Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje neustreznost meril, ki se upoštevajo za določitev višine nadomestila in so določena v 6. členu občinskega odloka. Ta merila namreč sledijo določilu 61. člena ZSZ/84, pri čemer so v odloku ta merila le natančneje razdelana. Takšna ureditev je po presoji sodišča primerna in sledi citiranim zakonskim določbam, navedena ureditev pa ne pomeni neenakosti med zavezanci za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ampak omogoča ustrezno vrednotenje zemljišč.
1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega upravnega spora se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor, Izpostava Slovenska Bistrica tožnici za leto 2008 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Slovenska Bistrica in sicer za obdobje od 1.1. do 30.9.2008 (devet mesecev) za parc. št. 1660/97, 1660/96, 1660/95, 1660/94, 1660/93, 1660/92 in 1660/91 vse v k.o. ... v višini 5.256,68 €, za zgoraj navedene parcele, razen parcele št. 1660/91, pa še za obdobje od 1.10. do 31.12.2008 (treh mesecev) v višini 1.433,74 EUR. Skupaj torej obveznost tožeče stranke iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Slovenska Bistrica za leto 2008 znaša 6.690,42 €. Tožnica je obveznost dne 27.8.2009 že poravnala in sicer v skupnem znesku 7.008,91 €. Ker je bil plačan znesek višji od odmerjenega zneska po tej odločbi, se ji znesek neupravičeno plačanega nadomestila v višini 318,49 € skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini 18,49 € vrne na njen transakcijski račun. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v zadevi prvič odločeno z odločbo Davčnega urada Maribor, Izpostave Slovenska Bistrica z dne 4.8.2009, s katero je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč v znesku 7.008,91 €. Ta odločba je bila z odločbo drugostopnega organa z dne 11.1.2010 odpravljena in vrnjena prvostopnemu organu v nov postopek z napotilom, naj se v ponovnem postopku ugotovi dejansko stanje, to je preveri, če navedena stavbna zemljišča izpolnjujejo zakonske pogoje, po katerih se lahko opredelijo za nezazidana stavbna zemljišča. Občina Slovenska Bistrica je na poziv prvostopnega organa v skladu s 404. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2, Uradni list RS 117/2006 s spremembami) z dopisom z dne 21.1.2010 posredovala zahtevane podatke in predlagala, da se skupna površina nezazidanega stavbnega zemljišča zaradi prodaje parcele št. 1660/91 zmanjša. Davčni organ je pridobil tudi podatke o komunalni opremljenosti posameznih stavbnih zemljišč in ugotovil, da imajo stavbna zemljišča izvedene priključke na javno vodovodno omrežje oziroma v primeru, da priključkov še nimajo, imajo možnost priključitve nanje, enako pa velja tudi za priključke na kanalizacijsko omrežje. Vsa navedena stavbna zemljišča pa imajo tudi možnost priključitve na električno omrežje, čeprav samega odjema električne energije še nimajo. Ob navedenih parcelah so bile izvedene ulice s hodniki za pešce ter javno razsvetljavo. Vse parcele imajo priključek na javno cesto. Tožnica je bila o tako pridobljenih podatkih obveščena, na dopis, katerega je prejela 9.3.2010, pa se ni odzvala. Za izvedbo komunalne infrastrukture na navedenem območju so bila pridobljena gradbena dovoljenja, na tej podlagi so bila nato pridobljena tudi uporabna dovoljenja. Za območje zgoraj navedenih parcel velja Odlok o zazidalnem načrtu za stanovanjsko obrtno zazidavo Bistrica (Uradni list RS, št. 112/2003 in 134/2006). Navedeno stavbno zemljišče je razvrščeno v skupino B (poslovni namen) in leži v II. območju, kar pomeni, da se točkuje s 1050 točkami (glede na lego in namembnost po 9. členu Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč, Uradni list RS, št. 29/96 s spremembami, 250 točk in po 13. členu Odloka 800 točk). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča so na podlagi 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 s spremembami) in 15. člena Odloka dolžni plačati neposredni uporabniki zemljišč oziroma stavb ali delov stavb. Na podlagi 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami) se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ pridobil lokacijsko dovoljenje. Nadomestilo se v skladu z 218.a členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami) ter 2. členom Odloka plačuje za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. Za nezazidana stavbna zemljišča se štejejo tista zemljišča, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Nadalje je v 2. alinei prvega odstavka 218.b člena ZGO-1 določeno, da so kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V 4. členu Odloka so določena štiri kakovostna območja, na katerih se plačuje nadomestilo, v 6. členu pa določa merila, ki se upoštevajo za določitev višine nadomestila. Na osnovi 17. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč je letna višina nadomestila izračunana tako, da se skupno število točk pomnoži s stanovanjsko ali poslovno površino zavezančevega objekta oziroma s površino zavezančevega nezazidanega stavbnega zemljišča in z vrednostjo točke. Na podlagi 6. člena Statuta Občine Slov. Bistrica in 19. člena Odloka je občinski svet Občine Slov. Bistrica na seji dne 17.12.2007 sprejel sklep o določitvi vrednosti točke za odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč v Občini Slov. Bistrica v letu 2008 (Uradni list RS, št. 2/2008), katera znaša 0,002033 EUR/m2. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT-499-13-364/2010-2 z dne 29.7.2010 njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da se nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč na podlagi 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določene za stanovanjsko in drugačno kompleksno gradnjo, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina, oziroma sedaj občinski svet v skladu z Zakonom o stavbnih zemljiščih in dogovorom o usklajevanju meril in območij, na podlagi katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list SRS, št. 19/1986), pri tem pa se upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami, možnost priključitve na te objekte in naprave, lega in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarski dejavnosti in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen tega zakona). Drugostopni organ pojasnjuje, da mora nadomestilo v skladu s prvim odstavkom 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih in 15. členom občinskega Odloka plačati tisti, ki ima pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnine. Denacionalizacijski oziroma komasacijski postopek tožnici uporabe nepremičnine ni preprečeval, zato se na to ne more uspešno sklicevati. Stanje zemljišča se ovrednoti glede na komunalno opremljenost in sprejeti prostorski izvedbeni načrt v letu odmere nadomestila. Predmetna zemljišča izpolnjujejo pogoje določene v 218.b členu ZGO-1, zato je prvostopni organ predmetna zemljišča pravilno opredelil kot nezazidana stavbna zemljišča, od katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča kot vse druge davščine temelji na 147. členu Ustave RS, ki predstavlja podlago za predpisovanje davkov in drugih dajatev ter zato samo po sebi ne pomeni poseganja v pravico do zasebne lastnine, ki je določena v 33. členu Ustave RS, saj je podlaga za obveznost plačevanja nadomestila le neposredna uporaba stavbnega zemljišča. Nadalje drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ v danem primeru predmetna zemljišča glede na na namembnost uvrstil v skupino B-poslovni nameni, glede na lego pa v drugo območje in jih tako po 13. členu občinskega odloka točkoval z 800 točkami, po 9. členu pa z 250. točkami oziroma skupaj s 1050 točkami. Prvostopni organ ni točkoval komunalne opremljenosti zemljišč po 8. členu Občinskega odloka, zato je ugovor tožeče stranke v zvezi s tem neutemeljen. V zvezi s pritožničinim ugovorom, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, ali je v danem primeru upoštevano merilo smotrne izkoriščenosti stavbnega zemljišča, pa drugostopni organ pojasnjuje, da se po določilih 11. člena Občinskega odloka za smotrnost uporabe stavbnega zemljišča razvrstijo in točkujejo le stanovanjski objekti oziroma poslovni prostori, ne pa tudi nezazidana stavbna zemljišča. Glede pritožničinega ugovora, da je glede na višino obremenitve v primerjavi z zavezanci v drugih občinah v neenakopravnem položaju, kar je v nasprotju z določili drugega odstavka 14. člena Ustave RS pa drugostopni organ pojasnjuje, da so v Republiki Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ter da so pred zakonom vsi enaki, vendar pa vsaka občina oziroma občinski mestni svet v Republiki Sloveniji sprejema odloke o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča samostojno in v skladu z določili Zakona o stavbnih zemljiščih ter dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo. Tako vsaka občina sprejema samostojno merila, kriterije, število točk, oprostitve in druge parametre za izračun nadomestila, zaradi česar je tudi višina nadomestila v posamezni občini različno visoko izračunana. Pojasnjuje še, da morajo pristojni občinski organi občinski odlok uporabljati takšen, kakršen je, dokler je veljaven, saj upravni organi ne morejo presojati njegove ustavnosti.
