5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 168/2004 z dne 24. 6. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 28/2003 z dne 3. 3. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 88/2001 z dne 27. 8. 2002 ter zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Kr 71/2002 z dne 12. 12. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil pred Okrožnim sodiščem obsojen za dve nadaljevani kaznivi dejanji spolnega napada na otroka po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Zoper sodbo je vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo, kakor je nato tudi Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Po tem, ko je bil obsojen pred Okrožnim sodiščem, je pritožnik vložil tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki mu Vrhovno sodišče ni ugodilo. Zoper sklep Vrhovnega sodišča je vložil ustavno pritožbo, ki je bila zavržena, ker še ni izčrpal pravnih sredstev.

2.V ustavni pritožbi, ki jo je vložil po odločitvi Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti, pritožnik zatrjuje, da sta mu bili z izpodbijanimi sodbami kršeni pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave (ta naj bi mu bila kršena tudi z izpodbijanim sklepom) in pravica do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave.

3.Pravica do nepristranskega sojenja naj bi mu bila kršena s tem, ker je babica obeh oškodovancev upokojena sodnica, ki je nekaj časa službovala na Temeljnem sodišču v Kopru, Enota v Kopru, nato pa še na Višjem sodišču v Kopru. Babica oškodovancev je tudi nastopila kot priča v kazenskem postopku. Pritožnik opozarja, da Okrožno in Višje sodišče poslujeta v isti stavbi, zato je prepričan, da so pri odločanju na Okrožnem in Višjem sodišču odločali sodniki, ki so bili v stikih z babico oškodovancev in so se med njimi in njo „spletli takšni in drugačni odnosi“. Glede na to meni, da sodniki Okrožnega in Višjega sodišča niso mogli odločati neodvisno in nepristransko. Po njegovem mnenju je bilo iz istih razlogov pristransko tudi Vrhovno sodišče, ko je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu za prenos krajevne pristojnosti, saj je bil sodnik poročevalec vrhovni sodnik C. C., ki je bil pred tem dolga leta sodnik Višjega sodišča v Kopru.

4.Pritožnik še pojasnjuje, da ugovora pristranskosti ni uveljavljal s pomočjo predloga za izločitev, temveč s pomočjo predloga za prenos krajevne pristojnosti, s čimer je po njegovem mnenju smiselno predlagal izločitev vseh sodnikov Višjega sodišča. Predloga za prenos sicer ni podal, ko je postopek tekel pred Okrožnim sodiščem, vendar pa ga je tedaj zastopal drug zagovornik. Takoj, ko je zagovornika zamenjal in ga seznanil z dejstvom, da je bila babica oškodovancev sodnica, je novi zagovornik podal predlog za prenos krajevne pristojnosti.

5.Pravica do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena s tem, ko je bil v času zaslišanja oškodovancev, ki sta bila bistveni obremenilni priči, odstranjen iz sodne dvorane.

B.

6.Prvi očitek, ki ga pritožnik naslavlja na izpodbijane sodne odločbe, je v tem, da naj bi bila Okrožno in Višje sodišče, Vrhovno sodišče pa tedaj, ko je odločalo o predlogu za prenos krajevne pristojnosti, pristranska. Razlog za pristranskost naj bi bil v tem, da je babica oškodovancev, ki je v kazenskem postopku zoper njega nastopila kot priča, nekoč službovala kot sodnica najprej na prvostopenjskem, nato pa še na drugostopenjskem sodišču v Kopru.

7.Ustava v prvem odstavku 23. člena vsakomur zagotavlja, da o obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče. V 39. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) so določene okoliščine, ki lahko povzročajo sodnikovo pristranskost in zaradi katerih ta ne more opravljati sodniške dolžnosti v konkretni zadevi. V 1. do 5. točki 39. člena ZKP so taksativno in konkretno navedene tiste okoliščine, zaradi katerih se sodnikova pristranskost domneva in zaradi katerih ta sodnik pod praesumptio iuris et de iure ne more sodelovati pri sojenju. Okoliščine, ki jih navaja pritožnik, v okvir teh okoliščin ne sodijo.

