Jedro

Podlaga zamudne sodbe je tako dejansko stanje, kot ga tožnik zatrjuje v tožbi, zaradi česar zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 5. 7. 2024 razsodilo:

-pod točko I izreka, da je tožena stranka tožeči dolžna v 15 dneh plačati 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2023 dalje do plačila;

-pod točko II izreka, da tožena stranka tožeči v istem roku povrne pravdne stroške v višini 508,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka.

2.Zoper zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (tudi toženec, pritožnik) po pooblaščencu. Uvodoma uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi le delno. Navaja, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino za vse oblike priznane nepremoženjske škode, in pri odločanju ni upoštevalo v Obligacijskem zakoniku uzakonjenega načela objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Dosojeni znesek za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je absolutno previsok, na kar kaže že narava utrpelih poškodb - kontuzijske značke (modrice) v predelu čela, po levi strani obraza, v predelu leve nadlakti, v predelu desnega zapestja ter desne roke in udarnina v predelu reber. V tožbi zatrjevane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ne morejo biti tako hude, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Da je dosojena odškodnina previsoka, izhaja med drugim tudi iz ustaljene sodne prakse, ko je sodišče v primeru, ko je oškodovanec v pretepu utrpel pretres možganov, zlom nosne kosti in obtolčenino zgornje ustnice, prisodilo 300.000,00 tedanjih SIT1 za telesne bolečine (II Ips 482/2008 z dne 17. 12. 2009), čeprav gre za veliko hujše poškodbe, pri katerih oškodovanec čuti dosti hujše bolečine kot pa v konkretnem primeru.

Tožnik je z navedbami, ki se nanašajo na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, močno pretiraval, sodišče pa mu je nekritično sledilo in mu dosodilo previsoko odškodnino, ki močno odstopa od ustaljene sodne prakse v primerljivih zadevah. Tožnik je v tožbi povsem pavšalno navajal, da mora sedaj v vsakodnevna opravila vlagati več truda in energije, ter veliko več časa, ter da se težave kažejo tudi pri delu, saj ima v lasti gostinski lokal in je primoran vsakodnevno prenašati ter dvigovati težja bremena, kot tudi pri športnih aktivnostih. Iz nekonkretiziranih in pavšalnih navedb niti ne izhaja, kako in v čem so se tožniku zmanjšale življenjske aktivnosti, ter da je zaradi tega duševno trpel, prav tako ni pojasnjena vzročna zveza med poškodbami ter med posledico - prikrajšanostjo v vsakodnevnem življenju. Sodišče je v primerljivi zadevi (II Ips 473/2000 z dne 14. 3. 2001), ko je bila ženska poškodovana v medsebojnem obračunu, v katerem je utrpela udarnino in podplutbo leve veke, udarnino na levi strani temena, udarnino pod desnim očesom, udarnino obeh nadlakti, udarnino in podplutbo na levem sedalu in v predelu ob ledveni hrbtenici, za zmanjšane življenjske aktivnosti prisodilo 100.000,00 tedanjih SIT2 .

Tudi glede utrpelega strahu so navedbe tožnika močno pretirane, saj je splošno znano, da v gostilniškem pretepu, ko so nekomu prizadejane zgolj udarnine, ki so lahka telesna poškodba, pri oškodovancu ne more iti za tako intenziven in močan strah, kot to želi prikazati tožnik, sodišče pa mu nekritično sledi. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi zaradi groženj s smrtjo tožnik kadarkoli poiskal psihološko pomoč, pa bi jo, v kolikor bi doživel tako močan oziroma celo smrtni strah. Sodišče je dosodilo previsoko odškodnino, ki odstopa od ustaljene sodne prakse v primerljivih zadevah - v II Ips 473/2000 z dne 14. 3. 2001 je bilo tožnici v zelo podobni zadevi (podobno utrpele poškodbe v pretepu) iz naslova strahu dosojenih 70.000,00 tedanjih SIT3 .

3.V odgovoru na pritožbo tožeča stranka (tudi tožnik) po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet pritožbenega preizkusa je zamudna sodba, s katero je sodišče prve stopnje tožeči stranki v celoti ugodilo v zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v pretepu dne 17. 12. 2021 pred gostinskim lokalom v Šentjurju. Tožencu, ki je tožnika telesno poškodoval - ta je utrpel kontuzijske značke (modrice) v predelu čela, po levi strani obraza, v predelu leve nadlakti, v predelu desnega zapestja in desne roke ter udarnino v predelu reber, za kar je bil prvi pravnomočno obsojen v kazenskem postopku II K 56578/2022 pred Okrajnim sodiščem v Celju, je naložilo plačilo 5.500,00 EUR,4 in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.500,00 EUR in iz naslova strahu v višini 1.500,00 EUR. Sodišče druge stopnje je odločitev, skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), preizkusilo v izpodbijanih delih in v mejah dopustnih pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti glede postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena) ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

6.Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe5 pravilno povzelo pogoje za izdajo zamudne sodbe, določene v prvem odstavku 318. člena ZPP, ki so: (-) da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor, pa toženec nanjo v roku iz 277. člena ZPP ni odgovoril; (-) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); (-) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; (-) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošna znana.

7.Pritožbeno niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na izpolnjevanje zakonskih pogojev iz 318. člena ZPP, razen v zvezi s presojo, ali utemeljenost tožbenega zahtevka po višini izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi6 . V sistemu afirmativne litiskontestacije je toženec s svojo pasivnostjo priznal v tožbi navedena dejstva o posledicah poškodbe, zaradi česar sodišče tudi ne presoja njihove resničnosti. Podlaga zamudne sodbe je tako dejansko stanje, kot ga tožnik zatrjuje v tožbi, zaradi česar zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zato toženec tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki po vsebini predstavljajo poskus izpodbijanja dejanskega stanja, in sicer, da narava poškodb kaže, da zatrjevane telesne bolečine in nevšečnosti ne morejo biti tako hude, kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče, in da je šlo za navedbeno pretiravanje, ki mu je sodišče sledilo. Iz istega razloga ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tudi strah pri lahki telesni poškodbi, ki izvira iz pretepa, ne more biti tako intenziven in močan, ker gre, tako pritožba, za subjektivno dojemanje tožnika, ki ni poiskal psihološko pomoč, kar bi storil, če bi bil ta takšen, kot je zatrjeval. Pritožbeno nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja zato predstavljajo tudi nadalje navedbe, da je tožnik močno pretiraval tudi z navedbami glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jim je sodišče nekritično sledilo, v zvezi s katerimi tudi sicer neutemeljeno zatrjuje njihovo nekonkretiziranost. Navedbe o okoliščinah, da mora tožnik v vsakodnevna opravila vlagati več truda, energije in časa, ob čemer mora ob preveliki aktivnosti počivati, kar se odraža tako pri delu, ki ga ima kot lastnik gostinskega lokala zaradi prenašanja in dvigovanja težjih bremen in pri športnih aktivnostih (katere pritožnik v pritožbi celo sam povzema), tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek o podani zmanjšani življenjski aktivnosti, ki jo tožnik pripisuje škodnemu dogodku, zaradi česar je upravičen do odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin.

8.Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 3 ter 5 do 7 obrazložitve sodbe navedlo pravno podlago in dejanske navedbe tožnika v tožbi, iz katerih izhaja materialnopravna utemeljenost odškodninskega zahtevka zoper toženca po višini, kakor je nato zaključek pravilno povzelo v točki 19 obrazložitve. V točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe (glede telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja), v točki 6 (glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in v točki 7 (glede strahu) izpostavljena dejstva o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, strahu in o posledicah po poškodbi in obsegu prikrajšanja, ki tožniku povzroča duševne bolečine, kot je to razbrati iz njegovih mestoma sicer skopih navedb, tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevajoč določila 179. člena OZ, utemeljujejo pravilnost višine zahtevanih in prisojenih višin denarnih zneskov za vse tri zahtevane oblike nepremoženjske škode. Zaključek sodišča prve stopnje (tudi) o izpolnjenosti zakonskega pogoja, da utemeljenost tožbenega zahtevka po višini izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, na kar se navezuje (v konkretnem primeru pravilna) uporaba materialnega prava, je tako pravilen. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je višina prisojene odškodnine previsoka, zaradi česar naj bi bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Primera v odločbah VS RS II Ips 482/2008 z dne 17. 12. 2009 7 in II Ips 473/2000 z dne 14. 3. 2001,8 glede na to, da je potrebno upoštevati celotno odškodnino kot odmeno za nastalo škodo, tudi sicer ne ustrezata kriteriju primerljivosti ne po poškodbi ne po posledicah. Ob pravilni uporabi materialnega prava prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, kar predstavlja ob odmeri odškodnine cca 3,6 povprečne neto slovenske plače,9 ustrezno upošteva tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožbene navedbe o previsoki odškodnini ob obrazloženem ne prepričajo.

9.Obrazložene stroškovne odločitve, ki glede potrebnosti pravdnih stroškov tožnika pravilno temelji na 155. členu ZPP ter glede povrnitve le-teh prav tako pravilno na prvem odstavku 154. člena ZPP, pritožba v ničemer ne izpodbija.

10.Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo pritožbo toženca zavrniti in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

11.Toženec, ki pritožbenih stroškov ni priglasil, s pritožbo ni uspel. Zato je dolžan tožniku povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), nastale z vloženim odgovorom na pritožbo, ki je bil vsebinski in ga pritožbeno sodišče šteje za potreben strošek (člen 155 ZPP). Ti znašajo 279,99 EUR in jih predstavlja nagrada v višini 375 odvetniških točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT), za 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT (7,5 točke) in 22 % DDV po 12. členu OT, vse upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR. Stroške je dolžan plačati na način in v rokih, kot to izhaja iz izreka.

-------------------------------

1

2

3

4

5

6

7

8

9

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318, 338, 338/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.