Jedro

Izvršilno sodišče je v primeru, ko odloča o izvršbi, ki je predlagana na podlagi izvršilnega naslova, na ta izvršilni naslov vezano (načelo formalne legalitete). To pomeni, da izvršilnega varstva na njegovi podlagi ne more odreči, niti ne more ponovno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in zakonitosti. V konkretnem primeru izvršilni naslov dolžniku nalaga izselitev iz celotne nepremičnine. Če se dolžnik s takšnim naslovom ni strinjal, bi ga moral izpodbijati s pritožbo zoper sklep, s katerim mu je bila izselitev naložena. Ne more pa (materialnopravni) pravilnosti izvršilnega naslova ugovarjati v postopku, v katerem se odloča o njegovi izvršitvi.

V primeru, ko med solastniki ni dosežen dogovor o načinu uporabe nepremičnine, je za njeno oddajo v uporabo tretji osebi, potrebno soglasje vseh solastnikov. Zato je vsak od solastnikov upravičen zahtevati prenehanje take uporabe, tretji pa se zoper takšno zahtevo ne more uspešno braniti s sklicevanjem na soglasje drugega solastnika. Zgolj soglasje nekaterih solastnikov glede na navedeno ne pomeni razloga za preprečitev izvršbe, s tem pa tudi ne razloga, iz katerega bi bilo sklep o izvršbi (izdan na podlagi izvršilnega naslova) mogoče izpodbiti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi tako, da se sklep sodišča druge stopnje: delno spremeni - v I. točki izreka tako, da se pritožba zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi; razveljavi

- v I. točki izreka glede odločitve o izvršilnih stroških (III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje), - ter v II. in III. točki izreka.

Zadeva se v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Ključno vprašanje v tej zadevi je, ali lahko solastnik nepremičnine zahteva od tretje osebe (ki ni solastnik te nepremičnine), da se iz nje izseli, če je izvršilni naslov za takšno izselitev dobil na podlagi drugega odstavka 192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) - torej v okviru sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.

2. Okrajno sodišče v Žalcu je odločilo, da to lahko stori. Predlogu za izvršbo je ugodilo s sklepom I 227/2017 z dne 26. 6. 2017, dolžnikov ugovor zoper ta sklep in njegov predlog za odlog izvršbe pa je zavrnilo s sklepom z dne 1. 2. 2018. 3. Višje sodišče je na pritožbo dolžnika sklep z dne 1. 2. 2018 spremenilo tako, da je dolžnikovemu ugovoru ugodilo, sklep z dne 26. 6. 2017 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Pritožbo zoper odločitev o odlogu izvršbe je zavrglo in odločilo, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper takšno odločitev je upnik vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je s sklepom II DoR 238/2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: − ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da posamezen solastnik kot kupec solastniškega deleža na nepremičnini ne more predlagati izvršbe za izpraznitev in izročitev nepremične zoper prodajalca kot dolžnika, če nepremičnina med solastniki v naravi ni razdeljena in med solastniki ni dogovorjeno, kateri del v naravi predstavlja njihove solastniške deleže; − ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo vsebino izvršilnega naslova s tem, ko je zaključilo, da na njegovi podlagi upnik ne more zahtevati izselitve dolžnika iz celotne nepremičnine in ali je s tem prekoračilo načelo stroge formalne legalitete iz 17. člena ZIZ; − ali bi sodišče druge stopnje upniku moralo dati možnost, da se izjasni glede dejstva, ali je nepremičnina v naravi razdeljena oziroma dejstva ali med solastniki nepremičnine obstaja dogovor, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja njihove solastniške deleže. 5. Skladno z navedenim, upnik pravočasno vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep višjega sodišča spremeni tako, da dolžnikovo pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

6. Dolžnik na revizijo ni odgovoril. **Povzetek relevantnih revizijskih navedb**

7. Upnik se ne strinja z zaključkom višjega sodišča, da izselitve dolžnika ne more zahtevati. Meni, da je ta v nasprotju s 100. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in da pomeni poseg v njegovo ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Poudarja, da je dolžnik tretja oseba (ne solastnik), proti kateri lahko vsak solastnik varuje lastninsko pravico na celi stvari.