8.V 6. točki 39. člena ZKP je določeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti v konkretni zadevi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Vrhovno sodišče je tako v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožnikov predlog za prenos krajevne pristojnosti, kakor tudi v sodbi o zahtevi za varstvo zakonitosti odločilo, da okoliščina, ki jo navaja pritožnik, ni taka, da bi vzbudila dvom v nepristranskost sojenja. V sodbi o zahtevi za varstvo zakonitosti je dodatno pojasnilo, da zgolj poznanstvu s sodniki sodišč v Kopru ni mogoče pripisati odločilne teže, predvsem zato, ker je poznanstvo časovno odmaknjeno in ker pritožnik ne trdi, da bi ti stiki še obstajali. Pritožnik je torej nakazal le splošno možnost vpliva, ne pa konkretnega vpliva na odločanje sodnikov. Takšnemu razlogovanju Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumnosti, zato je očitno, da s takšno odločitvijo ni bila kršena pritožnikova pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

9.Druga kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo uveljavlja ustavna pritožba, naj bi bila v tem, da je bil pritožnik začasno odstranjen iz sodne dvorane, medtem ko je sodišče zaslišalo mladoletna oškodovanca. S tem naj bi mu bila kršena pravica do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave.

10.Iz sodbe Okrožnega sodišča izhaja, da je sodišče pritožnika odstranilo iz dvorane, ker oškodovanca nista želela izpovedovati v njegovi navzočnosti. Med zaslišanjem oškodovancev je bil navzoč pritožnikov zagovornik, ki jima je tudi zastavljal vprašanja. Po vrnitvi v dvorano je sodišče pritožniku prebralo izpovedbi prič in mu omogočilo, da je dajal pripombe in postavljal vprašanja. Okrožno sodišče je v obrazložitvi sodbe še zapisalo, da glede na naravo kaznivega dejanja in mladoletnost oškodovancev ukrep odstranitve iz dvorane ni prekomerno posegel v pravico obdolženca do obrambe. Presoji Okrožnega sodišča sta se pridružili tudi Višje in Vrhovno sodišče.

11.Z vprašanjem odstranitve obdolženca iz sodne dvorane med zaslišanjem priče z vidika morebitne kršitve pravice do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave se je Ustavno sodišče že srečalo v zadevi št. Up-62/99. V sklepu z dne 4. 7. 2000 (sklep je priložen) je odločilo, da zgolj odstranitev pritožnika iz sodne dvorane med zaslišanjem mladoletne oškodovanke še ne utemeljuje kršitve te pravice.

Glede na okoliščine konkretnega primera (narava kaznivega dejanja, razmerje med pričo in obdolžencem in mladost priče) tak ukrep po stališču Ustavnega sodišča v omenjeni zadevi ni bil sporen z vidika jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 29. člen Ustave, še posebej pa ga utemeljuje tudi zahteva po varstvu koristi mladoletnih žrtev spolnih deliktov v sodnih postopkih. Ukrep tudi ni prekomerno posegel v pritožnikovo pravico do obrambe, saj je njegova odstranitev trajala le za čas zaslišanja priče, med zaslišanjem je bil navzoč pritožnikov zagovornik, ki je priči tudi postavljal vprašanja. Po vrnitvi v sodno dvorano je sodišče pritožniku prebralo izpovedbo priče in mu omogočilo, da je priči postavljal vprašanja. Okoliščine odstranitve pritožnika iz sodne dvorane v pričujoči zadevi so torej povsem podobne tistim, ki so bile podlaga za odločitev v zadevi št. Up-62/99.

Ustavno sodišče se je ob preizkusu te ustavne pritožbe tudi primerjalno seznanilo s pravno ureditvijo in prakso morebitne odstranitve obdolženca s sojenja. Ugotovilo je, da tudi druge ureditve in praksa na njihovi podlagi v določenih okoliščinah dopuščajo odstranitev obdolženca iz obravnavne dvorane med zaslišanjem priče, še posebej, če je ta mladoletna in/ali če zaradi strahu ali kakšnega drugega razloga ne more pričati oziroma ne more pričati po resnici. Vse primerjane ureditve so prav tako zavezane spoštovanju pravice do sojenja v navzočnosti.

12.Upoštevajoč ustavnosodno presojo v zadevi Up-62/99 in primerljive pravne ureditve je očitno, da pritožniku z odstranitvijo iz obravnavne dvorane med zaslišanjem mladoletnih oškodovancev ni bila kršena pravica do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave.

14.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

15.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer