Jedro

Verjeten obstoj terjatve v sporih zaradi motenja posesti je izkazan, če tožnik oz. predlagatelj začasne odredbe verjetno izkaže, da je upravičen do posestnega varstva določene vsebine.

S predlagano začasno odredbo tožnik ni zahteval lastnega električnega priključka, temveč zgolj takšno ravnanje oz. opustitve toženk, ki bi zagotovile dobavo električne energije v njegovo stanovanje v zgornji etaži hiše na enak način, kot je potekala, preden je prišlo do odklopa s strani dobavitelja električne energije. Presojati je zato potrebno vsa ravnanja oz. opustitve toženk skupaj kot celoto, ne vsako posebej.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi sklenilo, da se ustavi postopek zavarovanja v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala izdajo začasne odredbo, s katero bi se toženkama naložilo, da tožniku podata soglasje za sklenitev pogodbe z dobaviteljem električne energije (I. izreka). V nadaljevanju je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve glede motenja posesti v zavarovanje terjatve tožeče stranke toženima strankama prepoveduje kakršnokoli onemogočanje dostopa tožeči stranki do električne omarice na severni strani hiše na naslovu V., kjer se nahaja merilno mesto za električno energijo in električne omarice v hiši na istem naslovu, kjer se nahajajo varovalke ter se jima nalaga, da omogočita tožeči stranki priklop na javno električno omrežje preko električne omarice na severni strani hiše za del hiše in sicer za zgornjo etažo, ki je v posesti tožeče stranke in sicer tako, da priklop na stroške tožeče stranke zahtevata pri dobavitelju električne energije ter z opozorilom, da se jima v primeru kršitve tega sklepa naloži v plačilo denarna kazen (II. izreka). Tožeči stranki je sodišče naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka zavarovanja v znesku 45,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. izreka).

2. Tožeča stranka se zoper II. in III. točko izreka sklepa pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa. Navaja, da je izgubila dostop do električne energije zaradi ravnanja toženih strank. Prvotoženka je bila tista, ki je imela z dobaviteljem električne energije sklenjeno pogodbo o dobavi elektrike in ki je prejemala račune za dobavljeno električno energijo pred odklopom s strani dobavitelja. Po predhodnem dogovoru je račune izročala tožeči stranki, ki jih je poravnavala. Postavitev samostojnega poštnega nabiralnika za tožečo stranko ni v ničemer spremenila prejemnika in zavezanca za plačilo računov. Le zaradi dogovora je tožnik poravnaval račune prve toženke, pri čemer ni bil v nikakršnem razmerju z dobaviteljem električne energije. Tožnik računov ni mogel poravnavati, ker mu jih toženi stranki nista več izročali, tega tudi ni bil dolžan, ker z dobaviteljem ni bil v nobenem pogodbenem razmerju. Sodišče je zmotno to dolžnost pripisalo tožniku, ko je navedlo, da je tisti, ki je spremenil posestno stanje s postavitvijo samostojnega poštnega nabiralnika in prenehanjem plačevanja računov. Tožnik je izgubil dostop do električnega omrežja šele, ko je družba E. na podlagi naročila toženih strank postavila novo električno omarico in povezala zgolj spodnjo etažo hiše na javno električno omrežje. Pri tem je bila električna omarica skupna za celotno hišo in preko nje sta bili povezani tako spodnja kot tudi zgornja etaža hiše na električno omrežje. Neplačilo računov s strani prve toženke je pripeljalo do odklopa električne energije in s tem izgube tudi za tožečo stranko. Vendar bi v primeru ohranitve prvotne električne omarice tožeča stranka po plačilu zapadlih in neplačanih računov dobavitelju električne energije ohranila dostop do javnega električnega omrežja. Šele s prestavitvijo omarice je bil tožeči stranki onemogočen dostop do omrežja. Kasneje sta toženki z odrekanjem podaje soglasja onemogočili priključitev na javno električno omrežje. Tožeča stranka na drugačen način ne more priti do javnega električnega omrežja zaradi pogojev dobavitelja. Do motilnega dejanja je prišlo izključno zaradi ravnanja toženk, najprej zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja, to je plačila računov dobavitelju, kasneje s prestavitvijo električne omarice in povezavo električnih vodnikov zgolj v spodnji etaži hiše. Obe ravnanji skupaj predstavljata motilno dejanje. S plačilom računov s strani tožene stranke do odklopa električne energije sploh ne bi prišlo, brez prestavitve električne omarice pa bi tožeča stranka imela električno energijo po vnovičnem priklopu s strani dobavitelja. Stanje bi bilo popolnoma enako kot pred odklopom. S predlagano začasno odredbo tožeča stranka ni zahtevala lastnega električnega priključka, temveč zgolj ravnanja s strani toženke, ki bi zagotovila elektriko tudi v zgornji etaži hiše na enak način, kot je obstajal pred odklopom.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča pravno in vsebinsko pravilna, tožnikova pritožba pa neutemeljena, zato predlaga pritožbenemu sodišču, da jo zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V postopkih za izdajo začasne odredbe v sporih zaradi motenja posesti sodišče ugotavlja izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo, če upnik izkaže za verjetno obstoj terjatve ter hkrati še eno izmed treh alternativno predvidenih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

6. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe, da se mu poleg dostopa do obeh električnih omaric v stanovanjski hiši omogoči tudi priklop na javno električno omrežje stanovanja v zgornji etaži, ki je v posesti tožnika in sicer tako, da toženki priklop zahtevata pri dobavitelju na stroške tožnika. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga oprlo na ugotovitev, da je tožnik sicer imel posest na zgornji etaži stanovanjske hiše ter s tem dostop do električne energije in soposest na električnih omaricah ter nastalih napravah, preko katerih je dobival električno energijo, vendar pa do spremembe posestnega stanja ni prišlo zaradi ravnanja oz. opustitev toženk. Po stališču izpodbijanega sklepa je bil tožnik tisti, ki je s tem, ko je prenehal plačevati račune dobavitelju električne energije (kar je bil razlog za odklop z elektro omrežja) in si postavil samostojni poštni nabiralnik, spremenil dosedanje posestno stanje. Ravnanje toženk, ki sta si uredili zunanjo električno omarico in namestili ključavnico na notranjo električno omarico, pa ne pomeni motenja dostopa do električne energije, saj je že pred tem (zaradi odklopa) ni imel. Izdajo soglasja za priklop na električno omrežje pa po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ne more zahtevati od toženk kot solastnic stanovanjske hiše, ker bi s tem pridobil samostojni priključek, ki ga poprej ni imel. Takšni utemeljitvi odločitve prvostopenjskega sodišča zaenkrat tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti. Verjeten obstoj terjatve v sporih zaradi motenja posesti je izkazan, če tožnik oz. predlagatelj začasne odredbe verjetno izkaže, da je upravičen do posestnega varstva določene vsebine. Po določbi 1. odstavka 24. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo. V dejansko oblast na stvari pa posega tisti, ki vsili drugačen način uporabe stvari od dotedanjega. Pravica do varstva posesti (34. člen SPZ) pooblašča posestnika, da prisili osebo, ki je omejila njegovo dejansko posest na stvari oz. njegovo dotedanjo uporabo, da s tem preneha oz. da vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred njenim posegom. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno omejilo obseg sodnega varstva, ki ga tožnik lahko zahteva v konkretni zadevi (33. in 34. člen SPZ), ko je ugotovilo, da ni predmet ugotavljanja, kdo bi bil dolžan plačevati položnice za porabljeno električno energijo, ali tožnik, ali toženki, ter zakaj je tožnik prenehal poravnavati položnice. Res je tudi, da gre v tej zadevi za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, za izdajo katere morajo obstajati res tehtni razlogi. Vendar pa, kot pravilno opozarja pritožba, je tožnik v tožbi natančno in razumljivo pojasnil, zakaj zahteva posestno varstvo, kakšno je bilo motilno dejanje in v čem je zaradi tega dejanja tožniku močno oteženo bivanje v stanovanju. Tako kot poudarja v pritožbi je res, da s predlagano začasno odredbo ni zahteval lastnega električnega priključka, temveč zgolj takšno ravnanje oz. opustitve toženk, ki bi zagotovile dobavo električne energije v njegovo stanovanje v zgornji etaži hiše na enak način, kot je potekala, preden je prišlo do odklopa s strani dobavitelja električne energije. Presojati je zato potrebno vsa ravnanja oz. opustitve toženk skupaj kot celoto, ne vsako posebej. Njuno kasnejše ravnanje, ko je druga toženka pri dobavitelju električne energije naročila priklop do javnega električnega omrežja s postavitvijo nove električne omarice, ki zagotavlja elektriko samo v spodnjo etažo hiše, ni brez povezave s stanjem po odklopu, ki ga je izvedlo elektropodjetje zaradi neplačila računov. Tožniku je bila s tem kot nelastniku poleg dostopa do javnega električnega omrežja, odvzeta možnost ponovnega priklopa na električno omrežje, tudi ob plačilu računov. Zato je neživljenjski zaključek sklepa, da dejanja toženk pred in po odklopu skupaj ne predstavljajo do tožnika motilnega ravnanja ter da zato njegova terjatev v pravdi zaradi motenja posesti ni verjetno izkazana.

7. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožnika in sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega ponovno presodi, ali so podane vse predpostavke za izdajo začasne odredbe, pri čemer mora pri odločitvi upoštevati in vsestransko pretehtati vse trditve pravdnih strank, ki so pomembne za odločitev.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).