Jedro

Za zahtevek za povračilo škode, nastale zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, bi bila aktivno legitimirana le družba. Družbenik neposrednega zahtevka od povzročitelja škode nima, temveč bi povračilo škode lahko zahtevala le družba, s povračilom pa bi se posredno poravnala tudi družbenikova škoda.

Civilnopravni obligacijski zahtevek za izplačilo dobička nastane, ko so izpolnjene naslednje predpostavke: bilančni dobiček mora obstajati in biti ugotovljen; družbeniki morajo odločiti, ali se bilančni dobiček razdeli med družbenike in kolikšen del se razdeli; z merili ali sklepom o razdelitvi mora biti natančno določeno, kolikšen del pripada določenemu družbeniku. Brez sklepa družbenikov zato načeloma ni mogoče določiti, kolikšna je vrednost deleža posameznega družbenika na dobičku.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. 1. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za 212,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2003 do plačila, - v III. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženim strankam povrniti stroške postopka v znesku 21.957,32 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba prvo tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in prvo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 46.311,11 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 13. 10. 2003 do 31. 12. 2006 od zneska 11.097.994,40 SIT, preračunano po tečaju menjave, in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 46.311,11 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. 1. točka izreka sodbe). V presežku, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (do zahtevanih 136.296,11 EUR glavnice s pripadki), je toženi zahtevek zavrnilo (I. 2. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da terjatev prvo tožene stranke do tožeče stranke v znesku 4.061,60 EUR, ne obstoji (I. 3. točka izreka sodbe). Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od drugo, tretje, četrto in pete tožene stranke zahtevala povračilo škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in dobrih poslovnih običajev v znesku 854.999,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (II. 1. točka izreka sodbe) ter tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od prvo tožene stranke zahtevala plačilo 785,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (II. 2. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka toženim strankam plačati pravdne stroške v znesku 21.948,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (I. 2., II. in III. točko izreka sodbe) se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper I. 1. točko izreka sodbe se je pritožila prvo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prvo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Prvo tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba prvo tožene stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7. Tožeča stranka navaja, da so drugo do šesto tožena stranka kršile konkurenčno klavzulo in dobre poslovne običaje, ker so posle iz družbe M. d.o.o. prenesle na novo družbo D. d.o.o. (drugo tožena stranka), zaradi česar je bil prihodek in dobiček družbe M. d.o.o. manjši. Posledično je bila tudi tožeča stranka oškodovana, in sicer iz naslova manjšega dobička in provizije od prihodkov družbe M. d.o.o..

Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka zahteva odškodnino za škodo, ki ni nastala neposredno njej, temveč družbi M. d.o.o. katere družbenica je, le posredno pa tudi njej zaradi manjšega dobička in participacije na prihodkih. Za zahtevek za povračilo škode, nastale zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, bi bila aktivno legitimirana le družba (drugo tožena stranka). Družbenik neposrednega zahtevka od povzročitelja škode nima, saj neposredne zveze med ravnanjem drugo do šesto tožene stranke in škodo, nastalo tožeči stranki, ni. Povračilo škode bi lahko torej zahtevala le družba, s povračilom pa bi se posredno poravnala tudi družbenikova škoda. Takšno stališče potrjuje dejstvo, da bi v primeru, če bi se družbeniku dovolilo, da ima kot posredni oškodovanec samostojni zahtevek zoper povzročitelja škode, poleg njega pa ima vedno odškodninski zahtevek tudi družba sama, prišlo do problema dvojne odgovornosti povzročitelja škode - do družbe in družbenika. Takšno stališče zasleduje tudi v ZGD-1 (503. člen), v katerem je predvidena tožba zaradi kršitve obveznosti družbenikov (kamor spada tudi kršitve konkurenčne prepovedi in poslovne skrivnosti), ki jo lahko družbenik vloži le v imenu družbe. Prejšnji ZGD družbeniške tožbe sicer ni urejal, jo pa je obravnavala pravna teorija (1).

8. Glede na navedeno, je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da aktivna legitimacija tožeče stranke kot družbenika za odškodninski zahtevek zaradi kršitve konkurenčne prepovedi ni podana. Ker torej že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožbeni zahtevek za povračilo škode iz naslova kršitve konkurenčne prepovedi ni utemeljen, se pritožbeno sodišče s preostalimi pritožbenimi navedbami v zvezi s tem zahtevkom ni ukvarjalo.

9. Pritožbeno sodišče je zato, in ker ni našlo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

O pritožbi prvo tožene stranke

10. V družbeni pogodbi so se družbeniki dogovorili za izplačilo dobička in za participacijo na prihodkih družbe – prvo tožene stranke. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da ni bila stranka družbene pogodbe, temveč je bila z njo šele ustanovljena, zato bi morala tožeča stranka za izplačilo dogovorjene participacije skleniti posebno pogodbo s prvo toženo stranko. Skladno s 493. členom ZGD-1 (428. člen ZGD) se lahko z družbeno pogodbo za družbenike, poleg udeležbe na dobičku, določijo dodatne koristi. Le-te se sicer lahko vzpostavijo tudi s posebnimi pogodbami, pri čemer pa se zlasti trajnejše in pomembnejše dogovorijo že z družbeno pogodbo, kot njena fakultativna sestavina. Glede na navedeno pritožnikove trditve, da tožeča stranka do izplačila participacije ni bila upravičena, ker z družbo v ta namen ni sklenila posebne pogodbe, niso utemeljene.

11. Nadalje pritožnik glede izplačila participacije na prihodkih prvo tožene stranke navaja, da bi bilo potrebno od vsakokratnega zneska dogovorjene participacije odvesti davke in prispevke, do česar se sodna izvedenka kljub pozivom ni opredelila. Tožene stranke so šele v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2011 navedle, naj se izvedenka, če je to mogoče, opredeli tudi do tega kakšen bi bil neto znesek participacije po plačilu obveznih dajatev. Pred tem, v postopku na prvi stopnji, tožene stranke niso ugovarjale vtoževanemu znesku oziroma niso navajale, da je potrebno od zneska participacije na prihodkih odvesti ustrezne dajatve in tudi ne, katere naj bi bile te dajatve. Zato s pritožbenimi navedbami, da se izvedenka do tega ni opredelila, kar sploh ni bila njena naloga, pritožnik ne more uspeti. Poleg tega pa iz družbene pogodbe izhaja, da je tožeča stranka upravičena do participacije na prihodkih v družbi M. d.o.o., in sicer v deležu 4,75 %, pri čemer ni nikjer navedeno, da se navedeni delež zmanjša za plačane davke in prispevke, zato prvo tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

12. Prvo tožena stranka je v postopku na prvi stopnji v pobot uveljavljala terjatev v znesku 4.061,60. Gre za dajatev, ki naj bi jo prvo tožena stranka plačala davčnemu organu, ki bi jo sicer morali plačati družbeniki, torej tudi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvo tožena stranka ni dokazala, da je dejansko namesto tožeče stranke opravila plačilo zneska 4.061,60. V dokaz slednjega je namreč predložila le dopis, ki naj bi bil poslan vsem družbenikom družbe M. d.o.o., tožeča stranka pa je trdila, da je ta znesek plačala sama. Pritožnik navaja, da je tožeča stranka s trditvijo, da je znesek dajatve plačala sama, priznala tako obstoj, kot višino v pobot uveljavljane terjatve. Zato prvo tožena stranka te terjatve ni bila dolžna dodatno dokazovati, temveč bi morala tožeča stranka dokazati, da je navedeni znesek dejansko plačala, česar pa ni storila. Res je sicer, da je tožeča stranka s trditvijo, da je sporno dajatev plačala, priznala tako temelj kot višino terjatve. Vendar pa bi morala prvo tožena stranka, ki zatrjuje, da je namesto tožeče stranke plačala njeno zakonsko obveznost (plačilo davka), to svojo trditev dokazati, česar pa ni dokazala (219. člen ZOR). V dokaz slednjega je sicer pritožbi priložila tudi odločbo Davčnega urada X, iz katere izhaja obveznost plačila dajatev. Poleg tega, da je predložitev tega dokaza šele v pritožbi prepozna (337. člen ZPP), tudi sicer ne dokazuje, da je prvo tožena stranka dejansko plačala v pobot uveljavljani znesek oziroma ne izpodbija trditve tožeče stranke, da je navedeni znesek plačala ona. Glede na navedeno, je zaključek sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljana terjatev prvo tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji, pravilen.

