Jedro

Razlogi sodbe so jasni in niso med seboj v nasprotju. Dokazna ocena je primerno obrazložena. Kazenske sankcije so pravične. Odločbe o stroških so obrazložene in specificirane.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obdolženega J.Š., D.H., S.B. ter okrožne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženci so dolžni kot stroške pritožbenega postopka plačati vsak po 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolžene J.Š., D.H. in S.B. za krive kaznivega dejanja prikrivanja po III. in I. odstavku 221. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Izreklo jim je zaporno kazen po 6 mesecev ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas 5 let. Naložilo jim je plačilo stroškov kazenskega postopka in sicer obdolženemu J.Š. v višini 188.266,00 SIT, D.H. 350.753,00 SIT in S.B. 50.304,00 SIT ter na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila zagovornika obdolženega J.Š. in D.H. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP.

Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in oprostitev obdolženih oziroma vrnitev zadeve v novo odločanje, podrejeno pa izrek milejše kazenske sankcije in oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.

Pravočasno se je pritožil tudi zagovornik obdolženega S.B. zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroškov kazenskega postopka ter predlaga milejšo kazensko sankcijo in oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Okrožna državna tožilka pa se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji in za vse tri obdolžene predlaga daljšo zaporno kazen.

Višji državni tožilec v pisnem predlogu, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP, predlaga, da se vse pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbe niso utemeljene.

V zvezi z nakazanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje nejasni, med seboj v nasprotju ter v razkoraku z dokazi, izvedenimi na glavni obravnavi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sodbi ni moč očitati zatrjevanih kršitev. V razlogih sodbe so razumljivo opisana in obrazložena vsa za zadevo odločilna dejstva, ki so skladna z dejstvi, razvidnimi iz zapisnikov o glavnih obravnavah. Priča B.B. je na glavni obravnavi dejal, da je kritičnega dne obdolženi v njegovi trgovini dvignil davek na priimek Z. in da je pred trgovino videl avtomobil v obliki kombija. Pojasnil je, da je kriminalistu A.K. in D.A. v razgovoru povedal in opisal to, kar je dejansko sam zaznal oziroma videl. Zato ne gre za nikakršno vsiljevanje videnj kriminalista K. priči B.. V konkretnem primeru ni zaslediti tako imenovane protispisnosti, ki bi kot "precejšnja" in nanašajoča se na odločilna dejstva predstavljala kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ravno tako je sodišče druge stopnje zaključilo, da pritožbena trditev zagovornika obdolženega J.Š. o kršitvi pravice obdolženega do obrambe in izvedbe dokazov v njegovo korist, saj je bil zavrnjen dokazni predlog o zaslišanju dodatnih prič, ne more biti uspešna. Iz celotnega dokaznega postopka izhaja, da je bila obdolžencem zagotovljena tako formalna kot materialna obramba, ki jo določa 1. odstavek 12. člena ZKP. Obdolženim je bil zagotovljen zagovornik, ki je v skladu s procesnimi pravili lahko uveljavljal tiste razloge in procesne aktivnosti, ki so poskušali izničiti izvajanja tožilstva.

Obdolženim je bila zagotovljena tudi materialna obramba, saj je sodišče skladno z načelom o materialni resnici ugotavljalo in preizkušalo tako dejstva, ki so obdolžene obremenila kot tudi dejstva, ki so jim bila v korist. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je dovolj pojasnjeno zakaj in iz katerih razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obrambe, tako da je bilo možno opraviti preizkus utemeljenosti. Pokazal je, da prvostopno sodišče upravičeno ni ugodilo dokaznim predlogom s strani obrambe, saj so bila iz že tedaj izvedenega dokaznega postopka razvidna vsa pravnorelevantna dejstva potrebna za rešitev te zadeve.

Glede na zbrano dokazno gradivo ni moč soditi, da gre v obravnavani zadevi za nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitve sodišča prve stopnje o krivdi obdolžencev so sprejemljive in imajo vso podlago v podatkih kazenskega spisa. Prvostopno sodišče je v obširnih razlogih izpodbijane sodbe podrobno analiziralo pričanja B.B., kriminalistov A.K. in D. ter obmejnih policistov R.Š. in I. R., upoštevajoč pri tej analizi še poročila Interpola ter predvsem neskladne zagovore obdolženih, v katerih bremene drug drugega.

Razumljivo in logično je pojasnjeno kako in zakaj je sodišče sledilo zagovoru obdolženega J.Š. v delu, ko opisuje kako in kdaj je prišel v Slovenijo, katera dejstva ovržejo preostali del Š. zagovora in zagovore obdolženih D.H. in S.B. ter na kakšen način je prišlo do zaključka, da so obdolženi storili jim očitano kaznivo dejanje v sostorilstvu. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obstoj dvoma, da so obdolženi videli, da je avtomobil B... predmet kaznivega dejanja oziroma, o obstoju dvoma, da je bil predmetni avtomobil sploh ukraden, pritožniki v glavnem ponavljajo tisto, kar je sodišče prve stopnje ob odločitvi upoštevalo, saj so obdolženi te ugovore uveljavljali že v postopku na prvi stopnji. Do vseh teh trditev se je prvostopno sodišče opredelilo, zato nanje ni potrebno posebej odgovarjati, saj pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje sprejema, kot je že bilo povedano. Tudi sicer gre le za trditve, ki niso podprte z dokazi.

Pritožba tudi ni utemeljena v delu, kjer se izpodbija izrečena kazen zapora. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno , katere okoliščine je prvostopno sodišče štelo kot obteževalne in katere kot olajševalne. Vse te okoliščine so bile pravilno ugotovljene in po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno ovrednotene, tako, da je bila obtožencem izrečena primerna, nikakor ne prestroga ali premila kazenska sankcija. Navedene okoliščine, na katere pritožniki opirajo svoj predlog za daljšo ali krajšo zaporno kazen, je sodišče prve stopnje že dovolj upoštevalo pri odmeri kazni 6 mesecev zapora, tako, da ni nobene potrebe po znižanju ali po zvišanju takšne kazenske sankcije.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru smotrn izrek stranske kazni izgona tucev iz države. Sodišče je glede na vse okoliščine primera, zlasti glede na naravo in težo kaznivih dejanj, upravičeno določilo izgon obdolžencev za dobo 5 let. Stroški kazenskega postopka so v izpodbijani sodbi primerno odmerjeni in v razlogih specificirani. Pojasnjeno je tudi, zakaj morajo obdolženci kriti stroške zdravljenja med postopkom. Gre namreč za krivdno povzročene stroške, saj so si obdolženi tekom postopka v priporih sami zadajali poškodbe. Tudi odmera povprečnine je glede na trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere posameznih obdolžencev primerna. Obdolženi J.Š. in D.H. sta zaposlena, S.B. pa naj bi bil po navedbah pritožbe sedaj nezaposlen. Vendar ponovna zaposlitev za S.B. ne bi smela predstavljati problem, saj gre za mladega in delazmožnega obdolženca.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo niti nobene kršitve zakona po 1. odst. 383. čl. ZKP. Zato je vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in je potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker ni bila nobena izmed pritožb utemeljena, morajo obdolženi plačati stroške kazenskega postopka, ki so spet odmerjeni v obliki povprečnine v višini 80.000,00 SIT za vsakega obdolženega, upoštevajoč vse tisto, kar je navedeno v prejšnjem odstavku glede povprečnine, ki je bila odmerjena na sodišču prve stopnje.