8. Višje sodišče naj bi z argumentacijo, da je upnik le lastnik ¾ nepremičnine, zato ne more zahtevati njene izpraznitve v celoti, tudi prekršilo načelo stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17.člena ZIZ). Skladno z njim je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov. V tem postopku je to sklep o izročitvi nepremičnine, iz katerega izhaja, da je dolžnik nepremičnino dolžan izprazniti v celoti. Sodišče naj zato tega ne bi smelo ponovno presojati.

9. Navaja tudi, da bi soglasje drugih dveh solastnikov za bivanje dolžnika v sporni nepremičnini sicer lahko vplivalo na utemeljenost njegovega predloga za izvršbo, a le če bi se izkazalo za resnično. Zavrnitev predloga za izvršbo, brez ugotavljanja resničnosti teh trditev, se mu zdi nesprejemljiva. Enako tudi ravnanje višjega sodišča, ki je odločitev oprlo na ugotovitev, da med solastniki nepremičnina ni razdeljena in med njimi ni dogovora o tem kateri del v naravi predstavlja čigav solastninski delež. Ker se pravdni stranki v predhodnem postopku o tem nista izjavili, meni, da bi jima to možnost moralo zagotoviti.

**O utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je upnik v izvršilnem postopku, ki ga je Okrajno sodišče v Žalcu vodilo pod opravilno št. In 19/2013, kupil ¾ solastniški delež na sporni nepremičnini (gre za stanovanjsko hišo v ...). Ta mu je bila izročena s „sklepom in sklepom o izročitvi“ z dne 16. 6. 2016. Z istim sklepom je bilo dolžniku naloženo, da nepremičnino v 60 dneh izprazni. Ker je ni, je upnik na podlagi tega sklepa (izvršilnega naslova), vložil predlog za izvršbo. Zahteval je, da dolžnik nepremičnino izprazni in mu jo izroči, prosto vseh oseb in svojih stvari.

12. Višje sodišče je takšen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da kot (zgolj) solastnik nepremičnine, ki v naravi ni razdeljena in glede katere z ostalimi solastniki ni sklenjen dogovor o tem, kateri del pripada komu, dolžnikove izselitve ne more zahtevati. Revident odločitvi očita tako materialnopravno (nasprotovanje 100. členu SPZ) kot procesno nepravilnost (kršitev načela formalne legalitete in pravice do izjave).

13. Čeprav je vprašanje o kršitvi načela formalne legalitete dopuščeno na drugem mestu, je Vrhovno sodišče nanj odgovorilo najprej.

14. Odločitev o izselitvi dolžnika, vsebovana v sklepu o izročitvi nepremičnine, je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine (drugi odstavek 192. člena ZIZ). Izvršilno sodišče je v primeru, ko odloča o izvršbi, ki je predlagana na podlagi izvršilnega naslova, na ta izvršilni naslov vezano (načelo formalne legalitete). To pomeni, da izvršilnega varstva na njegovi podlagi ne more odreči, niti ne more ponovno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in zakonitosti. Prav tako ne more spreminjati vsebine izvršilnega naslova - niti tako, da bi obveznost, ki je v njem določena, zaostrovalo niti tako, da bi jo olajševalo. Izvršbo lahko dovoli le glede tiste obveznosti in v takšnem obsegu, kot je določeno v izvršilnem naslovu.1

15. V konkretnem primeru se izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila izvršba predlagana in na katerega je izvršilno sodišče vezano, glasi: „Dolžnik je dolžan izprazniti nepremičnino z ID znakom ... v naravi stanovanjsko hišo na naslovu ..., v roku 60 dni od pravnomočnosti tega sklepa o izročitvi.“ Revident tako pravilno opozarja, da izvršilni naslov dolžniku nalaga izselitev iz celotne nepremičnine z ID znakom ....2 Če se dolžnik s takšnim naslovom ni strinjal, bi ga moral izpodbijati s pritožbo. To bi torej moral vložiti zoper sklep, s katerim mu je bila izselitev naložena. Ne more pa (materialnopravni) pravilnosti izvršilnega naslova ugovarjati v postopku, v katerem se odloča o njegovi izvršitvi. Ravnanje višjega sodišča, ki je sledilo njegovemu ugovoru, da naj upnik (ki je le ¾ solastnik sporne nepremičnine) ne bi mogel zahtevati izselitve iz celotne nepremičnine, je zato napačno. Pomeni kršitev načela stroge formalne legalitete.

16. Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje je tako pritrdilen. S tem pa se odpre vprašanje, ali dolžnikov ugovor, da nepremičnino uporablja na podlagi soglasja nekaterih solastnikov, pomeni zatrjevanje razloga, ki preprečuje izvršbo. Ali bi torej takšna trditev (če bi se izkazala za resnično) pomenila, da je po izvršljivosti sklepa o izselitvi nastopilo dejstvo, ki je povzročilo, da je upnikova terjatev prenehala (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

17. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) določa, da: − ima vsak solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen SPZ) − ima vsak solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari (100. člen SPZ) − je določitev načina rabe stvari posel, ki presega redno upravljanje (peti odstavek 67. člena SPZ) − je za posle, ki presegajo redno upravljanje, potrebno soglasje vseh solastnikov (četrti odstavek 66. člena SPZ).

Iz citiranih določb izhaja, da je v primeru, ko med solastniki ni dosežen dogovor o načinu uporabe nepremičnine, za njeno oddajo v uporabo tretji osebi, potrebno soglasje vseh solastnikov. Zato je vsak od solastnikov upravičen zahtevati prenehanje take uporabe, tretji pa se zoper takšno zahtevo ne more uspešno braniti s sklicevanjem na soglasje drugega solastnika. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi in sklepu II Ips 144/2009.3

18. Navedeno pomeni, da lahko eden od solastnikov s tožbo dobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v izvršilnem postopku doseže toženčevo (dolžnikovo) prisilno izselitev. Sodba izdana v pravdnem postopku je v smislu 17. člena ZIZ enak izvršilni naslov kot sklep, izdan v izvršilnem postopku, za katerega je v zakonu izrecno določeno, da predstavlja izvršilni naslov.4 V postopku izvršbe tako ne more biti razlike med položajem, ko upnik zahteva izvršitev sodbe, s katero je dolžniku (tožencu) naloženo, da se iz nepremičnine izseli in položajem, ko enako zahteva na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine. Ugovor, da dolžniku nekateri od solastnikov (brezplačno) uporabo nepremičnine dopuščajo (dovoljujejo), je (v enem in drugem primeru) irelevanten. Takšno soglasje namreč ne pomeni razloga za preprečitev izvršbe, s tem pa tudi ne razloga, iz katerega bi bilo sklep o izvršbi (izdan na podlagi izvršilnega naslova) mogoče izpodbiti (55. člen ZIZ).

19. Stališče pritožbenega sodišča, da dolžnik za preprečitev izvršbe ne potrebuje soglasja vseh solastnikov, je torej materialnopravno napačno.

20. Vrhovno sodišče je zato reviziji delno ugodilo in izpodbijani sklep višjega sodišča, v delu ki se nanaša na odločitev o ugovoru dolžnika zoper sklep o dopustnosti izvršbe, spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker je revizija utemeljena že iz opisanih razlogov, na tretje dopuščeno vprašanje ni odgovarjalo.

21. Sklep višjega sodišča pa je v II. točki izreka razveljavilo, saj slednje ni vsebinsko odločilo o dolžnikovi pritožbi na zavrnitev njegovega predloga za odlog izvršbe. Ob spremembi odločitve o ugovoru zoper sklep o izvršbi, bo to moralo storiti. O pomanjkanju dolžnikovega pravnega interesa za takšno odločitev namreč ni več mogoče govoriti (prvi odstavek 379. člena ZPP).

22. Prav tako je Vrhovno sodišče razveljavilo odločitev o izvršilnih (prvostopenjskih in pritožbenih) stroških, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Iz istega razloga je odločitev o revizijskih stroških pridržalo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Podobno VSRS v sklepu II Ips 207/2006. 2 Ob tem utemeljeno opozarja tudi, da je višje sodišče izrek sklepa o izselitvi dolžnika napačno povzelo, ko je zapisalo, da mora upniku izročiti le ¾ nepremičnine. 3 Podobno tudi v sodbi II Ips 482/2000. 4 Nenazadnje je smisel določbe, da je sklep o izselitvi dolžnika izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine ravno v tem, da upniku, ki je nepremičnino kupil v izvršilnem postopku, izselitve ni treba zahtevati v posebni pravdi.