Tožnica je vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je postala solastnica navedenih nepremičnin na podlagi pogodbe o komasaciji z dne 30.11.2005, s čimer ji je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremično premoženje v naravi z vzpostavitvijo deleža na nepremičninah. V času sklenitve pogodbe o komasaciji navedena zemljišča niso bila opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče. Za leto 2008 je bilo vsem lastnikom predmetnega zemljišča skupno odmerjeno denarno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini 33.452,10 €, kar po prepričanju tožnice predstavlja nesorazmerno visoko javno dajatev od nezazidanih stavbnih zemljišč. Zatrjuje, da je znesek 6.690,42 €, ki ga mora tožnica plačati iz tega naslova v očitnem nesorazmerju med ugodnostmi nezazidanih stavbnih zemljišč in s tem zvezanimi bremeni. Takšna višina navedene javne dajatve namreč v obdobju nekaj let doseže tržno vrednost zemljišč. Zatrjuje, da so določbe 2. člena Odloka, kakor tudi določbe 13. in 14. člena, kjer so določena merila za nezazidana stavbna zemljišča v nasprotju z določili ZGO-1. V 6. členu Odloka so povzeta in ohranjena merila, ki naj bi se upoštevala pri določitvi višine nadomestila, kljub temu pa je iz poglavja V. Odloka povsem jasno razvidno, da se omenjena merila pri nezazidanih stavbnih zemljiščih ne upoštevajo dosledno oziroma se pri nezazidanih stavbnih zemljiščih po teh določilih pri izračunu višine nadomestila upošteva le kriterij lege ter kriterij vrste dejavnosti oziroma namen uporabe, pri katerem pa so zemljišča razvrščena zgolj v 3 okvire. Iz obrazložitve prvostopnega organa ni mogoče ugotoviti, ali je bilo upoštevano merilo smotrne izkoriščenosti stavbnega zemljišča, saj je točkovanje za celotno površino zemljišča namenjenega za gradnjo, kar pomeni celotno površino nezazidanega stavbnega zemljišča, v nasprotju z določili ZGO-1. Nasprotuje tudi razvrstitvi stavbnega zemljišča v skupino B-poslovni namen. Tožnica je iz primerjave obremenitev skupine zavezancev po obravnavanem odloku z zavezanci v drugih občinah ugotovila, da je v neenakopravnem položaju, kar je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Zatrjuje, da se z določitvijo tako visokega nadomestila občutno posega v finančno stanje tožnice, s tem pa se občutno zmanjšuje tudi vrednost njenih zemljišč. Z določitvijo tako visokega nadomestila se lastnike dejansko sili v prodajo svojih zemljišč, pri čemer pa ne gre spregledati dejstva, da je trenutno zaradi recesije neugodno obdobje za prodajo nepremičnin. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano določbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem upravnem aktu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Uradni list RS, št. 44/97), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/2002 s spremembami), ZGO-1 in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 29/96 s spremembami).
V tem delu še vedno veljaven ZSZ/84 v 58. členu določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma, za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (prvi odstavek 60. člena ZSZ/84). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati neposredni uporabnik (62. člen ZSZ/84).
Člen 218.b ZGO-1 v 2. alinei prvega odstavka določa, da so nezazidana stavbna zemljišča tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Tretji odstavek 218. člena ZGO-1 pa določa, da se za nezazidana stavbna zemljišča, štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave.
Tem zakonskim določilom so sledila tudi določila Odloka, ki prav tako skladno z zakonom določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje za zazidano in nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek 2. člena Odloka). V predmetni zadevi gre za plačilo nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče. Za nezazidano stavbno zemljišče se štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave (tretji odstavek 218. člena ZGO-1 in tretji odstavek 2. člena Odloka). Območja, na katerih se plačuje nadomestilo, so določena po kriterijih, ki upoštevajo lokacijske in druge prednosti posameznih stavbnih zemljišč in jih določa 4. člen odloka. Ti kriteriji so gostota javnih funkcij in osnovnih dejavnosti, dostopnost z javnimi prometnimi sredstvi, splošna opremljenost z infrastrukturo in ustrezno namensko rabo po prostorskem dokumentu. Po teh kriterijih se