Jedro

Glede na navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da prvo tožena stranka tudi naknadno ni odobrila spornega pravnega posla, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kupoprodajna pogodba z dne 16. 2. 2015 ni bila veljavno sklenjena (16. člen OZ) in da gre v skladu s sodno prakso za neobstoječ pravni posel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica osebnega vozila VW Touareg, št. šasije xy, datum prve registracije 16. 7. 2019 in da sta zato prvo in drugo tožena stranka dolžni tožeči stranki navedeno osebno vozilo izročiti v neposredno posest, skupaj s vsemi sestavnimi deli vozila in njegovimi ključi ter prostega stvarnih in pravnih bremen (točka I izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna prvo toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.507,98 EUR in drugo toženi stranki pravdne stroške v višini 989,88 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da v danem primeru ni podana pasivna legitimacija drugo tožene stranke, ki je ob vložitvi tožbe nedvomno imela posest nad predmetnim vozilom VW Touareg, št. šasije xy, datum prve registracije dne 16. 7. 2019 (v nadaljevanju: vozilom). Slednje namreč izhaja iz elektronskega sporočila gospodarske družbe A.K. d.o.o. z dne 3. 3. 2017, iz katerega je razvidno, da je drugo tožena stranka vozilo pripeljala na tehnični pregled ter iz dejstva, da je drugo tožena stranka dne 6. 3. 2017 klicala v odvetniško pisarno pooblaščenca tožeče stranke in navedla, da vozila ne bo vrnila tožeči stranki. Da je imela drugo tožena stranka v času vložitve tožbe posest nad vozilom izhaja tudi iz dokumentacije policije, iz katere je razvidno, da se je drugo tožena stranka s predmetnim vozilom vozila, slednje pa sta potrdili tudi priči C.Ž. in B.G.Š. V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na predmetnem vozilu in poudarja, da je slednjo pridobila v skladu z 64. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil v danem primeru prenosnik M.K., ki je imel vozilo v posesti po volji njenega lastnika N.L.B. L. d.o.o., ki je vozilo dala v (ne)posredno posest in uporabo prvo toženi stranki, le - ta pa imenovanemu. M.K. je imel tako vozilo v času sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 16. 2. 2015 v neposredni posesti po volji njenega lastnika N.L.B. L. d.o.o. in po volji njene posredne posestnice - prvo tožene stranke. Pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri kupoprodajni pogodbi z dne 16. 2. 2015 za neobstoječ pravni posel in poudarja, da prvo tožena stranka veljavnosti navedene pogodbe ni nikoli izpodbijala, zato slednja velja še danes, s plačilom kupnine pa je bila tudi v celoti realizirana. Prav tako navedena pogodba ni nična, saj so pravni posli sklenjeni s prevaro zgolj izpodbojni. V tej zvezi pritožba še dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje samo dokazno oceniti ali je bilo pooblastilo prvo tožene stranke M.K. za sklenitev kupoprodajne pogodbe z dne 16. 2. 2015 dejansko ponarejeno ali ne, saj se Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici ob izdaji kazenske sodbe, opr. št. I K 14643/2016 z dne 20. 2. 2017, zaradi priznanja kaznivega dejanja, ni spuščalo v dokazno presojo dokaznih listin.

3. Prvo in drugo tožena stranka se v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zavzemata za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlagata potrditev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko, pri tem pa ponavljata svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pritožbeno nesporno je, da sta tožeča stranka in prvo tožena stranka dne 16. 2. 2015 skleniti kupoprodajno pogodbo za osebno vozilo VW Touareg, št. šasije xy, datum prve registracije 16. 7. 2019, pri čemer je bila kupoprodajna pogodba sklenjena po pooblastilu, ki ga je prvo tožena stranka kot prodajalka dala sinu M.K. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je tožeča stranka kupnino za navedeno vozilo v celoti poravnala, da ji je bilo vozilo izročeno v posest in da ga je registrirala na svoje ime ter se kot njegova lastnica vpisala v prometno dovoljenje. Vozilo je bilo tožeči stranki nato dne 11. 11. 2015 zaseženo s strani policije in izročeno dejanskemu lastniku - gospodarski družbi N.L.B. L. d.o.o., ki ga je po plačilu vseh obveznosti prvo tožene stranke iz pogodbe o finančnem leasingu, št. 39213/14 z dne 30. 7. 2014, dne 31. 1. 2017 vrnila prvo toženi stranki. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je bil M.K. v zvezi z zgoraj navedenim pooblastilom prvo tožene stranke za sklenitev kupoprodajne pogodbe, izjavo N.L.B. L. d.o.o. o poplačilu terjatev z dne 23. 1. 2015 in sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 16. 2. 2015, s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. I K 14643/2016 z dne 20. 2. 2017, pravnomočno obsojen storitve kaznivih dejanj ponarejanja listin, goljufije in lažne overitve vsebine.

