbe, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: da se v razmerju med tožečo stranko B. d.o.o. – v stečaju in toženima strankama B. B. in B. R., razveljavi učinek plačila denarnega zneska v višini 51.500,00 EUR, izvedenega dne 05. 01. 2010; da je prvotožena stranka B. B. dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki B. d.o.o. – v stečaju znesek 102.990,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 1.047,35 EUR od 16. 04. 2009 dalje do plačila, od zneska 25.750,00 EUR od 6. 01. 2010 dalje do plačila in od zneska 76.193,00 EUR od 11. 02. 2010 dalje do plačila; da je drugotožena stranka B. R. dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki B. d.o.o. – v stečaju znesek 25.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 01. 2010 dalje do plačila; da sta toženi stranki solidarno dolžni tožeči stranki plačati stroške tega postopka v višini 5.118,00 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Toženca sta po skupnem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila sta stroške pritožbe.

3. Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena v izjavo. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba je v delu, ki se nanaša na drugo toženko utemeljena v celoti ter v delu, ki se nanaša na prvega toženca, delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sledilo opredelitvi vsebinskih sklopov, kot jih je obravnavalo sodišče prve stopnje.

Glede izpodbojnega pravnega dejanja (izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I, delu točke II glede plačila 25.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 01. 2010 dalje do plačila ter v III. točki):

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev učinka plačila denarnega zneska v višini 51.500,00 EUR izvedenega dne 05. 01. 2010 (I. točka izreka) in prvemu tožencu (II. točka izreka za plačilo v višini 25.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 01. 2010 dalje do plačila) ter drugi toženki (III. točka izreka) naložilo, da morata vsak plačati tožeči stranki vrednost polovice izpodbitega plačila. Pritožnika pravilno opozarjata, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialno pravno napačna, ker objektivni pogoj izpodbojnosti ni podan (1. alineja 1. točke 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)).

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je objektiven pogoj izpodbojnosti v konkretnem primeru podan, ker je do kompenzacije s stečajnim dolžnikom (tožečo stranko) prišlo v izpodbojnem obdobju, kar za stečajnega upnika pomeni, da bo svojo terjatev lahko v celoti, oziroma vsaj do višine svojega dolga prejel (poravnal), medtem ko drugi upniki te možnosti nimajo, saj bodo svoje terjatve prejeli plačane le v sorazmernem deležu odvisnem od višine stečajne mase. Zato je po stališču sodišča prve stopnje kompenzacija, ki jo stečajni dolžnik sklene v izpodbojnem obdobju (269. člen ZFPPIPP) brez pravnega učinka med stečajnim dolžnikom in osebo v korist katere je bilo opravljeno, saj posledično drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot bi ga, v kolikor navedeno dejanje ne bi bilo izvedeno. Tako stališče je, brez dodatnih trditev tožeče stranke o fiktivnosti terjatev, ki naj bi se pobotale, po oceni pritožbenega sodišča, napačno.

8. Pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka je po samem zakonu dopusten. Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, če ni v 263. členu ZFPPIPP drugače določeno (261. člen ZFPPIPP). Le če bi sodišče ugotovilo, da je v konkretnih okoliščinah primera prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (ker so na primer terjatve stečajnega dolžnika do upnika (tretje osebe) fiktivne), bi bilo dejanje kompenzacije izpodbojno.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pravno dejanje kompenzacije skladno z določili 275. in 277. člena ZFPPIPP brez pravnega učinka in ugodilo povračilnem zahtevku tožeče stranke, kot to izhaja iz I., II. in III. točke izreka prvostopenjske sodbe. Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča tožba v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov plačila z dne 05. 01. 2010 ter povračilo teh plačil od obeh tožencev, nesklepčna. Tožeča stranka je v tožbi trdila (list. št. 2), da so pravdne stranke 05. 01. 2010 podpisale predlog za medsebojno poravnavo obveznosti in terjatev – kompenzacijo na skupni znesek 51.500,00 EUR, ki pa je izpodbojen v smislu 271. in 272. člena ZFPPIPP in da sta toženca istega dne neupravičeno prejela znesek 51.500,00 EUR. Po trditvah tožeče stranke je do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika prišlo s tem, da sta toženca prejela 51.500,00 EUR. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pobotna izjava učinkuje šele z izjavo ene stranke drugi (312. člen OZ), pa sta tako tožeča stranka kot sodišče prve stopnje napačno ocenili, da je sam podpis predloga za kompenzacijo (pobotna izjava) enak plačilu.

10. Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (311. člen OZ). Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti (1. odstavek 312. člena OZ). Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (2. odstavek 312. člena OZ). Iz predloga za kompenzacijo, ki sta ga pravdni stranki podpisali izhaja, da sta si nasproti stopili terjatev tožeče stranke v znesku 51.500,00 EUR in terjatvi tožencev v znesku 51.500,00 EUR. Pritožnika pravilno opozarjata, da s samim podpisom izjave o pobotu (kompenzacije) do nove transakcije ni prišlo. Trditev, da je do plačila (ločeno od predloga za kompenzacijo) prišlo, tožeča stranka tekom postopka ni izkazala. Same pobotne izjave pa ne gre enačiti s plačilom. Zato je tožba tožeče stranke, ki trdi, da je izpodbojno pravno dejanje pobota - podpisa predloga za kompenzacijo z dne 05. 01. 2010, toži pa na razveljavitev učinkov plačila z dne 05. 01. 2010 v znesku 51.500,00 EUR, nesklepčna. Stranka mora namreč izpodbiti prav pravno dejanje, ki naj bi vodilo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (271. člen ZFPPIPP).

11. Zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj (v nadaljnjem besedilu: izpodbojni zahtevek) vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena tega zakona v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (1. odstavek 275. člena ZFPPIPP). 
Tožeča stranka bi tako morala tožiti na razveljavitev učinkov pobotne izjave z dne 05. 01. 2010 ob predpostavki, da pobot po 263. členu ZFPPIPP ni dovoljen. Če bi bila pri tem uspešna, bi od tožencev lahko zahtevala, da ji vrneta to, kar sta na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela (pobotanje terjatev), če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (278. člen ZFPPIPP). Trditev o terjatvah tožencev do tožeče stranke (stečajnega dolžnika), ki naj bi jih z izpodbijano kompenzacijo slednja pobotala, tožeča stranka, kot sta pravilno opozorila tudi pritožnika, ni podala. Njena tožba na razveljavitev pravnih učinkov plačila je zato nesklepčna, tožbeni zahtevek pa s tem neutemeljen.

12. Pritožbeno sodišče je ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v delih, ki se nanaša na izpodbijano pravno dejanje stečajnega dolžnika (tožeče stranke) spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek zoper oba toženca zavrnilo.

Glede plačila zneska 1.047,35 EUR (izrek sodbe sodišča prve stopnje v delu točke II glede plačila 1.047,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 04. 2009 dalje do plačila):

13. Pritožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, vendar slednje s pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, ni utemeljen. Ker pa tožena stranka niti ni predlagala dokaza, da je sporni znesek 1.047,35 EUR nakazala na transakcijski račun tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je to dejstvo ostalo nedokazano (212. člen ZPP).

14. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu (v II. točki izreka za znesek 1.047,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 04. 2009 dalje do plačila) potrdilo.

Glede plačila vrednosti zalog (izrek sodbe sodišča prve stopnje v delu točke II glede plačila 76.193,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje do plačila):

15. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da prvi toženec kot nekdanji direktor tožeče stranke ni opravljal svojih nalog s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke v skladu z določbami 28. člena ZFPPIPP, saj ni pojasnil ne upravitelju, ne sodišču, zakaj zaloge niso bile pravilno knjižene in zakaj je v bilanci stanja in kontni kartici na dan pred začetkom stečajnega postopka zabeleženo, da obstajajo zaloge v vrednosti 76.193,00 EUR, če teh zalog ni bilo več. Pritožnik presoji sodišča prve stopnje nasprotuje in navaja, da je stečajnemu upravitelju predal vso dokumentacijo, slednji pa ni pojasnil, vračilo katerih zalog zahteva od prvega toženca. Pritožnik prav tako nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki se je zaneslo na kontne kartice, ki predstavljajo zgolj enostransko listino tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ni sledilo.

16. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe ZFPPIPP. Ta v 28. členu določa, da mora poslovodstvo zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke. Pri vodenju poslov družbe mora ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. Člani poslovodstva so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju ZFPPIPP. Člani poslovodstva so prosti odškodninske odgovornosti iz tretjega odstavka tega člena, če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

17. Prvi toženec je imel kot direktor tožeče stranke dolžnost, da zagotovi, da je družba delovala skladno z določbami ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke. Trditve prvega toženca (list. št. 37), da nobenih zalog in materiala ni imel pri sebi, dejanske zaloge pa so se vodile v inventurnem popisnem listu z dne 25. 05. 2010 (priloga A7, B4), ki so predstavljale vse zaloge, ki so dejansko obstajale, drugih zalog pa na dan uvedbe stečajnega postopka pri tožeči stranki ni bilo, slednjega ne razbremenijo odškodninske odgovornosti po 28. členu ZFPPIPP. S trditvami, da so se knjigovodsko vodile le nekatere zaloge, katerih pa v resnici ni bilo, razlog pa naj bi bil v neusklajenem knjiženju zalog oziroma, da le te niso bile finančno razknjižene po tem, ko so bile dobavljene stranki oziroma kupcu (list. št. 38), ne vodijo do zaključka, da je prvi toženec kot direktor tožeče stranke ravnal z zahtevano profesionalno skrbnostjo kot je zahtevana po 28. členu ZFPPIPP. Prvi toženec ni konkretneje pojasnil, v čem je bil razlog za tako poslovanje oziroma podrobneje pojasnil, zakaj naj bi prihajalo do razhajanja med poslovnimi evidencami družbe (tožeče stranke) ter dejanskim stanjem premoženja družbe. Sodišče prve stopnje je v takem ravnanju pravilno prepoznalo opustitev dolžne skrbnosti poslovodje tožeče stranke po 28. členu ZFPPIPP, očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do protipravnosti ravnanja prvega toženca, pa ni utemeljen.

18. Čeprav pritožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev višine škode oprlo na kontne kartice, sam tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretneje pojasnil, kaj se je z zalogami tožeče stranke zgodilo oziroma na kakšen način naj bi družba (tožeča stranka) poslovala. Trditveno in dokazno breme, da zaloge, katerih obstoj je bil zaveden v poslovnih evidencah tožeče stranke, niso bile odtujene tožeči stranki, je bilo na prvem tožencu. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve prvega toženca, da ga tožeča stranka ni pozvala na vrnitev stvari, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da prvi toženec nikoli (niti pred, niti med postopkom) ni pojasnil, kaj se je s predmetnimi zalogami zgodilo. Tožeča stranka je po začetku stečajnega postopka od prvega toženca zahtevala vračilo zalog, kar izhaja tudi iz listine z dne 21. 06. 2010 (priloga A4), katere prejem prvi toženec nikoli ni prerekal. 19. Le s trditvami in dokazi, da je ravnal v skladu z zahtevano profesionalno skrbnostjo, bi se prvi toženec lahko razbremenil odškodninske odgovornosti po ZFPPIPP. S tem, ko ni pojasnil, kaj se je z zalogami dejansko zgodilo, je utemeljen zaključek, da je tožeči stranki nastala škoda v vrednosti manjkajočih zalog, saj prvi toženec ni pojasnil, kje je to premoženje tožeče stranke končalo. Pri tem je stališče prvega toženca, da bi morala tožeča stranka najprej pojasniti, vračilo katerih zalog je zahtevala nazaj, napačno, saj je trditveno in dokazno breme, da je ravnal v skladu s stopnjo zahtevane poslovne skrbnosti na prvem tožencu in ne na tožeči stranki. Višino škode pa je tožeča stranka dovolj konkretno opredelila s kontno kartico za obdobje od 01. 01. 2010 do 10. 02. 2010 z dne 09. 04. 2010 (priloga A4) in bilanco stanja za isto obdobje (priloga A4).