13. Nadalje prvo tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni upravičena do izplačila dela dobička. Družbeniki namreč o izplačilu dobička odločajo na skupščinah. Tožeča stranka se je skupščin redno udeleževala, sklepa o delitvi dobička pa ni nikoli predlagala. Ker torej sklep o delitvi dobička v spornem obdobju ni bil sprejet, tožeča stranka do izplačila dobička ni upravičena.

Pravica do dobička je temeljna premoženjska pravica družbenika. 429. člen ZGD določa, da imajo družbeniki pravico do deleža na bilančnem dobičku, kot je ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače. O uporabi bilančnega dobička odločajo družbeniki s sklepom (439. člen ZGD). Civilnopravni obligacijski zahtevek za izplačilo dobička nastane, ko so izpolnjene naslednje predpostavke: bilančni dobiček mora obstajati in biti ugotovljen; družbeniki morajo odločiti, ali se bilančni dobiček razdeli med družbenike in kolikšen del se razdeli; z merili ali sklepom o razdelitvi mora biti natančno določeno, kolikšen del pripada določenemu družbeniku. Brez sklepa družbenikov zato načeloma ni mogoče določiti, kolikšna je vrednost deleža posameznega družbenika na dobičku. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil sklep družbenikov oziroma skupščine, o delitvi tekočega in prenesenega dobička sprejet le 28. 2. 2002, in sicer za leto 2001 ustvarjeni dobiček (C14). Glede na navedeno je nedvomno utemeljen zahtevek za izplačilo deleža na dobičku, ugotovljenem za leto 2001, v višini 123.000,00 SIT. Sklep za delitev dobička, ustvarjenega v letu 2002, pa ni bil sprejet oziroma tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil sprejet, zato do izplačila dela dobička, ugotovljenega v letu 2002, ni upravičena.

14. Glede na navedeno, je potrebno pritožbi prvo tožene stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v I. 1. točki izreka delno spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za plačilo deleža na dobičku za leto 2002 v znesku 212,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2003 dalje do plačila (355. člen ZPP).

14. S preostalimi pritožbenimi trditvami prvo tožena stranka ni uspela, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno v preostalem delu pritožbo prvo tožene stranke zavrniti in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka

15. V posledici delne spremembe izpodbijane sodbe, je bilo potrebno odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

16. Po spremembi sodbe je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom v višini 46.523,92 EUR oziroma v deležu 4,65 %. Sodišče je ob upoštevanju tar. št 18, po kateri znaša vrednost storitve v gospodarskih sporih največ 3000 odvetniških točk (v nadaljevanju OT), tožeči stranki priznalo naslednje stroške. Za vloge: za tožbo 3000 OT, za prvo pripravljalno vlogo 3000 OT, za drugo 2250 OT, za nadaljnje štiri za vsako 1500 OT, za zahtevo za izločitev izvedenca in predlog za dopolnitev naloge izvedenca 20 OT (tar. št. 39/3) in za končno poročilo stranki 50 OT, skupaj za vloge torej 14320 OT. Za zastopanje na narokih, je sodišče tožeči stranki priznalo: za dne 9. 11. 2007 preložen poravnalni narok 750 OT (tar. št. 20/2), za narok z dne 30. 1. 2008 1500 OT, za narok z dne 23. 5. 2008 1950 OT, za narok z dne 20. 6. 2008 1650 OT, za dne 9. 9. 2008 preloženi narok 750 OT, za dne 18. 5. 2008 preloženi narok 800 OT. Za dne 14. 10. 2008 in 5. 4. 2011 opravljena naroka skupaj 3100 OT, skupaj tako za zastopanje na narokih 10500 OT. Skupaj za vloge in zastopanje na narokih 24820 OT, nato materialne stroške v višini 2 % (do 1000 OT) in 1 % (nad 1000 OT) oziroma 258,20 OT, vse skupaj 25078,20 OT oziroma 11.510,89 EUR. Ob upoštevanju 20 % DDV pa 13.813,07 EUR.

Sodišče je nadalje priznalo tožeči stranki tudi potne stroške pooblaščenca za opravljeno pot Ljubljana – Novo mesto in nazaj za dne 9. 11. 2007, 30. 1. 2008, 23. 5. 2008, 20. 6. 2008 po 43,42 EUR (173,68 EUR) in za dne 9. 9. 2008, 14. 10. 2008, 18. 5. 2010, 5. 4. 2011 po 51.06 EUR (204,24 EUR), skupaj torej 377,92 EUR. Nadalje še strošek izvedenine v znesku 2.046,08 EUR in sodno takso za tožbo in sodbo v skupnem znesku 3.227,71 EUR. Skupaj torej potnih stroškov, izvedenine in sodnih taks 5.651,71 EUR.