7. Upoštevajoč povzeto pritožbeno nesporno dejansko stanje in materialnopravna določila 64. člena SPZ, na temelju katerih tožeča stranka zatrjuje originarno pridobitev lastninske pravice na predmetnem osebnem vozilu, sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

8. V skladu s 14. členom ZPP je namreč sodišče v primeru, ko tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer ne glede na to, ali je pravnomočna obsodilna sodba posledica obdolženčevega priznanja ali rezultat izvedenega dokaznega postopka, kot to neutemeljeno polemizira pritožba. Iz pravnomočne kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, I K 14643/2016 z dne 20. 2. 2017, nedvomno izhaja, da je bilo pooblastilo z dne 30. 1. 2015, s katerim naj bi prvo tožena stranka pooblastila M.K. za sklenitev kupoprodajne pogodbe z dne 16. 2. 2015, ponarejeno. Glede na navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da prvo tožena stranka tudi naknadno ni odobrila spornega pravnega posla, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kupoprodajna pogodba z dne 16. 2. 2015 ni bila veljavno sklenjena (16. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) in da gre v skladu s sodno prakso1 za neobstoječ pravni posel. Neobstoječega pravnega posla pa ni možno izpodbijati oziroma uveljavljati njegove ničnosti, kot to neutemeljeno meni pritožba.

9. V danem primeru tako ni izpolnjen že temeljni pogoj iz prvega odstavka 64. člena v zvezi z 40. členom SPZ, saj pridobitelj - tožeča stranka vozila ni pridobila na podlagi veljavnega odplačnega pravnega posla2. 10. Prav tako sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da prenosnik M.K. ni pridobil vozila v posest po volji njenega lastnika, tako da ni izpolnjen niti pogoj iz drugega odstavka 64. člena SPZ, kot to zmotno meni pritožba. Pritožbeno nesporno namreč je, da je prvo tožena stranka vse obveznosti iz pogodbe o finančnem leasingu, št. 39213/14 z dne 30. 7. 2014, poravnala šele dne 31. 1. 2017 in da je zato šele takrat postala lastnica predmeta pogodbe oziroma leasinga, kar pomeni, da M.K. vozila v času sklenitve sporne kupoprodajne pogodbe z dne 16. 2. 2015 ni imel v posesti po volji njenega tedanjega lastnika N.L.B. L. d.o.o.. Vse pritožbene navedbe tožeče stranke v smeri, da je N.L.B. L. d.o.o. pravico do posesti vozila s sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu prenesla na prvo toženo stranko, ta pa z izročitvijo vozila v uporabo M.K., predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pravno neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je prvo tožena stranka zaslišana kot stranka izrecno izpovedala, da je predmetno vozilo sinu M.K. posodila le do konca leta 2014 in da ga je zatem že večkrat neuspešno zahtevala nazaj, kar pomeni, da ga imenovani v času sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 16. 2. 2015 ni imel v posesti niti po volji prvo tožene stranke kot posredne posestnice, niti po volji lastnika N.L.B. L. d.o.o. 11. Glede na obrazloženo je tožbeni zahtevek zoper prvo kot drugo toženo stranko neutemeljen ne glede na to ali je imela drugo tožena stranka vozilo v času tožbe v posesti ali ne, zato se sodišče druge stopnje do tozadevnih pritožbenih navedb ne bo podrobneje opredeljevalo, saj niso bistvene za odločitev v zadevi. Sodišče druge stopnje v zvezi s pasivno legitimacijo drugo tožene stranke zgolj pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je drugo tožena stranka cca. mesec dni pred vložitvijo tožbe vozilo skupaj s prvo toženo stranko pripeljala na tehnični pregled v A.K. d.o.o. oziroma da je v tem času klicala pooblaščenca tožeče stranke in zavrnila vrnitev vozila, še ne pomeni, da je imela v času vložitve tožbe vozilo v posesti. Nasprotno ne izhaja niti iz zapisnika PP Mozirje z dne 11. 11. 2015, kot to neutemeljeno navaja pritožba, niti nista posesti druge tožene stranke nad predmetnim vozilom s svojima pisnima izjavama potrdili priči C.Ž. in B.G.Š. Pa tudi v kolikor je drugo tožena stranka predmetno vozilo v času vložitve tožbe imela v posesti, ga ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje nedvomno več ni, kar pomeni, da bi bila sodba v tem delu zoper njo neizvršljiva.

12. Nazadnje sodišče druge stopnje še dodaja, da je tožeča stranka v kazenskem postopku zoper M.K. priglasila premoženjsko pravni zahtevek za povrnitev škode v višini 13.000,00 EUR, kolikor je znašal znesek kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 16. 2. 2015, pri čemer ji je bil ta zahtevek s sodbo pravnomočno priznan. Tožeča stranka je tako že pridobila izvršilni naslov za vrnitev kupnine, zato bi bila sedaj s hkratno pridobitvijo lastninske pravice na predmetnem vozilu in njegovo izročitvijo v neposredno posest neupravičeno obogatena.

13. Tožeča stranka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožb v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Navedbe prvo in drugo tožene stranke v njunima odgovoroma na pritožbo tožeče stranke niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato sta slednji dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 VSL sodba I Cp 27/2016 z dne 30. 3. 2016 in II Cpg 1272/2015 z dne 29. 10. 2015. 2 dr. Matjaž Tratnik in drugi, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV založba, Ljubljana, str. 324.