Jedro

Ugotovitev upravnega organa, da gre pri spornih zneskih za druge občasne dohodke oziroma podatke o dohodkovnem stanju, ki jih tožnik ni ustrezno izpolnil, je vsaj preuranjena. Vsakega zneska gotovine, ni mogoče že v naprej enačiti z dohodki prosilca. Tožena stranka pa je na temeljna načela upravnega postopka vezana tudi v primeru ugotovitve podatkov po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 432/2013 z dne 21. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške upravnega spora v znesku 285,00 EUR z 22% DDV v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Novem mestu prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da je prosilec v izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zaradi česar 6 mesecev od prejema te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

V obrazložitvi se sklicuje na Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Navaja, da iz prosilčeve prošnje izhaja, da prosi za dodelitev BPP v zvezi z vročitvijo (pravilno: vložitvijo) predloga za dopustitev revizije in v zvezi s samo revizijo v pravdnem postopku P 2/2011. V nadaljevanju upravni organ citira 20. člen ZBPP. Poudarja, da je na podlagi ugotovitev pridobljenih po uradni dolžnosti prišel do zaključka, da je imel prosilec na računu, odprtem pri A. d.d., dne 2. 8. 2013 priliv gotovine v višini 200,00 EUR ter dne 8. 8. 2013 v višini 100,00 EUR, oboje neznanega izvora. Prosilec je v svoji prošnji, ki opisuje premoženjsko dohodkovno stanje, v vseh rubrikah navedel besedo „ne“, razen pri rubriki „dohodek iz dejavnosti“, kjer je navedel, da je v zadnjih 6 mesecih prejel 400,00 EUR. Organ je zato prosilca z dopisom z dne 31. 1. 2013 seznanil z opravljenimi poizvedbami. Slednji je odgovoril, da navedena zneska predstavljata denar, ki mu ga je posodila mati. Izrecno je navedel, da pri navedenem znesku ne gre za zneska, ki bi izhajala iz njegovega dela, ampak predstavljajo posojilo socialnega značaja. Pisna izjava izpolnjena na obrazcu za brezplačno pravno pomoč, je podana pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. S podpisom prosilec tudi izjavi, da so vsi podatki v njegovi vlogi resnični, točni in popolni. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je prosilec v izjavi o svojem premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, saj priliva gotovine v višini 300,00 EUR ni prijavil. Za nastop sankcije zaradi navajanja neresničnih podatkih po 20. členu ZBPP zadošča že ugotovitev, da v prošnji navedeni podatki ne ustrezajo dejanskemu premoženjskemu stanju prosilca. V nadaljevanju odločbe se tožena stranka sklicuje na peti odstavek 20. člena ZBPP. Gre za ukrep, ki je predpisan z zakonskim ciljem, da BPP dobijo izključno tisti, ki v prošnji navedejo resnične podatke. Ker je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je prosilec v vloženi prošnji navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, je bilo potrebno njegovo prošnjo zavrniti ter hkrati odločiti, da nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Tožnik v tožbi izpostavlja, da je izpodbijana odločba napačna, nezakonita in predvsem v nasprotju z namenom brezplačne pravne pomoči. Gre za uresničevanje pravice do sodnega varstva tistih, ki si glede na svoj socialni položaj in brez škode za svoje preživljanje tega drugače ne bi mogli privoščiti. Stališče tožene stranke, da bi moral tožnik denarna sredstva v višini 300,00 EUR, ki si jih je zaradi hude socialne stiske izposodil od svoje matere, navesti v rubriki „drugi občasni dohodki,“ je napačna. Obrazec izjave o premoženjskem stanju ne vsebuje posebne kategorije, pri kateri bi moral prosilec navesti sredstva, ki jih je dobil na podlagi posojila. Posojilo po vsebini ni dohodek v klasičnem pomenu besede, temveč kvečjemu tožnikova obveznost. Zato ga ni mogoče opredeliti kot drug občasen dohodek. Da sredstva, izvirajoča iz posojil, ne štejejo za prosilčeve dohodke, je razvidno tudi iz sodbe Upravnega sodišča III U 352/2010, kjer je v identični zadevi Upravno sodišče razsodilo drugače kot tožena stranka. Tudi sicer je napačno toženkino stališče, da je tožnik v svoji prošnji navedel neresnične podatke. Spornega posojila ni niti prikrival, niti zamolčal. Toženki ga je naznanil sam v prilogi izjave o premoženjskem stanju, torej takoj v svoji prošnji za brezplačno pravno pomoč. Morebitna napačna izpolnitev nejasnega obrazca v tem smislu ne more spremeniti ničesar. Zaradi narave prejetih zneskov tožnik ni mogel vedeti kam, če sploh, naj omenjeni denarni znesek zavede v obrazec. Od povprečnega prosilca je neupravičeno pričakovati, da bi lahko iz trenutno veljavnega obrazca razbral, ali mora med občasne dohodke zavesti tudi zneske, ki si jih je izposodil. Toženka s svojimi poizvedbami ni ugotovila ničesar, kar ne bi bilo mogoče razbrati že iz tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč. Tudi iz tega razloga je toženkina ugotovitev, da je tožnik navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, povsem napačna.