Jedro

Sodišče je v vrnitveni pravdi vezano na pravnomočno določitev meje v sodnem postopku, saj potek meje predstavlja predhodno vprašanje, pri mejnih sporih pa gre v bistvu za spore o lastninski pravici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo izročitev dela nepremičnine parc. št. 2/2, k. o. X tožniku, kar v naravi obsega 4,9 m2 zemljišča med mejnimi točkami 15190, 15192 ter 15142, tako da odstranita del ograje, ki stoji na parc. št. 2/2, k. o. X, in poteka vzporedno z mejno črto med omenjenimi mejnimi točkami (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer glede odstranitve vrtnega kamina, dela strehe na nepremičnini parc. št. 2/1, k. o. X, ki je v naravi delavnica ter dela strehe na navedeni nepremičnini, ki je v naravi stanovanjska hiša, tako da ne bosta segala v zračni prostor nepremičnine parc. št. 2/2, k. o. X, oziroma presegla mejne črte (II. točka izreka). Tožencema je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 442,58 EUR (III. točka izreka).

2. Toženca v pravočasni pritožbi zoper ugodilni del sodbe (I. točko izreka) nasprotujeta zavrnitvi dokaznega predloga z vpogledom v sodno poravnavo Občinskega sodišča v Lendavi R 47/76 in priloženo poljsko skico, ki potrjujeta, da je ograja obstajala že v sedemdesetih letih. Menita, da je bil dokazni predlog pravočasno podan, saj sta šele na podlagi zaslišanja priče izvedela za sodno poravnavo. Kot bistveno navajata, da sta žičnato ograjo postavila na mestu, kjer je predhodno stala lesena ograja, in v dobri veri, da predstavlja mejo. Pojasnjujeta, da postavitvi ograje ni nasprotoval A. A., ki je bil v času postavitve ograje s tožencema solastnik na parc. št. 2/1 in 2/2, k. o. X, stoječe stavbe, niti tožnik do začetka devetdesetih let. Po mnenju pritožnikov bi moralo sodišče uporabiti določilo 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o gradnji na tujem zemljišču, saj se tožnik gradnji ni uprl, toženca pa nista vedela za obstoj meje do leta 2006, ko je bila sodno določena. Menita, da sporni mejni svet (označen z železno ograjo) predstavlja zemljišče, potrebno za redno rabo gradbenega objekta. Poudarjata, da po tem, ko sta zgradila objekte, tožnik ni bil lastnik na parcelo tožencev meječe nepremičnine. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi je tožnik zahteval vrnitev določenega dela njegove nepremičnine parc. št. 2/2, k. o. X, in odstranitev objektov, ki se na njej nahajajo. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so lastniki sosednjih nepremičnin, med katerimi je bila meja pravnomočno določena v nepravdnem postopku s sklepom N 27/2006 z dne 31. 3. 2008 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1172/2008 z dne 13. 1. 2009. 6. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je pravočasno predložil sodno poravnavo Občinskega sodišča v Lendavi R 47/76 s priloženo poljsko skico (list. št. 72, priloga B24). Toženca v pritožbi ne nasprotujeta ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bil dokazni predlog podan po prvem naroku oziroma po vložitvi pripravljalnih vlog, v katerih sta se toženca lahko izjavila o popravljeni tožbi. Zato je prvostopenjsko sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot prepozen. Navedbe tožencev, da brez svoje krivde nista mogla pravočasno navesti dejstev glede sodne poravnave in predložiti dokazila, ker sta se šele z zaslišanjem priče B. B. seznanila z navedenim dejstvom oziroma listino, niso prepričljive. Omenjena priča je bila predlagana s strani tožencev, zato bi morala biti seznanjena s tem, o čemer bo priča izpovedala in listino pravočasno vložiti v spis.

7. Pritožbeno sodišče kljub temu dodaja, da trditve o obstoju lesene ograje že v sedemdesetih letih, tudi sicer niso relevantne za odločitev v obravnavanem sporu. Prav tako ni odločilno pritožbeno pojasnjevanje, da sta toženca po pridobitvi lastninske pravice na nepremičnine parc. št. 2/1, k. o. X, leta 1982, postavila žičnato ograjo na mestu, kjer je bila postavljena lesena ograja, misleč da predstavlja mejo, čemur ni nasprotoval tedanji lastnik tožnikove nepremičnine. V vrnitveni in negatorni pravdi mora sodišče, ob ugotavljanju čigava je nepremičnina, upoštevati pravnomočno odločitev v postopku za določitev meje. Ker ni sporno, da je bila meja med nepremičnino tožnika (parc. št. 2/2, k. o. X) in nepremičnino tožencev (parc. št. 2/1, k. o. X) pravnomočno določena s sklepom Okrajnega sodišča v Lendavi N 27/2006 z dne 31. 3. 2008, ni dovoljeno ponovno odločanje o lastninski pravici (res iudicata). Vrhovno sodišče je namreč že večkrat zavzelo stališče, da je sodišče v tovrstnem pravdnem postopku vezano na pravnomočno določitev meje v sodnem postopku, saj potek meje predstavlja predhodno vprašanje, pri mejnih sporih pa gre v bistvu za spore o lastninski pravici(1) .

8. Ob povedanem je zmotno stališče pritožnika, da bi sodišče moralo uporabiti določilo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (24. člen ZTLR) o gradnji na tujem zemljišču. Vprašanje pridobitve lastninske pravice, ki ga izpostavlja pritožba, predstavlja predhodno vprašanje, ki je že bilo pravnomočno rešeno s sklepom Okrajnega sodišča o določitvi meje, sodišče pa je na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju vezano(2) .

9. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podal tožnik, ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato tudi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Sklep II Dor 387/2013 z dne 6. 2. 2014, sodba II Ips 64/2006 z dne 6. 4. 2006, sodba II Ips 568/2000 z dne 15. 2. 2001 Op. št. (2): Ugovori glede drugačne ugotovitve lastninske pravice (na podlagi gradnje na tujem zemljišču) so nepomembni, saj bi jih toženca morala podati v postopku za ureditev meje oziroma najkasneje 3 mesece po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje uveljavljati močnejšo pravico v pravdnem postopku (78. člen SPZ), česar nista storila.