20. S tem se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih pritožbenih navedb (1. odstavek 360. člena ZPP).

21. Ker je zaključek sodišča prve stopnje, da se prvi toženec ni uspel razbremeniti odškodninske odgovornosti po 28. členu ZFPPIPP pravilen, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki glede zneska 76.193,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 02. 2010 dalje do plačila, potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov:

22. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe je druga toženka v postopku uspela v celoti, tožeča stranka pa zoper prvega toženca 75 % (za 77.240,35 EUR od skupaj 102.990,25 EUR glavnice).

23. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške odmerilo skladno s 154. in 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Ker sta toženca imela skupnega pooblaščenca, ki je nagrado priglasil (list. št. 46) glede na skupno vrednost spornega predmeta (128.740,34 EUR), to je 1.288,30 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) in 1.189,20 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), vse skupaj z 20 % DDV, je moralo pritožbeno sodišče paziti, da ni prekoračilo zahtevka tožencev za povrnitev pravdnih stroškov. Odmera za vsakega od tožencev posebej, upoštevajoč ločeni vrednosti spornega predmeta za vsakega od tožencev, bi namreč vodila do prekoračitve priglašene nagrade s strani tožencev. Zato je presodilo, da gre drugi toženki 20 % pravdnih stroškov od priglašenih, kolikor se je spor vodil posebej o zadevah druge toženke (25.750,00 EUR/128.740,35 EUR). Tožeča stranka mora zato drugi toženki povrniti 594,60 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (378. člen OZ). Pritožbeno sodišče takse za odgovor na tožbo ni priznalo, ker ni izkazano, da je bila ta plačana.

24. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo pravdne stroške v znesku 5.118,00 EUR. Ker pritožnika zoper to odmero nista konkretno ugovarjala, je pritožbeno sodišče upoštevalo le še na novo odmerjeni uspeh v postopku (75 %). Glede na obrazloženo je tožeča stranka upravičena do pravdnih stroškov v znesku 3.838,50 EUR. Pritožbeno sodišče je, upoštevajoč zahtevek tožencev za povračilo stroškov (list. št. 46), kot je bilo že obrazloženo, stroške prvega toženca odmerilo v višini 80 % od skupaj priglašenih stroškov tožencev, to je 1.288,30 EUR nagrade za postopek in 1189,20 EUR nagrade za narok, skupaj z 20 % DDV. Upoštevajoč njegov 25 % uspeh v postopku, je prvi toženec upravičen do povračila 594,60 EUR pravdnih stroškov.

25. Upoštevaje medsebojno pobotanje stroškovnih terjatev, mora prvi toženec tožeči stranki povrniti 3.243,90 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (378. člen OZ).

26. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je prvi toženec s pritožbo uspel v 25 %, druga toženka pa v celoti, jima je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Toženca sta po skupnem pooblaščencu priglasila 1.504,00 EUR nagrade za „ugovor“, z 20 % DDV ter sodno takso. Čeprav bi bila toženca upravičena do nagrade po tarifni št. 3210 ZOdvT (količnik 1,6) in 2.121,00 EUR sodne takse za pritožbo, se je pritožbeno sodišče omejilo na njun zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov. Upoštevajoč, da se je obravnava pritožbe v 80 % nanašala na prvega toženca in v 20 % na drugo toženko ter upoštevajoč njun uspeh s pritožbo, je tožeča stranka dolžna prvemu tožencu povrniti 785,16 EUR (= 3.925,80 x 80 % x 25 %) in drugi toženki 785,16 EUR (= 20 % od 3.925,80 EUR) za stroške pritožbenega postopka. Obrestni del izreka temelji na 378. členu OZ.