Jedro

Četudi je bil tožničin kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi opredeljen širše, tako da so bile poleg poslovne enote D. predvidene tudi druge poslovne enote tožene stranke, takšno pogodbeno določilo ni odločilno za presojo možnosti nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Pomembnejša je okoliščina tožničinega dejanskega opravljanja dela, to pa je bilo v poslovni enoti D., kar je ne nazadnje skladno s pogodbenim določilom, v katerem je bil kot glavni kraj opravljanja dela predviden ravno D.. ZDR-1 v 31. členu kot sestavino pogodbe o zaposlitvi resda predpisuje kraj opravljanja dela (pri čemer predpisuje še, da v primeru, če točni kraj v pogodbi o zaposlitvi ni naveden, velja, da gre za sedež delodajalca). To je namenjeno predvsem temu, da je delavcu pred vstopom v delovno razmerje znano, kje bo delo opravljal. Ne more pa biti pogodbeno določilo o kraju opravljanja dela, ki se sklicuje na vse poslovne enote delodajalca, odločilno pri presoji prenehanja potrebe po delu oziroma možnega nadaljevanja delovnega razmerja, sploh če je obenem (formalno in dejansko) znan glavni kraj opravljanja dela. Zato so za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, ki se nanaša na zaprtje poslovne enote D., nerelevantne pritožbene navedbe o tem, na kakšen način, in kdaj je tožena stranka zaposlovala delavke v poslovni enoti v B.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 20. 10. 2015 nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji za čas od 12. 12. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji plačati plačo v višini 655,16 EUR bruto, plačati predpisane davke in prispevke, neto plačo pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da krije tožena stranka sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče v sodbi ni povzelo njenih treh obsežnih vlog, s katerimi je utemeljevala, da odpovedni razlog ni utemeljen in da ni razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker se do teh navedb ni opredelilo, je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev postopka je sodišče storilo tudi s tem, ko ni zaslišalo priče A.A., temveč je ta dokaz, ki je bil predlagan za dokazovanje diskriminatornosti, zavrnilo le s pavšalno obrazložitvijo, da je o okoliščinah odpovedi izpovedala tožnica, ni pa pojasnilo, kaj je izpovedala in kako je to ocenilo. Z njima ni bilo nadaljevano delovno razmerje, čeprav je bila potreba po delu v enoti v B., kar je sodišče zanemarilo pri presoji diskriminacije. Isto procesno kršitev je sodišče storilo, ker ni opravilo poizvedb pri ZRSZ o objavah prostih delovnih mest pri toženi stranki, ker ni izvedlo dokaza s pridobitvijo evidenc opravljenih ur za vse delavce v poslovni enoti B. od junija 2015 dalje in ker ni naložilo toženi stranki, naj predloži njihove pogodbe o zaposlitvi in eventualne pogodbe civilnega prava. Te dokaze je zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar samo po sebi ne pove ničesar. Sklepati je, da je sodišče ocenilo, da izvedba teh dokazov ni potrebna, s čimer pa tožnica ne soglaša. Tožničino delovno mesto je bilo vezano na več poslovnih enot, kamor jo je bilo mogoče prerazporediti in je tožena stranka to tudi večkrat storila, kar med strankama ni bilo sporno. Zato je ključno, ali je tožena stranka v času odpovedi razpolagala z ustreznim delovnim mestom prodajalke v kateri drugi poslovni enoti. V zvezi s tem je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. V poslovni enoti v B. sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dvema delavkama formalno sicer podaljšani pred odpovedjo, dejansko pa šele po odpovedi. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do izpovedi teh dveh delavk, da ni bilo razloga za zaposlitev le za določen čas. Tudi se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da ima tožnica prav, da je tožena stranka v poslovalnici v B. potrebovala delavca za nedoločen čas, kar je uresničila z zaposlitvijo C.C. za polovični delovni čas, za preostalo polovico pa je ponudila delo tožnici. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih postopkovnih kršitev, da je pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 10. 2015 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 14. 11. 2015 do 14. 2. 2016 in za krajši delovni čas, ki je tožnica ni sprejela. Če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se po prvem odstavku 91. člena ZDR-1 uporabljajo določbe zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu prodajalke za nedoločen čas s polnim delovnim časom. V VI. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2013 je bilo določeno, da bo tožnica opravljala delo v prostorih delodajalca oz. v poslovni enoti D. oz. v poslovnih enotah delodajalca v skladu z določili Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl.). Ta kolektivna pogodba v 22. členu določa, da se kraj opravljanja dela dogovori s pogodbo o zaposlitvi, lahko pa je tudi širše opredeljen, in sicer glede na mrežo organizacijskih enot delodajalca. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožnico večkrat prerazporedila na druge enote, saj v spisu ni podlage za takšno nesporno ugotovitev. Tožnica že v postopku na prvi stopnji ni določno navajala, kdaj in koliko časa naj bi delala v drugih poslovnih enotah, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica delo dejansko opravljala v poslovni enoti D.. Ravno zaprtje te poslovne enote pa je ključni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da zgolj zaprtje poslovalnice v D. še ne zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga, saj naj bi bilo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi možno v poslovalnici v B.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v tej poslovalnici v času odpovedi ni bilo potrebe po tožničini zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, četudi je bila tožnici ob odpovedi ravno v tej poslovalnici ponujena zaposlitev za določen čas s skrajšanim delovnim časom. V času odpovedi so bile v poslovalnici v B. zaposlene tri delavke, dve za določen čas in polovični delovni čas, ena za polni delovni čas. Februarja 2016 je bila v to poslovalnico iz poslovalnice v E. premeščena še ena delavka - za polovični delovni čas.

