Jedro

Tožnik je v izjavi in v pripombah na zapisnik DIN navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da se obravnavani posli niso razlikovali od ostalih tožnikovih poslov in da je bil v dobri veri. Teh, za odločitev relevantnih tožnikovih navedb, prvostopenjski organ ni konkretno presodil in ni navedel konkretnih razlogov za svoj zaključek, da tožnik ni pridobil niti osnovnih informacij o prodajalcu predmetnih vozil in o njegovi boniteti. Prav tako ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnik namenoma spregledal dejstvo, da so zadnji lastniki pravne osebe ter, da se o razlogih za uporabo posebne sheme obdavčitve tožnik ni pozanimal pri prodajalcu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-2264/2018-18 (10-510-00,10) z dne 26. 11. 2018 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski, tudi finančni organ) tožniku dodatno odmerila: 1. davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za oktober, november in december 2015 od osnove 107.814,93 EUR po stopnji 18,0328 % v znesku 19.442,05 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.997,94 EUR, obračunane od poteka rokov za plačilo do dneva izdaje odločbe, to je 26. 11 2018 ter 2. DDV za maj 2016 od davčne osnove 10.000,00 EUR po stopnji 18,0328 % v znesku 1.803,38 EUR in pripadajoče obresti v znesku 303,99 EUR, obračunane od poteka rokov za plačilo do dneva izdaje odločbe, to je 26. 11 2018 (točka I izreka). Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 25.547,26 EUR mora biti plačan na račun, ki ga navaja, v roku 30 dni od vročitve te odločbe. Po poteku 30-dnevnega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka III izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 10. 2015 do 31. 5. 2016 in o tem 26. 10. 2018 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so razvidne na straneh 7 in 8, odgovori davčnega organa nanje pa na straneh 9 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ je tožniku dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da je pri prodaji rabljenih osebnih vozil v Sloveniji, ki jih je med drugim pridobival iz drugih držav članic EU (iz Nemčije) nepravilno obračunaval DDV. Tožnik je za vsa vozila, navedena v preglednici na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih je kupil po računih prodajalca A. GmbH iz Nemčije, prodal v Sloveniji z obračunanim DDV po posebni shemi, to je od razlike v ceni, na podlagi 102. člena in 104. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), moral pa bi ga obračunati po splošni shemi, od prodajne vrednosti vozil. Gre za 6 vozil znamke BMW, eno vozilo znamke Mercedez Benz in eno vozilo znamke Volkswagen Turan. V postopku DIN je tožnik podal izjavo, ki je razvidna na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. S prodajalcem predmetnih vozil se je tožnik dogovarjal telefonsko ali prek elektronske pošte in sicer z g. B. B. Informacijo o prodaji vozil je dobili na spletni strani: „...“. Prevoz obravnavanih vozil iz Nemčije v Slovenijo so v treh primerih organizirali sami, prevoznika pa sta bila tudi C. s.p. in D. d.o.o. Ostale prevoze navedenih vozil v Slovenijo pa je naročil in plačal prodajalec, družba A. GmbH. Vozila sta navedena prevoznika prevzela na podlagi pooblastila tožnika. Plačila so potekala preko bančnih nakazil. Originalno dokumentacijo v zvezi z vozili je tožnik prejeli naknadno, po pošti. Garancij za vozila ni prejel. Navedbe iz zaslišanj prič E. E., direktorja družbe A. GmbH in F. F. s.p. (...) so razvidne na straneh 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe in niso skladne s tožnikovimi navedbami. Davčni organ je pridobil podatke tudi od nemške davčne uprave in sicer, da je bila družba A. GmbH 27. 6. 2015 identificirana za DDV, dejavnost pa je začela opravljati 1. 7. 2015. Direktor te družbe je bil E. E. iz Celja. Družba A. GmbH naj bi navedena vozila kupila pri družbi G.G., vendar se je v preiskavi izkazalo, da G.G. ne izvaja podjetniške dejavnosti. Ni nobenih računov, dokazov ali informacij o domnevnih prevozih obravnavanih vozil iz Nemčije v Slovenijo. Posebna sheme obdavčitve je bila v obravnavanem primeru prirejena z namenom izogibanja plačila davka v Sloveniji. Iz Poslovnega registra Nemčije izhaja, da je bil od 28. 11. 2017 dalje direktor družbe A. GmbH H. H. iz Zagreba. Navedena družba je 3. 3. 2018 sedež prenesla na naslov: ..., Nemčija. Davčni organ je v postopku ugotovil, da predmetna vozila dejansko niso bila prepeljana iz sedeža prodajalca, družbe A. GmbH v Nemčiji v Slovenijo. Iz registrski spisov za obravnavana vozila pa izhaja, da je na računih za ta vozila DDV obračunan po posebni shemi. Iz kopij tujih prometnih dovoljenj izhaja, da so bili zadnji lastniki predmetnih vozil pravne osebe in sicer: ena iz Francije, ena iz Nizozemske, dve iz Nemčije in ena iz Belgije.