območja razvrstijo v štiri kakovostne skupine območij, predmetno zemljišče pa sodi v II. območje, kamor sodijo ostali deli naselij Slov. Bistrica (to je tisti, ki niso zajeti v I. območju), Pragersko in Poljčane ter naselja Zg. Polskava, Zg. Poljčane, Sp. Poljčane in Zg. Bistrica. Za določitev višine nadomestila se upoštevajo naslednja merila: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter dejanska možnost priključitve na te objekte in naprave, lega in namembnost stavbnega zemljišča, smotrna izkoriščenost stavbnega zemljišča in izjemne ugodnosti za pridobivanje dohodka v gospodarskih dejavnostih. Po namembnosti oziroma namenu uporabe se stavbna zemljišča opredeljena v 4. členu Odloka razvrstijo v 4 skupine, predmetno zemljišče pa sodi v skupino B–poslovne dejavnosti: obrtne storitve, servisne dejavnosti, kmetijstvo, transport, turizem, trgovina in gostinstvo (9. člen Odloka). Člen 8 Odloka določa, kako se točkuje opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi napravami individualne in skupne rabe in dejanske možnosti priključka na te naprave, vendar pa se komunalna opremljenost zemljišča po izrecnem določilu drugega odstavka 13. člena Odloka pri nezazidanih stavbnih zemljiščih ne točkuje. Predmetno zemljišče je bilo tako točkovano po 9. členu Odloka glede na lego in namembnost, po katerem se zemljišče drugega kakovostnega območja iz skupine B točkuje z 250. točkami. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (14. člen Odloka). Število točk za m2 nezazidanega stavbnega zemljišča se glede na vrsto dejavnosti oziroma namen uporabe določi po tabeli iz 10. člena odloka in sicer se za drugo območje določi 800 točk. Zavezanec za plačilo nadomestila po tem členu je lastnik nezazidanega stavbnega zemljišča (drugi odstavek 13. člena Odloka). Pri nezazidanih stavbnih zemljiščih se točkuje celotna površina zemljišča namenjena za gradnjo, ne točkuje pa se komunalna opremljenost zemljišča po 8. členu Odloka (drugi odstavek 10. člena Odloka).
Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno upoštevana. Ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da so citirana določila Odloka v nasprotju z 218.b členom ZGO-1. Četrti odstavek 218.b člena ZGO-1 določa, da se šteje, da je za zemljiške parcele iz 2. alinee prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Če je za območje, na katerem ležijo zemljiške parcele iz 2. alinee prvega odstavka tega člena, sprejet občinski prostorski red, se šteje, da je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Ustavnost navedene določbe je presojalo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-286/04-46 z dne 26.10.2006, ko je odločilo, da četrti odstavek 218.b člena ZGO-1, kolikor se nanaša na zemljiške parcele z območij, za katere je sprejet državni ali občinski lokacijski načrt, ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da se tudi zanje plačuje nadomestilo le, če imajo dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.
Kot izhaja iz izpodbijaje odločbe, je davčni organ pridobil podatke o komunalni opremljenosti predmetnih stavbnih zemljišč in ugotovil, da imajo vsa stavbna zemljišča izvedene priključke na javno vodovodno omrežje oziroma v primeru, da priključkov še nimajo, imajo možnost priključitve nanje, enako pa velja tudi za priključke na kanalizacijsko omrežje. Vsa navedena stavbna zemljišča imajo tudi možnost priključitve na električno omrežje, čeprav samega odjema električne energije še nimajo prijavljenega. Ob navedenih parcelah so bili na podlagi gradbenega dovoljenja tudi narejeni hodniki za pešce ter javna razsvetljava. Za omenjene ceste in hodnike za pešce ter javno razsvetljavo je bilo pridobljeno tudi uporabno dovoljenje. Vsaka od predmetnih parcel ima omogočen priključek na javno cesto. Teh dejanskih ugotovitev upravnih organov tožeča stranka v tožbi ne izpodbija, zato je po presoji sodišča odločitev upravnih organov, da je tožeča stranka dolžna plačati nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča v v izpodbijani odločbi navedenem znesku pravilna, saj je v skladu z zgoraj navedeno materialnopravno podlago in citirano ustavno odločbo. Glede na navedene ugotovitve pa sodišče ne pritrjuje trditvi tožeče stranke, da so določila Odloka, ki so bila podlaga za izpodbijano odločbo, v nasprotju z določilom četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1, oziroma v nasprotju z Ustavo.