Po opravljenem izračunu znašajo celotni stroški tožeče stranke 19.464,78 EUR, upoštevaje njen uspeh v pravdi (4,65 %) pa 905,11 EUR.

18. Tožene stranke pa so uspele s 95,31 %. Sodišče je ob upoštevanju tar. št. 18, po kateri znaša vrednost storitve v gospodarskih sporih največ 3000 odvetniških točk (v nadaljevanju OT), toženim strankam priznalo naslednje stroške. Za vloge: za odgovor na tožbo 3000 OT, za prvo pripravljalno vlogo 3000 OT, za drugo 2250 OT, za nadaljnje štiri za vsako 1500 OT, skupaj za vloge 14250 OT. Za sestavo vlog so tožene stranke zahtevale tudi povračilo materialnih stroškov, in sicer jim je sodišče priznalo 2 % (do 1000 OT) in 1 % (nad 1000 OT), skupaj 152,50 OT materialnih stroškov. Vse skupaj je torej sodišče toženim stranka za vloge priznalo 14402,50 OT.

Za zastopanje na narokih, je sodišče toženim strankam priznalo: za dne 9. 11. 2007 preložen poravnalni narok 750 OT (tar. št. 20/2), za narok z dne 30. 1. 2008 3000 OT, za narok z dne 23. 5. 2008 1950 OT, za narok z dne 20. 6. 2008 1800 OT, za dne 9. 9. 2008 preloženi narok 750 OT, za dne 14. 10. 2008 in 5. 4. 2011 opravljena naroka skupaj 3100 OT, skupaj tako za zastopanje na narokih 11350 OT. Skupaj za vloge in zastopanje na narokih 25752,50 OT. Sodišče je priznalo tudi nagrado za zastopanje več oseb (9. člen Odvetniške tarife), po kateri se skupna vrednost storitve poviša za 10 % z vsako nadaljnjo stranko, v obravnavanem primeru torej 50 %. Upoštevaje navedeno pripada odvetniku nagrada 38.628,75 OT (25752,50 OT povišano za 50 %) oziroma 17.730.60 EUR, z 20 % DDV pa 21.276,72 EUR.

Sodišče je nadalje priznalo toženim strankam tudi potne stroške pooblaščenca za opravljeno pot Kranj – Novo mesto in nazaj za dne 9. 11. 2007, 30. 1. 2008, 23. 5. 2008, 20. 6. 2008, 9. 9. 2008, 14. 10. 2008 in 5. 4. 2011. Tožene stranke so zahtevale 0,33 EUR na kilometer, vendar jim je za udeležbo na naroku, vključno na tistem z dne 20. 6. 2008 (skupno torej štiri naroke), sodišče priznalo le 0,29 EUR na kilometer. Toliko je namreč po takrat javno dostopnih podatkih znašal strošek kilometrine. Za naslednje tri pristope na narok pa je sodišče priznalo zahtevanih 0,33 EUR na kilometer. Skupaj je sodišče za potne stroške priznalo 438,60 EUR. Nadalje je sodišče priznalo še strošek predujma za izvedenko v skupnem znesku 676,35 EUR in sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 1.585,71 EUR. Skupaj torej potnih stroškov, izvedenine in sodnih taks 2.700,66 EUR.

Po opravljenem izračunu znašajo celotni stroški toženih strank 23.977,38 EUR, upoštevaje njihov uspeh v pravdi (95,35 %) pa 22.862,43 EUR.

19. Po pobotanju prisojenih stroškov je tožeča stranka dolžna toženim strankam plačati 21.957,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu s 378. členom OZ.

20. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Prvo tožena stranka je vložila pritožbo zoper I. 1. točko izreka izpodbijane sodbe, torej glede zneska 46.311,11 EUR. Delno je s pritožbo uspela, in sicer za znesek 212,81 EUR, torej le v deležu 0,46 %. Ker je uspela s pritožbo le v neznatnem delu, tudi prvo tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške (1. in 2. odstavek 154. in 155. člena ZPP). Sodišče tožeči stranki in prvo toženi stranki tudi ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo nasprotne stranke, saj z njimi nista pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP).

(1) Primerjaj Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, komentar 503. člena, str. 154 – 158.