Jedro

Naknadnih tožnikovih trditev o izjemnih obremenitvah pri delu sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati, saj so bile podane po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer tožnik tudi ni izkazal nobenih opravičljivih razlogov, zakaj ni teh trditev podal že pred tem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. 260000-2003-24118 z dne 9.8.2004 ter da se ugotovi, da je bil tožnik od 17.7.2004 do 6.8.2004 začasno nezmožen za delo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mu tožena stranka povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se je po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je imenovani zdravnik z odločbo z dne 2.7.2004 zmotno ugotovil, da je tožnik od 17.7.2004 do 6.8.2004 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Nepravilno odločitev je potrdila zdravstvena komisija tožene stranke. Zaradi narave poškodbe, ki jo je utrpel na poti z dela domov dne 4.2.2003 tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo. Poškodbo je zdravil z operativnim posegom, ki je bil dvakrat preložen, v tem času pa se njegovo zdravstveno stanje ni izboljšalo, bolečine so se kvečjemu stopnjevale. Izvedensko mnenje, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, je prav tako zmotno, saj sta tako travmatolog kot tudi specialist fiziater za sporno obdobje priporočila odobritev bolniškega staleža. V izvedenskem mnenju ni govora o bolečinah, v letu 2005 je bilo ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za delo z rokami nad nivojem pasu in za dviganje težjih predmetov z desno roko. Že ob najmanjši obremenitvi desne rame trpi neznosne bolečine, za delo ni bil zmožen vse od 12.6.2004 do 20.10.2004, ker pa je prava neuk, je pritožbo vložil le zoper odločbo z dne 2.7.2004. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ob tem ni kršilo določb postopka, ki jih pritožba podrobneje ne opredeljuje, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso bile kršene določbe, na katere je po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04 – ZPP) dolžno paziti po uradni dolžnosti.

V dosedanjem postopku je bila predvsem sporna narava tožnikovega dela, odpraviti pa je bilo potrebno tudi neskladja med nekaterimi mnenji zdravnikov specialistov in stališči organov tožene stranke, ki v predsodnem postopku odločajo o začasni nezmožnosti za delo. V listinah upravnega spisa so nasprotja med mnenjem specialista fiziatra in specialista ortopeda. Prvi v izvidu z dne 23.6.2003 predlaga, da se tožnik izogiba fizičnih obremenitev, dvigovanja, prenašanja, potiskanja in vlečenja težjih in težkih bremen ter ponavljajočega dela z rokama nad višino ramen. Ortoped dne 17.6.2003 ugotavlja, da tožnik, kot fizični delavec, ni zmožen za delo nad višino prsi, druga normalna dela pa lahko opravlja. Zadnji izvid specialista ortopeda pred spornim obdobjem je z dne 11.7.2003, v njem specialist priporoča še 14 dni bolniškega staleža, nato pa delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno v obdobju enega meseca. Tožnik je svoje delo opisoval kot fizično naporno, povezano z dviganjem težjih bremen. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje glede narave tožnikovega dela in obremenitev, ki jim je s tem v zvezi izpostavljen, izvedlo temeljit dokazni postopek, tudi s pridobitvijo strokovnih mnenj. Zmožnost oz. nezmožnost za delo na konkretnem delovnem mestu iz zdravstvenih razlogov je strokovno medicinsko vprašanje. Za razjasnitev teh dejstev je v skladu z 243. členom ZPP potrebno izvesti dokaz z izvedencem. K sklepu o postavitvi izvedenca specialista kirurga A.K., stranki nista imeli pripomb. Glede na tožnikove pripombe k ugotovitvam, je izvedenec mnenje dvakrat dopolnil. Na osnovi pregleda medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika je podal temeljite ugotovitve o naravi tožnikove poškodbe in posledicah za njegovo zmožnost za delo. Mnenje je izdelano na podlagi ogleda delovnega mesta in ob upoštevanju tožnikovih obremenitev pri delovnih operacijah. Končna ugotovitev izvedenca je bila, da so pri tožnikovem delu povsod manjše obremenitve, kot jih je sam navedel. V spornem obdobju je bil zmožen opravljati 4 urno delo kot strojevodja netiskanih serviet, brez