Jedro

Storilec dejansko zatrjuje in dokazuje, da prekrškov ni storil, vendar tega v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati. To bi moral zatrjevati in dokazovati v postopku o prekršku pred pristojnim organom držav izdaje. Sodišče države izvršiteljice namreč ne odloča o odgovornosti za storjeni prekršek. O tem je pravnomočno odločil že pristojni organ države izdaje in zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov ter načela vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v Avstriji Bezirkshauptmannschaft St. Veit an der Glan št. SV9-STR-3152/2018 z dne 6. 11. 2018, ki je postala pravnomočna 13. 12. 2018, s katero je bilo storilcu naloženo plačilo denarne sankcije v višini 8.000,00 EUR in stroškov postopka v znesku 800,00 EUR, prizna in izvrši, ker pa je denarno sankcijo v višini 8.000,00 EUR že poravnal, mu je naložilo, da je preostanek dolga v višini 800,00 EUR dolžan plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa, in ga poučilo, da lahko po poteku tega roka pri Finančni upravi RS predlaga obročno plačilo globe in stroškov postopka, v kolikor pa sankcije ne bo plačal, se bo ta izterjala prisilno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za priznanje in izvršitev zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je storilcu v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku, domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja (3. člen ZSKZDČEU-1), v skladu s katerim pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članice na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 7. točki obrazložitve kratko pojasnilo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Republike Avstrije.

6. Iz opisa dejanj v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je storilec bil sankcioniran kot odgovorna oseba pravne osebe K. d. o. o., ker ob kontroli finančne policije 29. 5. 2018 ob 8.55 uri na gradbišču B. ni imel na voljo dokumentacije za izračun plač v nemškem jeziku za 8 poimensko naštetih delavcev, pri čemer mu je za vsakega delavca bila izrečena denarna sankcija 1.000,00 EUR, naloženo pa tudi plačilo stroškov postopka v višini 800,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da tako ravnanje predstavlja prekršek tudi po pravu Republike Slovenije, in sicer po četrtem odstavku 25. člena v zvezi s drugo alinejo drugega odstavka 25. člena Zakona o čezmejnem izvajanju storitev in tretjim odstavkom 14. člena (ZČmIS).

7. Storilec v pritožbi navaja, da ne držijo ugotovitve pristojnega organa države izdaje, da delavci ob kontroli niso imeli pri sebi dokumentacije in da pravna oseba ni poslala dokazov, ki jih je organ zahteval od nje, da delujejo tako, da imajo delavci vedno pri sebi mapo s potrebnimi dokumenti in da je tudi storilec kot direktor in odgovorna oseba pravne osebe ob kontroli bil na gradbišču in da so vsi zaposleni imeli pri sebi dokumente. S temi navedbami in predložitvijo obsežne dokumentacije storilec dejansko zatrjuje in dokazuje, da prekrškov ni storil, vendar tega v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati. To bi moral zatrjevati in dokazovati v postopku o prekršku pred pristojnim organom držav izdaje. Sodišče države izvršiteljice namreč ne odloča o odgovornosti za storjeni prekršek. O tem je pravnomočno odločil že pristojni organ države izdaje in zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov ter načela vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe, temveč le presoja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje. Ne glede na to, ali so te storilčeve navedbe resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti.

8. V zvezi s trditvami, da za ta primer sliši prvič, da ga o tem nihče ni obvestil in da želi, da mu sodišče razloži, za kaj gre v predmetni zadevi, s katerimi storilec smiselno zatrjuje, da je podan razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1, pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da iz odločbi priložene fotokopije vročilnice na list. št. 6 spisa izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu vročena po pooblaščeni družbi za davčno svetovanje ... iz C., katere zaposleni naj bi tudi znali slovenski jezik in se šteje, da je storilec z vsebino pisanj na razumljiv način seznanjen (dopis pristojnega organa države izdaje na list. št. 28 in prevod na list. št. 29). Poleg tega iz sicer slabega prevoda odločbe o prekršku na list. št. 38-42 spisa izhaja, da so storilčevi zastopniki v vlogi, dani v prekrškovnem postopku zatrjevali, da zadevne upravne kršitve niso sporne, da potrebna dokumentacija ni bila v voljo v celoti, da je to posledica napotitve dodatnih delavcev, težav dolgoletne glavne tajnice s koncentracijo in takratne začasne bolniške odsotnosti direktorja, zaradi katere in mogel izvajati nadzora nad delom tajnice. Pritožbeno sklicevanje storilca, da ne ve za kaj gre v predmetni zadevi, je tako neutemeljeno.

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje storilca na plačilo 8.000,00 EUR, ki je izvedeno maja in ga potrditvah storilca avstrijski organ ne želi upoštevati. Iz spisovnega gradiva namreč jasno izhaja, da je pristojni organ države izdaje že ob vložitvi predloga za priznanje in izvršitev sporočil, da je del denarne kazni v višini 5.000,00 EUR plačan iz naslova zavarovanja, ki je bilo odrejeno ob zaznavi prekrška, nato pa je z dopisom z dne 2. 12. 2020 (list. št. 58) sporočil tudi, da je storilec plačal še 3.000,00 EUR in je tako dolžan plačati še 800,00 EUR. Vse to pa je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo pri izdaji izpodbijanega sklepa, saj je storilcu naložilo, da mora plačati še 800,00 EUR (od sicer izrečenih 8.800,00 EUR denarne kazni in stroškov postopka). Sodišče prve stopnje pa je po prejemu pritožbe v zvezi s temi trditvami opravilo še dodatne poizvedbe pri pristojnem organu države izdaje, ki je z dopisom z dne 27. 4. 2021 (list. št. 260, prevod na list. št. 270) pojasnil, da je storilec bil 29. 5. 2018 obravnavan zaradi več prekrškov in so mu bile izrečene kazni z dvema odločbama, in sicer SV9-STR-3152/2018, s katero mu je bilo naloženo plačilo kazni v višini 8.000,00 EUR ter stroškov postopka v višini 800,00 EUR (ki je predmet tega postopka), ter SV9-STR-3165/2018 , s katero mu je bilo naloženo plačilo denarne kazni v višini 2.500,00 EUR in stroškov postopka v višini 250,00 EUR, ter da je storilcu bilo s strani organov finančne policije z namenom zavarovanja plačila globe izrečeno zavarovanje v višini 5.000,00 EUR in 3.000,00 EUR (skupaj torej 8.000,00 EUR), ta znesek pa je bil upoštevan kot plačilo denarne kazni v zadevi SV9-STR-3152/2018 in tako terjatev po slednji odločbi znaša še 800,00 EUR. Ta dopis pristojnega organa države izdaje s prevodom je bil storilcu vročen v izjasnitev, storilec pa je k odgovoru z dne 27. 5. 2021 navedbam v dopisu pristojnega organa države izdaje ni nasprotoval. 10. Tudi v zvezi s trditvami v pritožbi, da je storilec plačal za prekršek, za katerega ga je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike Slovenije oprostilo plačila, je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe pri navedenem ministrstvu, ki je z dopisom z dne 17. 2. 2021 (list. št. 227) sporočilo, da se je postopek, ki je potekal na ministrstvu, nanašal na odločbo št. SV9-STR-3181/2018 z dne 28. 6. 2019 za obdobje kršitve 11. 4. 2018, v predmetni zadevi pa se izterjujejo denarna kazen in stroški postopka po odločbi SV9-STR-3152/2018 z dne 6. 11. 2018. Sodišče prve stopnje je s tem podatkom seznanilo storilca z dopisom z dne 15. 3. 2021 (list. št. 255) in mu dalo možnost, da se o tem izjavi, vendar storilec v svoji vlogi z dne 28. 4. 2021 (list. št. 256) tem podatkom izrecno ni nasprotoval, saj je zgolj navajal, da očitno ni nihče prebral dokumentacije, ki jo je poslal, da ne ve več, na koga naj se obrne, da imajo več kot 10 takih primerov ter da trenutno nima denarja in ne vidi rešitve iz te finančne krize.

11. Glede na vse navedeno ni nobenega dvoma o tem, da stroški postopka, ki so bili storilcu naloženi v plačilo z odločbo pristojnega organ države izdaje SV9-STR-3152/2018 z dne 6. 11. 2018, še niso plačani in da tudi ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanje in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje.

12. Ker je glede na navedeno storilčeva pritožba neutemeljena in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).