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov skupaj s pripadki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pisna izjava na obrazcu za brezplačno pravno pomoč podana pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Tožena stranka je tudi sama pridobila podatke o dohodkih tožeče stranke, kot to izhaja iz upravnega spisa. Dne 7. 11. 2013 je pridobila tudi izpis prometa za prosilca za sporno obdobje iz B. d.d. Tudi iz tega izpisa je razvidno, da je prosilec pridobil na svoj račun v obdobju treh mesecev vsakič po 60,00 EUR. Te prihodke je prosilec prav tako zamolčal v svoji prošnji. Skladno s sodno prakso je potrebno šteti izjavo, v kolikor prosilec ne navede bančnih računov, na katere je prejemal denarna sredstva, za neresnično. Tožena stranka dejstvo o premoženjskem stanju prosilca ugotavlja na podlagi podatkov v izjavi o premoženjskem stanju in na podlagi podatkov pridobljenih po uradni dolžnosti. Zato lahko odločbo izda celo, ne da bi prosilcu dala možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi poudarja, da želi tožena stranka svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje utemeljiti na povsem novih razlogih, kar pa ni dopustno. Če bi toženka resnično menila, da je tožnikov transakcijski račun pri B. d.d. utemeljen razlog za zavrnitev njegove prošnje za brezplačno pravno pomoč, bi to zagotovo omenila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, česar pa ni storila. Z odgovorom na tožbo pa tega ne more več sanirati. Navedbe, da tožnik v prošnji za BPP ni navedel vseh svojih transakcijskih računov, na katera je prejemal denarna sredstva, so smešna. Tožnik ni zamolčal, da ima odprt transakcijski račun pri B. d.d., saj obrazec BPP št. 1 sploh ne vsebuje kategorije, v katero bi moral navesti vse svoje transakcijske račune, temveč le kategorijo, v kateri je moral navesti, ali ima na svojih transakcijskih računih prihranke ali ne. Teh pa prosilec nima na nobenem od svojih transakcijskih računov. Zato je v tej kategoriji tudi pravilno obkrožil besedo „ne“. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZBPP si mora pristojni organ podatke o vseh transakcijskih računih prosilca pridobiti po uradni dolžnosti sam iz evidenc bank, pri katerih ima prosilec odprte svoje račune. Tožnik ima na računu pri B. d.d. že dlje časa nedovoljeno stanje in z njim sploh ne posluje. Zato ga je banka že pred nekaj meseci pozvala, naj pokrije vsaj del limita. Tožnik, ki je zapadel v hude finančne težave, si je moral izposoditi sredstva v ta namen. Potem jih je položil na svoj transakcijski račun in z njimi pokril omenjeni dolg. Slednje je nedvomno razvidno tudi iz izpisa prometa na prosilčevem transakcijskem računu. Na transakcijskem računu je torej tožnik imel dolg in ne prihranke. Posojilo ni prihodek, gre za sredstva, ki dejansko niso bila nikoli tožnikova in z njimi tudi ni mogel razpolagati. Tožnik glede na navedeno na svoji tožbi vztraja.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Ni sporno, da na podlagi prvega odstavka 20. člena ZBPP prosilec odgovarja za resničnost podatkov, ki jih navede v prošnji za dodelitev brezplačne prave pomoči pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Sankcijo zaradi navajanja neresničnih podatkov določa peti odstavek istega člena. V takem primeru izda organ za BPP odločbo po kateri prosilec nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Ni tudi sporno, da za nastop navedene pravne posledice zadošča že ugotovitev, da je prosilec v vlogi navajal neresnične podatke in da namen navajanja neresničnih podatkov ni odločilen. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnik v izjavi o premoženjskem stanju ni navedel, da je imel v spornem obdobju na računu, odprtem pri A. d.d., prilive gotovine in sicer enkrat v višini 200,00 EUR in enkrat v višini 100,00 EUR. Po mnenju sodišča pa ostaja sporno ali gre pri omenjenih zneskih res za takšna sredstva, katerih neprijava v obrazcu prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, povzroči tudi posledico iz petega odstavka 20. člena ZBPP. Ugotovitev upravnega organa, da gre pri spornih zneskih za druge občasne dohodke oziroma podatke o dohodkovnem stanju, ki jih tožnik ni ustrezno izpolnil, z upoštevanjem zneska 200,00 EUR oziroma 100,00 EUR, je po mnenju sodišča vsaj preuranjena. Vsak znesek gotovine, tudi po mnenju sodišča, ni mogoče že v naprej enačiti z dohodki prosilca. Tožena stranka pa je na temeljna načela upravnega postopka vezana tudi v primeru ugotovitve podatkov po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V njem bo morala tožena stranka ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem bo morala najprej določno ugotoviti, ali gre pri spornih zneskih dejansko za tak znesek, ki bi ga bilo nesporno potrebno naznaniti v prošnji za brezplačno pravno pomoč ali ne. Pri tem naj se opredeli tudi do ugovorov, ki se tičejo zatrjevane nerazumljivosti obrazca za prijavo premoženjskega stanja.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka. Te v pavšalnem znesku določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.