9. Vendar pa okoliščine v zvezi s poslovno enoto v B., na katere se v pretežnem delu nanaša pritožba, niso odločilne za presojo zakonitosti odpovedi. Četudi je bil tožničin kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi opredeljen širše, tako da so bile poleg poslovne enote D. predvidene tudi druge poslovne enote tožene stranke, pa takšno pogodbeno določilo ni odločilno za presojo možnosti nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Pomembnejša je okoliščina tožničinega dejanskega opravljanja dela, to pa je bilo v poslovni enoti D., kar je ne nazadnje skladno s pogodbenim določilom, v katerem je bil kot glavni kraj opravljanja dela predviden ravno D.. ZDR-1 v 31. členu kot sestavino pogodbe o zaposlitvi resda predpisuje kraj opravljanja dela (pri čemer predpisuje še, da v primeru, če točni kraj v pogodbi o zaposlitvi ni naveden, velja, da gre za sedež delodajalca). To je namenjeno predvsem temu, da je delavcu pred vstopom v delovno razmerje znano, kje bo delo opravljal. Ne more pa biti pogodbeno določilo o kraju opravljanja dela, ki se sklicuje na vse poslovne enote delodajalca, odločilno pri presoji prenehanja potrebe po delu oziroma možnega nadaljevanja delovnega razmerja, sploh če je obenem (formalno in dejansko) znan glavni kraj opravljanja dela.

10. Zato so za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga, ki se nanaša na zaprtje poslovne enote D., nerelevantne pritožbene navedbe o tem, na kakšen način in kdaj je tožena stranka zaposlovala delavke v poslovni enoti v B., ali je z dvema delavkama podaljševala pogodbe za določen čas pred ali po podaji sporne odpoved, ali je sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas, za polni ali skrajšani delovni čas. Skratka, pritožba napačno poudarja, da je v tem sporu ključno, ali je tožena stranka v času odpovedi razpolagala z ustreznim delovnim mestom prodajalke v kateri drugi poslovni enoti. V zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava.

11. Kot neutemeljeni se tako pokažejo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi odgovorilo na vse tožničine navedbe. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse tiste navedbe, ki so bile relevantne za sprejem odločitve. To so predvsem tiste navedbe, ki se nanašajo na poslovno enoto D., ne pa na poslovno enoto B.. Prav tako navedena postopkovna kršitev ne more biti podana zaradi skope obrazložitve zavrnitve listinskih dokaznih predlogov. Gre namreč za dokazne predloge, ki se nanašajo na nerelevantna vprašanja potrebe po delu v poslovni enoti B. ali na nivoju celotne tožene stranke (poizvedbe pri ZRSZ o objavah prostih delovnih mest, pridobitev evidenc o opravljenih urah za vse delavce v poslovalnici B., predložitev njihovih pogodb o zaposlitvi in eventualnih pogodb civilnega prava). Prav tako ni bila potrebna natančnejša obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče A.A., ki je bila tako kot tožnica zaposlena v poslovalnici v D. in ji je tako kot tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi zaprtja te poslovalnice. Ker je tudi tretji preostali delavki, ki je bila zaposlena v tej poslovalnici, delovno razmerje prenehalo zaradi zaprtja poslovalnice, okoliščina starševstva oziroma odsotnosti z dela zaradi bolezni otrok, ki povezuje tožnico in omenjeno pričo, ne more predstavljati diskriminatorne okoliščine za podajo odpovedi. Sploh, ker tožena stranka ni bila dolžna ne po zakonu ne po pogodbi o zaposlitvi preverjati možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja v preostalih poslovnih enotah tožene stranke.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (165. člen ZPP, peti odstavek 41. člena ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).