Jedro

Uporaba določb o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za imetnike tujega vozniškega dovoljenja ne pride v poštev, med drugim tudi zato, ker osmi odstavek 22. člena ZP-1 določa, da se za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije smiselno uporabljajo le določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka tega člena, ni pa v smiselno uporabo vključena določba devetega in desetega odstavka 22. člena ZP-1, prav ti dve določbi pa urejata možnost odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti.

Potrebno je ločevati med vozniškim dovoljenjem kot upravičenjem posameznika, da v cestnem prometu vozi motorno vozilo ter med vozniškim dovoljenjem kot listino, s katero se izkazuje pravica do vožnje motornih vozil določene kategorije v cestnem prometu. Ob zamenjavi vozniškega dovoljenja gre le za zamenjavo listine kot upravne odločbe, ki pa na samo upravičenje posameznika, da v cestnem prometu vozi motorno vozilo določene kategorije ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje na dan 31. 3. 2010, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe zakona. V pritožbi navaja, da je izpodbijana odločitev zanj kot slovenskega državljana nepravična, saj že dalj časa živi v domovini in nima nobene veze več z R. N. Ker se je v N. rodil in tam preživljal otroštvo, ima tudi nemško državljanstvo ter tudi od 26. 5. 2011 nemško vozniško dovoljenje. Ker pa je po narodnosti S., ima tudi slovensko državljanstvo in je v času, ko naj bi storil prekrške, posedoval slovensko vozniško dovoljenje. Ni mu razumljiva odločitev Okrajnega sodišča v Celju, ki mu na podlagi tujega vozniškega dovoljenja prepoveduje uporabo le-tega, čeprav je slovenski državljan in tega tujega vozniškega dovoljenja sploh ni posedoval takrat, ko je storil prekrška. Absurdno se mu zdi, da sem mu sedaj jemlje tuje vozniško dovoljenje, s katerim nikoli ni storil nobenega prekrška in se ga kot slovenskega državljana diskvalificira ter postavlja v drugo skupino. Kot pošten slovenski državljan ni dolžan predlagati spremembe prekrškovne zakonodaje, da bi država slovenske državljane obravnavala enako, ne pa da jih razslojuje na prvo in drugo razredne ter tega svojega obravnavanja niti pravno ne obrazloži. Ker je definitivno slovenski državljan in ima edino ter stalno prebivališče v Sloveniji, je izrečena prepoved v izpodbijanem sklepu do njega nepravična, diskriminatorna in nezakonita. Po Ustavi RS smo vsi državljani v S. pred zakonom enaki ter imamo tudi enako pravico do sodnega varstva. Tako bi tudi njemu morala biti dana možnost pogojne vrnitve vozniškega dovoljenja po 58. členu Zakona o voznikih (ZVoz), saj je prekršek storil pod vplivom alkohola in bi tako po morebitno uspešnem opravljenem zdravstvenem pregledu lahko dobil vozniško dovoljenje nazaj oziroma bi tuje vozniško dovoljenje lahko ponovno uporabljal pod enakimi pogoji kot ostali državljani. Prvostopenjsko sodišče tega v njegovem primeru sploh ni predvidelo, temveč je ta predpis prezrlo in mu izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja za dobo enega leta. V tem vidi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo zakona, saj mu sodišče niti ni dalo možnosti enakega obravnavanja pred zakonom, ki mu jo zagotavlja že Ustava RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu omogoči postopek za pogojno vrnitev njegovega vozniškega dovoljenja v smislu 58. člena ZVoz oziroma sklep razveljavi ter ga vrne prvostopenjskemu sodišču, da mu omogoči zgoraj navedeno.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilcu bilo s plačilnim nalogom Policijske postaje Ruše z dne 9. 2. 2010, ki je postal pravnomočen 18. 2. 2010, za prekršek storjen 9. 2. 2010 z motornim vozilom B kategorije, izrečenih 5 kazenskih točk ter s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 26. 7. 2012, ki je postala pravnomočna 28. 8. 2012, za prekršek storjen 31. 3. 2010 z motornim vozilom B kategorije, izrečenih 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilec imetnik tujega vozniškega dovoljenja, izdanega v Z. R. N., saj je slovensko vozniško dovoljenje, ki mu je bilo nazadnje izdano 21. 7. 2009, zamenjal za nemško vozniško dovoljenje. Slednje izhaja iz dopisa U. e. M. z dne 2. 10. 2012 (list. št. 4) ter izpisa iz registra voznikov pod prilogo C1. Iz fotokopije vozniškega dovoljenja, izdanega v Republiki Nemčiji, ki jo je storilec priložil k pritožbi (priloga B1), pa tudi izhaja, da je storilcu bilo vozniško dovoljenje v Z. R. N. izdano 26. 5. 2011. Tako se izkažejo za resnične navedbe, da je storilec oba prekrška, za katera so mu bile pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, storil v času, ko je posedoval vozniško dovoljenje, izdano v R. S., vendar mu je sodišče prve stopnje kljub temu utemeljeno izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S., saj storilec po storitvi prekrška, za katera mu je bilo izrečenih skupno 23 kazenskih točk, ni pridobil novega vozniškega dovoljenja v Zvezni R. N., temveč je slovensko vozniško dovoljenje zamenjal za tuje vozniško dovoljenje. Potrebno je namreč ločevati med vozniškim dovoljenjem kot upravičenjem posameznika, da v cestnem prometu vozi motorno vozilo ter med vozniškim dovoljenjem kot listino, s katero se izkazuje pravica do vožnje motornih vozil določene kategorije v cestnem prometu. Ob zamenjavi vozniškega dovoljenja gre le za zamenjavo listine kot upravne odločbe, ki pa na samo upravičenje posameznika, da v cestnem prometu vozi motorno vozilo določene kategorije ne vpliva. Upravičenje do vožnje motornega vozila se namreč pridobi z uspešno opravljenim vozniškim izpitom za določeno kategorijo motornih vozil in ker pri zamenjavi vozniškega dovoljenja, izdanega v R. S. za vozniško dovoljenje, izdano v Z. r. N. ni potrebno opravljati ponovno vozniškega izpita, ne gre za pridobitev novega vozniškega dovoljenja, temveč gre za zamenjavo listine. Prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. pa ni vezano na uporabo zgolj določene listine, ki izkazuje upravičenje do vožnje motornih vozil v cestnem prometu na ozemlju R. S., temveč se ta ukrep nanaša na samo upravičenje do vožnje motornih vozil v R. S. za določeno časovno obdobje. Glede na pojasnjeno so neutemeljene pritožbene navedbe o absurdnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, ki je storilcu izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S., čeprav tega tujega vozniškega dovoljenja v času storitve prekrškov ni posedoval. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je slovenski državljan in da že dalj časa živi v domovini in da nima nobene veze več z R. N. (razen, da poseduje vozniško dovoljenje izdano v R. N.) pritožbeno sodišče poudarja, da pri izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. državljanstvo in kraj prebivanja storilca nista relevantni okoliščini. Kot je v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa povzelo že sodišče prve stopnje osmi odstavek 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki je veljal v času storitve prekrškov, torej pred 13. 3. 2011, določa, da izreče sodišče imetniku tujega vozniškega dovoljenja namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk, prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. pa se storilcu izreče za dobo do enega leta. Odločilna okoliščina je torej zgolj to, ali storilec poseduje vozniško dovoljenje izdano v Republiki Sloveniji ali vozniško dovoljenje izdano v tujini. Vsaka država lahko namreč izvaja oblast zgolj na svojem teritorialnem ozemlju in ne more posegati v veljavnost listin, ki jih izdajajo organi drugih držav, pač pa lahko omeji uporabo tujega vozniškega dovoljenja za določen čas na svojem ozemlju, kot je to predpisano v osmem odstavku 22. člena ZP-1. Storilec se je sam odločil, da bo vozniško dovoljenje, izdano v R. S. zamenjal za nemško vozniško dovoljenje, s tem pa bi moral računati tudi na vse posledice, ki jih za imetnika tujih vozniških dovoljenj ima doseženo število 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Pri tem se storilec neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavanje, saj je storilec bil obravnavan enako kot vsi drugi imetniki tujega vozniškega dovoljenja, pri čemer pa državljanstvo glede na zgoraj pojasnjeno nima nobene vloge.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve o kršitvi načela enakosti, ki ga zagotavlja 14. člen Ustave RS. Načelo enakosti pomeni, da je potrebno enake primere obravnavati enako in različne ustrezno različno. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj je pri izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. odločilna okoliščina ali storilec poseduje vozniško dovoljenje izdano v Republiki Sloveniji ali tuje vozniško dovoljenje. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi storilca obravnavalo kot imetnika tujega vozniškega dovoljenja in mu je zato tudi utemeljeno izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S., saj ni nobenega dvoma, da je storilec imetnik tujega vozniškega dovoljenja in da je dosegel in presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Nadaljnja pritožbena navajanja glede kršitve načela enakosti pred zakonom, v katerih storilec navaja, da bi glede na 58. člen Zakona o voznikih tudi njemu morala biti dana možnost pogojne vrnitve vozniškega dovoljenja, so nerazumljiva, saj se 58. člen ZVoz nanaša na pogoje za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, izdanega v R. S. V kolikor pa se te pritožbene navedbe nanašajo na možnost odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, za katero lahko imetniki vozniškega dovoljenja, izdanega v Republiki Sloveniji zaprosijo v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma vročitve pravnomočnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja (prvi odstavek 202. d člena ZP-1), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na naravo odložitve izvršitve in njeno povezanost z izvrševanjem obveznosti po zakonu o voznikih ter samim prenehanjem veljavnosti, ki velja le za domače voznike, uporaba določb o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za imetnike tujega vozniškega dovoljenja, glede katerih ima izrekanje kazenskih točk in posledično prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije le učinek prepovedi vožnje, ne pride v poštev. Uporaba določbe 202. d člena ZP-1 med drugim predvideva, da bo voznik izpolnil sprejete obveznosti po ZVoz, ki obsegajo udeležbo v programih dodatnega usposabljanja za varno vožnjo in v rehabilitacijskih programih (44. in 45. člen ZVoz), ki se izrecno nanašajo le na osebe, ki jim je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne pa prepoved uporabe vozniškega dovoljenja. Enako velja za določbe o kontrolnem zdravstvenem pregledu po tretjem odstavku 79. člena ZVoz, poleg tega pa tudi osmi odstavek 22. člena ZP-1 določa, da se za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije smiselno uporabljajo le določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka tega člena, ni pa v smiselno uporabo vključena določba devetega in desetega odstavka 22. člena ZP-1, prav ti dve določbi pa urejata možnost odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in obveščanja o taki možnosti.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.