Po prepričanju sodišča tožeča stranka tudi neutemeljeno zatrjuje neustreznost meril, ki se upoštevajo za določitev višine nadomestila in so določena v 6. členu Odloka. Ta merila sledijo določilu 61. člena ZSZ/84, pri čemer so v Odloku ta merila nato natančneje razdelana in se po 11. členu Odloka smotrnost uporabe stavbnega zemljišča upošteva pri stanovanjskih in poslovnih objektih, kriterij izjemne ugodnosti za pridobivanje dohodka v gospodarskih dejavnostih pa se po 12. členu Odloka upošteva na območjih, ki spadajo v I. kakovostno območje stavbnih zemljišč po 4. členu Odloka, kamor pa predmetno zemljišče ne spada. Sodišče ocenjuje, da je takšna ureditev primerna in sledi citiranim zakonskim določbam, navedena ureditev pa ne pomeni neenakosti med zavezanci za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ampak omogoča ustrezno vrednotenje teh zemljišč, kateremu podlaga je nato plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Sicer pa tožeča stranka ni pojasnila, na kakšen način bi naj to, da nezazidana stavbna zemljišča niso ovrednotena po kriteriju smotrne izkoriščenosti pomenilo nasprotje s 14. členom Ustave RS.
Dodatno točkovanje po kriteriju izjemne ugodnosti za pridobivanje dohodka v gospodarskih dejavnostih je po 12. členu Odloka omejeno na zemljišča iz I. kakovostnega območja po 4. členu Odloka, kar je tudi po presoji sodišča ustavno skladno, saj upošteva, da določena območja in dejavnosti nudijo večjo možnost pridobivanja dohodka in zato ta zemljišča višje ovrednoti tudi po tem kriteriju, tožničina zemljišča pa v to kategorijo ne sodijo.
Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede neenakosti obremenitve v primerjavi z zavezanci v drugih občinah. Ugovor je sicer zelo pavšalen, saj ni razvidno, v primerjavi s katerimi zavezanci in v katerih občinah je ta obremenitev višja. V skladu s 4. členom Odloka se zemljišča po kriteriju upoštevanja lokacijskih in drugih prednosti posameznih stavbnih zemljišč, razvrščajo v štiri območja (I., II., III., IV.) in v zadevi med strankami ni sporno, da sodijo sporna zemljišča tožnika v II. območje. Po kriteriju namembnosti oziroma namenu uporabe se zemljišča iz zgoraj navedenih štirih območij v skladu s 7. členom Odloka razvrščajo v štiri skupine (A, B, C, D) in tudi po presoji sodišča so bila sporna tožnikova zemljišča pravilno razvrščena v skupino B (poslovni namen). Glede na navedeno je tudi točkovanje v skladu z 9. členom Odloka, ki glede na lego in namembnost stavbnega zemljišča le-tega točkuje v primeru, ko gre za II. območje s številom točk v razponu od 300 za skupino A, 250 točk za skupino B, 100 točk za skupino C in 60 točk za skupino D, za sporna zemljišča v skupini B sorazmerno glede na obremenitev v ostalih treh skupinah. Lokalna skupnost je v Odloku v poglavju V. določila merila za odmero stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča (členi 13 do 21). Po 13. členu se število točk za m2 nezazidanega stavbnega zemljišča določi glede na vrsto dejavnosti oziroma namen uporabe, tako da je v zvezi z zemljišči, ki se uporabljajo za poslovni namen točkovanje določeno v razponu od 1000 točk za I. območje, 800 točk za II., 600 točk za III. in 400 točk za IV. območje, medtem, ko je točkovanje v zvezi s počitniškimi objekti višje (v razponu od 1000 točk za I. in II. območje, do 1200 točk za III. in IV. območje), nižja pa je obremenitev za stanovanjske objekte (od 100 do 300 točk), kar po presoji sodišča pomeni, da tudi po tem kriteriju ni mogoče govoriti o normativni ureditvi, ki bi bila v nerazumnem sorazmerju z položajem drugih zavezancev, glede na njihov različen dejanski položaj. Ker pa tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje neenako obremenitev z zavezanci v drugih občinah, je sodišče lahko opravilo le preizkus normativne različnosti v obremenitvi posameznih zavezancev v okviru lokalne skupnosti, v kateri ležijo tožnikova sporna zemljišča, ni pa moglo opraviti preizkusa glede na normativno ureditev v drugih občinah. Tako je po vsem povedanem ugotovilo, da glede na različnost dejanskih položajev zavezancev v lokalni skupnosti, ni mogoče govoriti, da gre za nerazumno visoko obremenitev zavezancev - lastnikov oziroma uporabnikov nezazidanega stavbnega zemljišča. Po obrazloženem sodišče zaključuje, da navedeni Odlok ni v neskladju z Ustavo ali zakonom in torej ni razloga za t.i. exceptio illegalis, zato je izpodbijana odločitev, ki temelji na zgoraj navedenih zakonskih določilih in določilih Odloka pravilna.
Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).
Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.