Jedro

Postopek za denacionalizacijo se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. V 62. členu ZDen določa podatke, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki ji morajo biti priložene, v 1. odstavku 64. člena ZDen pa je določen rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ki je materialni prekluzivni rok, ki se (glede na ureditev v ZDen) ne more podaljšati. Pravočasno vložena zahteva se obravnava zgolj v okviru postavljenega materialnega zahtevka in ne varuje roka za uveljavljanje denacionalizacije premoženja, ki presega postavljeni materialni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 25.11.2002, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo in pritožbo A.S. (stranka z interesom) zoper odločbo Upravne enote Celje z dne 30.4.2002. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil njuno zahtevo (z dne 1.12.1995) za vračilo nepremičnine, v času podržavljenja par. št. 15, vl. št..., nacionalizirane R.S. mlajšemu (roj. 14.2.1915), ker je ugotovil, da je tožnik pravočasno zahteval (z vlogo, vloženo 12.5.1992) le vrnitev premoženja, zaplenjenega po sodbi Vrhovnega sodišča LRS z dne 4.1.1946, R.S. starejšemu (roj. 22.4.1876).

Sodišče prve stopnje se sklicuje na listine v upravnih spisih in navaja, da je tožnik 12.5.1992 pri takrat pristojni Občini Celje vložil zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše v Celju, in poslovne stavbe "veletrgovina z mešanim blagom" v Celju (ki jo sedaj zaseda podjetje M.) in v zahtevi določno, z navedbo imena, datuma rojstva in pravnega temelja podržavljenja ter s priloženimi listinami opredelil, da gre za premoženje, zaplenjeno R.S. starejšemu s sodbo Vrhovnega sodišča LRS. Ta zahteva je pravočasna glede na rok iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki je materialni prekluzivni rok in se ne more podaljšati. Ta pravočasna zahteva ne more varovati roka za zahtevo za denacionalizacijo premoženja, v času podržavljenja par. št. 15, vl. št. ..., ki je bilo nacionalizirano R.S. mlajšemu na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Tožnik v pravočasni zahtevi R.S. mlajšega ni navedel za denacionalizacijskega upravičenca, niti ni dokazoval nacionalizacije. V pravočasni zahtevi je navajal in predložil listine samo o zaplembi premoženja R.S. starejšega po sodbi Vrhovnega sodišča LRS, med listinami, ki jih je pravočasni zahtevi priložil, pa je tudi dodatni zapisnik z dne 9.9.1946, v katerem je navedeno, da so se pri ponovnem pregledu zemljiške knjige in listin ugotovile napake v izvedbi zaplembe oziroma, da so napake v komisijskem zapisniku z dne 6.3.1946. Zato se tožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da naj bi napako ugotovil šele med postopkom pred Okrajnim sodiščem v Celju. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na postopek, ki se je vodil pred Okrajnim sodišču v Celju za vrnitev zaplenjenega premoženja na drugi pravni podlagi in začel, kot izhaja iz obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Celju z dne 6.4.2000, s tožnikovim predlogom, vloženim 7.10.1994. V upravnih spisih ni listin, ki bi izkazovale, da bi to sodišče del tožnikovega predloga odstopilo v pristojno reševanje upravnemu organu. Pod opravilno številko 464-12 je v upravnih spisih tudi upravna odločba z dne 12.7.2000, ki kaže, da je bil postopek denacionalizacije premoženja R.S. mlajšega že pravnomočno končan.

V pritožbi uveljavlja tožnik pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da je zahteva za vrnitev premoženja, nacionaliziranega R.S. mlajšemu, pravočasna, ker je bila vložena pred Okrajnim sodiščem v Celju in se je vodila pod opravilno številko N ... (v postopku po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij), šele v tem postopku pa je bilo ugotovljeno, da pred sodiščem zahtevano premoženje ni bilo v celoti zaplenjeno R.S. starejšemu in je bil zato pred sodiščem njegov zahtevek delno zavrnjen in odstopljen v reševanje upravnemu organu. Nedvomno je napaka v komisijskem zapisniku z dne 6.3.1946. Ker je pred upravnim organom že tekel denacionalizacijski postopek v zvezi z nepremičninami, ki so bile podržavljene R.S. mlajšemu (št.464-12), gre dejansko le za priključitev k temu postopku.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Postopek za denacionalizacijo se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na 62. člen ZDen, ki določa podatke, ki jih mora zahteva vsebovati, in listine, ki ji morajo biti priložene, in na 1. odstavek 64. člena ZDen, v katerem je določen rok za vlaganje zahtev, ki ima v primeru zamude posledice, ki jih sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje. V obravnavani zadevi so tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilne ugotovitve upravnih organov, saj jih potrjujejo podatki upravnih spisov, in sicer, da se prvotna in pravočasna zahteva za denacionalizacijo (vložena 12.5.1992) glede na podatke iz 62. člena ZDen in priložene listine nanaša zgolj na premoženje, ki je bilo zaplenjeno R.S. starejšemu s sodbo Vrhovnega sodišča LRS, ki je bila v letu 1991 razveljavljena. Glede na takšno ugotovitev je pravilno sklepanje, da je vloga stranke z interesom, vložena 1.12.1995 in pojasnjevana še s poznejšimi vlogami, samostojna zahteva, ki pa je prepozna glede na rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Že sodišče prve stopnje je tožniku pojasnilo, da iz sklepov Okrajnega sodišča v Celju z dne 6.4.2000 in Višjega sodišča v Celju z dne 8.3.2001, ki sta kot kopiji v upravnih spisih, ne izhaja, da bi zahtevek, ki je bil vložen pred Okrajnim sodiščem v Celju (verjetno tudi po roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen), bil odstopljen v pristojno reševanje upravnemu organu. Kot odstop v tako reševanje tudi ne gre razumeti navedb obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Celju z dne 6.4.2000, o cenitvi predmetnega nacionaliziranega premoženja R.S. mlajšega, kar je Okrajno sodišče v Celju pojasnilo, da jih vključuje v obrazložitev svojega sklepa zato, ker se po izjavah tožnika in stranke z interesom za to premoženje vodi upravni postopek.

V postopku denacionalizacije ni mogoče odpravljati napak v listinah o podržavljenju. Sicer pa izhaja iz upravnih spisov, da je tožnik že ob vložitvi pravočasne zahteve razpolagal z listino, ki ugotavlja in tudi popravlja napako v predhodnem komisijskem zapisniku, saj je to listino pravočasni zahtevi tudi priložil. Okoliščina, da je pred upravnim organom tekel drug upravni postopek (pod opravilno številko 464-12) po pravočasni zahtevi za denacionalizacijo, ki sta jo vložila tožnik in stranka z interesom za premoženje R.S. mlajšega, je brezpredmetna, saj je v upravnem spisu kopija upravne odločbe, ki izkazuje, da je ta upravni postopek pravnomočno končan.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006- ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je bilo v upravnem postopku odločeno meritorno. Po ZDen pa je pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta.

Ker v postopku tudi niso bile storjene napake, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.