nevarnosti, da bi se mu zdravstveno stanje poslabšalo. Z analizo medicinske dokumentacije je izvedenec ugotovil poškodbo treh mišičnih kit. Posledice poškodbe so bile anatomsko spremenjeni raztrgani konci treh mišic, odstranjena blazina podramenskega dela ključnice in brazgotinsko spremenjena raztrganina mišičnega zavtika med odtrgano kito dvoglave nadlaktne mišice. Funkcionalnih posledic poškodbe po prepričanju izvedenca tožnik ni utrpel, ker se gibljivost poškodovane rame ni zmanjšala. Celotno poškodbo je označil kot lahko navadno. V spornem obdobju, ko je čakal na operativni poseg, je bil zmožen opravljati 4 urno delo, ker gibanje dosega poškodovanega uda ni bilo enako gibom, pri katerih se obremenjujejo raztrgane mišice. Izvedenec je posebej poudaril, da je zaradi odsotnosti aktivacije poškodovanih mišic tožnik v času čakanja utrpel več škode, kot če bi delal, ker so mišice izgubile maso in postale ohlapne. V dopolnitvah mnenja, prvič, ko je tožnik vztrajal, da se izvedenec ni opredelil do obremenitev, ki jim je pri delu izpostavljen, to je dviganje predmetov do 30 kg do višine 1,6 metra in drugič, ko je tožnik šele na šestem naroku za glavno obravnavo pričel zatrjevati, da zmožnost za delo ni bila ocenjevanja glede na pravo delovno mesto, ker dejansko dela z drugim strojem, kjer je potrebno dvigovati bremena do 40 kg na višino 180 cm, je izvedenec podrobno pojasnil funkcijo ramenskega sklepa in potrdil, da tudi če bi delal na drugem stroju, kjer so obremenitve večje, simulacija na tej delovni napravi dokazuje, da je bil tožnik zmožen opravljati 4 urno delo pri upravljanju strojev za pakiranje netiskanih serviet, brez nevarnosti, da bi se mu zdravstveno stanje poslabšalo. Ugotovitve izvedenca se ujemajo z mnenjem zdravstvene komisije, podanim 7.4.2006 na zahtevo sodišča prve stopnje, mnenjem predsednika komisije specialista kirurga A.M. in tudi z mnenji specialista ortopeda, priloženimi v medicinski dokumentaciji z dne 17.6.2003 ter 11.7.2003, da je tožnik za običajna dela, pri katerih ni potrebno dviganje rok nad višino prsnega koša, zmožen. Skladno je stališče izvedenca in predsednika zdravstvene komisije, da je določena fizična aktivnost celo koristna, ker se s tem ohrani aktivnost preostalih mišic, od katerih je odvisna gibljivost ramenskega sklepa.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 – ZDSS-1) presojalo zakonitost dokončne odločbe tožene stranke in s tem zakonitost odločbe imenovanega zdravnika, izdane na podlagi 1. alineje 2. odstavka 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami – ZZVZZ). Po 8. členu ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, na podlagi 2. odstavka 213. člena ZPP odloči sodišče. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče v zbrani listinski medicinski dokumentaciji ter v temeljitem izvedenskem mnenju, izdelanem na podlagi ogleda delovnega mesta tožnika in analize njegovih delovnih operacij imelo dovolj dejanske podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Naknadnih tožnikovih trditev o izjemnih obremenitvah pri delu na stroju Senning, sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno upoštevati, saj mora po 1. odstavku 286. člena ZPP stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Tožnik ob novem zatrjevanju, da je moral zaradi posluževanja drugega stroja dvigati tudi težje predmete na večjo višino, ni izkazal nobenih opravičljivih razlogov, da teh dejstev ni navedel že prej. Delovne operacije, pri katerih upravlja le z enim strojem, je opisal na glavni obravnavi 15.9.2005. Navedel je podatke o teži bremen ter delovnih postopkih, ki jih je izvedenec upošteval in z neposrednim ogledom tudi preveril. Glede na takšno dejansko stanje, ko je v medicinski dokumentaciji zadnji izvid travmatologa z dne 30.1.2004, ki ne ugotavlja nezmožnosti za delo, prvi naslednji izvid pa je z dne 27.9.2004, torej po spornem obdobju, iz obdobja, za katerega tožnik zatrjuje popolno nezmožnost za delo, pa ni nobenega izvida o poslabšanju zdravstvenega stanja oziroma o nekem akutnem stanju, je po prepričanju sodišča druge stopnje izpodbijana sodba, s katero je bila potrjena dokončna zavrnilna odločba tožene stranke, zakonita. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.