3. Davčni organ ugotavlja, da tožnik pri poslovanju ni bil dovolj skrben in ni ravnal kot dober gospodarstvenik ter pri obravnavanih poslih ni bil v dobri veri. Tudi ni sprejel vseh razumnih ukrepov, da bi se prepričal, da obravnavane transakcije ne predstavljajo del utaje davka. Po mnenju davčnega organa je podan tožnikov subjektivni element, kar pojasnjuje na straneh 7 in 9 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik ni preveril referenc prodajalca predmetnih vozil, družbe A. GmbH in tudi ni zahteval pojasnil glede uporabe posebne sheme obdavčitve. Podatki na računih se ne ujemajo. Da je tožnik vedel, da je prodajalec na izdanih računih napačno uporabil posebno shemo obdavčitve, izhaja iz tožnikovih navedb, da se je družba A. GmbH strinjala s tožnikovo zahtevo in vozilo registrirala na fizično osebo, tudi ko je bil dejanski lastnik vozila pravna oseba. Na pravilnost obračunavanja DDV pri prodaji rabljenih vozil je tožnika opozoril tudi kontrolor davčnega organa, pa je tožnik kljub temu še naprej napačno uporablja posebno shemo obračunavanja DDV. Indici, da so pravne osebe zadnji lastniki vozil, so nedvomno takšni, da bi moral tožnik preveriti ali je upravičen do obdavčitve po posebni shemi. Pravica do uporabe posebne sheme obdavčenja z DDV pomeni odstopanje od splošne ureditve DDV in ne pripada davčnim zavezancem avtomatično, marveč morajo izkazati, da za takšno obdavčitev izpolnjujejo zakonske pogoje. Po mnenju davčnega organa je bil tožnikov namen zloraba sistema DDV ter s tem pridobitev neupravičene koristi v višini neizkazanega DDV. Glede na ugotovitve v postopku je prvostopenjski organ tožniku obračunal DDV po splošni shemi obdavčitve na podlagi 106. člena ZDDV-1 od prodajne vrednosti obravnavanih vozil po preračunani davčni stopnji 18,0328 %, kar je razvidno na straneh 13 in 14 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in tožnikove pritožbene ugovore zavrača. Uvodoma na straneh 13 in 14 obrazložitve svoje odločbe povzema ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi. Tudi po mnenju pritožbenega organa tožnikovo ravnanje ni bilo razumno, saj ni glede družbe A. GmbH pridobil potrebnih informacij, zlasti ni pridobil njenih referenc. Tudi ni preveril podatkov o dejanskem prodajalcu obravnavanih vozil. Ravnanje tožnika je bilo malomarno, saj je spregledal osnovna dejstva, ki so pomembna za pravilno obdavčitev z DDV. Že podatek, da so bili zadnji lastniki predmetnih vozil pravne osebe, ki pa ga je tožnik spregledal, ne predstavlja skrbnega ravnanja osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Tožnik pri obravnavanem poslovanju ni sprejel niti minimalnih previdnostnih ukrepov, ki bi se od njega razumno zahtevali za preprečitev davčnih utaj. Od svojega dobavitelja tožnik ni zahteval niti najosnovnejših podatkov. Kolikor bi že pri nabavi predmetnih vozil, ko je zaprosil za ponudbo, opravil osnovne previdnostne ukrepe, zlasti zahteval od prodajalca pojasnilo glede uporabljene posebne sheme obdavčitve z DDV, bi lahko takoj vedel, da prejeti računi od prodajalca predmetnih vozil niso pravilni in da gre za neupravičeno uporabo posebne sheme obdavčitve. Tudi iz odgovorov prodajalca, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da prodajalec noče sodelovati s tožnikom. Na pravilnost obračuna DDV je tožnika opozoril tudi davčni kontrolor, vendar tožnik opozoril ni upošteval in je pri prodaji vozil še naprej uporabljal posebno shemo obdavčitve ter DDV obračunaval od razlike v ceni (101. člen, 102. člen, 103. člen in 104. člen ZDDV-1). Kot skrben in pošten gospodarstvenik bi se moral odločiti za uporabo splošne sheme obdavčitve na podlagi 106. člena ZDDV-1. Tudi po mnenju pritožbenega organa gre tožniku očitek, da je vedel, da je bila na računih uporabljena napačna shema obdavčitve. Imel je tudi možnost obračun DDV popraviti, česar pa kljub navedenim indicem ni storil. V nadaljevanju se sklicuje na 102. člen, 103. člen, 104. člen in 108. člen ZDDV-1 ter na sodbo SEU v zadevi C-624/15 z dne 18. 5. 2017. V obravnavani zadevi ni dvoma, da je tožnik za pridobitev rabljenih vozil iz EU prejel račun s klavzulo navedeno v nemščini, ki po nemški zakonodaji pomeni obdavčitev po posebni shemi. Zato je tožnik v vseh primerih prejetih računov, ne glede na dobavitelja in ugotovljene okoliščine in indice, ki kažejo na to, da dobavitelj ni imel pogojev za uporabo posebne sheme obdavčitve sklenil, da gre v prodajo rabljenih vozil po posebni shemi in je ob prodaji teh vozil v Sloveniji svojim kupcem obračunal DDV po posebni shemi, torej od razlike v ceni. Tudi po mnenju pritožbenega organa tožnik ni ravnal v dobri veri in ni sprejel vseh možnih razumnih ukrepov za preprečevanje davčnih utaj. Tožnik je vedel oz. bi moral vedeti, da pelje tak način prejemanja računov, ki jih ni zavrnil, k izogibanju plačila DDV od celotne vrednosti, zato tožniku očita, da so bili tovrstni računi izdani za njegove potrebe izogibanja plačila DDV. Odločilen v zadevi je ugotovljen tožnikov subjektivni element. Tožnik je bil pri poslovanju z družbo A. GmbH iz Nemčije premalo skrben in je utemeljeno sklepati, da je vedel, da s tem sodeluje pri poslu, ki pomeni izogibanje določene višine plačila DDV, ki ga je obračunal zgolj od razlike v ceni namesto od celotne prodajne vrednosti predmetnih vozil. S tem je tožnik pridobil neupravičeno davčno ugodnost. 5. Pritožbeni organ se na strani 16 obrazložitve svoje odločbe sklicuje na določilo tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni posel prekriva drug posel, je za obdavčenje merodajen prikriti posel. Če bi tožnik kot davčni zavezanec pridobil vozila iz Nemčije in bi za nabavo vozil prejel račun, na katerem prodajalec DDV ne bi obračunal (če bi pridobil vozilo od prodajalca iz druge države členice EU, ki obračunava DDV po splošni ureditvi), bi moral posledično od pridobitve teh vozil obračunati (izstopni) DDV, glede na 32. člen in 34. člen ZDDV-1 (obrnjeno davčno breme). Seveda bi posledično imel tudi pravico do odbitka vstopnega DDV (od istih vozil), kar ne bi imelo za posledico plačilo davka davčnemu organu. Pri nadaljnji prodaji pa bi bilo potrebno spet obračunati davek po splošni shemi. Ker pa so posli pridobivanja vozil v Slovenijo navidezno tekli drugače in je bila na tak način spremenjena shema obdavčitve iz splošne sheme v posebno shemo, je tožnik neupravičeno pridobil davčno korist oz. ni obračunal in plačal celotnega davka od prodaje predmetnih vozil. Glede na ugotovljene neobičajne okoliščine poslovanja tožnika z navedeno družbo pritožbeni organ ne dvomi, da je bil namen tožnika, da rabljena vozila na ta način proda končnemu kupcu po posebni shemi obdavčenja, na kar kaže tudi dejstvo, da je bila pridobitev vozil iz EU urejena samo na papirju z namenom davčne zatajitve. Zato je bil tožniku z izpodbijano odločbo pravilno obračunan DDV po splošni preračunani stopnji od neto prodajne vrednosti predmetnih vozil. Na navedene ugotovitve pa ne vplivajo tožnikovi očitki v pritožbi, da ni bil seznanjen, da bo davčni organ izvajal dokaze z zaslišanjem. Z vsebino navedb prič je bil tožnik seznanjen z zapisnikom DIN, na katerega je vložil pripombe, v katerih pa ni nasprotoval dokazovanju z zaslišanjem prič in tudi ni izpodbijal pridobljenih dokazov s strani nemškega davčnega organa.

6. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je davčni organ od prejetih računov, ki jih je izdala nemška družba A. GmbH, dodatno odmeril DDV v višini 19.442,05 EUR in obresti v višini 3.997,94 EUR, ker je v postopku DIN za obdobje od 1. 10. 2015 do 31. 5. 2016 ugotovil, da ga ne bi smel obračunavati po posebni shemi iz 101. člena do 105. člena ZDDV-1 pri prodaji rabljenih vozil, uvoženih iz Nemčije in kupljenih pri družbi A. GmbH, saj ni izpolnjeval zakonskih pogojev. Posledično je davčni organ tožniku dodatno obračunal DDV od neto prodajne cene teh vozil. Tožnik temu ugovarja in navaja, da je bil v dobri veri glede uporabljene posebne sheme za obračun DDV. Davčnemu organu očita, da je storil bistvene kršitve določb postopka, zlasti kršitve načela kontradiktornosti, pravice do izjave ter kršitev pravic tožnika. Davčni organ je izvajal dokaze, s katerimi tožnik ni bil seznanjen in ni sodeloval pri izvedbi teh dokazov. Tožnik ni bil prisoten pri zaslišanju prič in jim ni mogel zastavljati vprašanja. V pritožbi je tožnik konkretno navedel vprašanja za posamezne priče glede spornih dejstev, o katerih pa se pritožbeni organ ni izjasnil in se do njih ni konkretno opredelil, zato v tem delu odločbe ni možno preizkusiti. Tožnik navaja, da z osebo E. E. ni nikoli komuniciral, vedno je komuniciral le g. H. H.. V skladu z načelom materialne resnice bi moral davčni organ zaslišati tudi direktorja nemškega prodajalca vozil H. H., ki se je s tožnikom dogovarjal glede prodaje predmetnih vozil. Davčni organ bi moral tudi preveriti dejstva pri podjetju D. d.o.o., ki je opravljalo prevoze za prodajalca navedenih vozil, predvsem glede dokumentacije v zvezi s prevozi predmetnih vozil, računi, prevoznicami, prevzemnicami in CMR. Tožnik tudi ni bil seznanjen s postopkom poizvedb in dopisom nemške finančne uprave in se do teh ugotovitev ni mogel opredeliti. Šele po prejemu izpodbijane odločbe je lahko tožnik podal dokazne predloge, pri čemer bi to dokazovanje moral izvesti že prvostopenjski organ v skladu z načelom materialne resnice. Davčni organ sam bi moral pridobiti oglase iz spletne strani „mobile.de“, iz katerih bi bila razvidna cena in boniteta prodajalca predmetnih vozil. Iz navedenih dejstev pa bi bilo razvidno, da je bil tožnik v dobri veri pri obračunavanju DDV. Nemški davčni organ je ugotovil, da so bila vozila prepeljana v Nemčijo pred prodajo tožniku in je zato ugotovitev na strani 11 obrazložitve izpodbijane odločbe, da naj bi bila predmetna vozila prepeljana iz drugih držav, v nasprotju z dokazi. Tožnik tudi meni, da ni nujno, da je vse blago za prodajo shranjeno na sedežu družbe, saj predpisi tega ne določajo. Prevoznik, ki ga je najel tožnik, je prevzel predmetna vozila v Nemčiji. Glede prevozov družbe D. d.o.o. pa tožnik nima informacij, ker mu prevoznih storitev navedena družba ni zaračunala. Tožnik meni, da je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti in materialne resnice.

7. Tožnik predlaga, da naj sodišče zasliši I.I., ki je pri tožniku skrbel za nabavo predmetnih vozil o tem, kako je tožnik posloval z družbo A. GmbH in zakaj je zaupal v pravilnost klavzul o obračunu DDV na spornih računih prodajalca vozil ter zakaj ni podrobneje preverjal prodajalca teh vozil. Navaja tudi, da mu ni mogoče očitati pomanjkanja dobre vere ali naklepnega ravnanja. Izpodbijana odločba ne vsebuje dovolj konkretnih razlogov, zaradi katerih davčni organ ugotavlja pomanjkanje dobre vere tožnika in je zato nepravilna in nezakonita. Predlaga tudi zaslišanje H. H. in podaja dokazni predlog pridobitve dokumentacije družbe D. d.o.o., spletnih oglasov prodaje vozil in dopolnitev poizvedb pri nemški finančni upravi.

8. Po mnenju tožnika, je bil davek z izpodbijano odločbo napačno obračunan, saj bi moral biti obračunan tako, da je že vsebovan v prodajni ceni in ne sme biti obračunan na prodajno ceno. Prav tako so napačno obračunane obresti. Tožniku ni mogoče očitati zamude, če ni vedel za napako. Tožnik s tem v zvezi podaja dokazni predlog postavitve izvedenca finančne stroke. Sklepno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožba je utemeljena.

11. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito tožniku od obravnavanih prodanih rabljenih vozil, ki jih je tožnik kupil od dobavitelja iz druge države EU, ki je pri prodaji teh vozil v Slovenijo obračunal DDV po posebni shemi (od razlike v ceni), obračunal DDV po splošni shemi obdavčitve (od celotne prodajne vrednosti), po preračunani davčni stopnji, s pripadajočimi obrestmi. Poleg navedenega je med strankama sporna tudi višina naloženih davčnih obveznosti in višina zaračunanih zamudnih obresti.

12. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v obravnavanem primeru tožnik rabljena vozila, za katera je izkazoval nakup pri nemškem prodajalcu, družbi A. GmbH, na podlagi računov, na katerih je prodajalec DDV obračunal po posebni shemi obdavčitve (od razlike v ceni), nato prodajal kupcem v Sloveniji z obračunanim DDV po posebni shemi. Prvostopenjski organ tožniku očita, da pri teh poslih ni bil dobroveren in da je podan tožnikov subjektivni element ter mu je zato DDV dodatno obračunal po splošni shemi obdavčitve po preračunani davčni stopnji od prodajne vrednosti predmetnih vozil, v skladu z določbo 106. člena ZDDV-1. Pritožbeni organ prav tako tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da z obravnavanimi posli sodeluje pri utaji davka. Po presoji pritožbenega organa pa gre v konkretnem primeru za navidezne posle po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2. Tožnik navedenim ugotovitvam ugovarja in navaja, da je bil pri obravnavanih poslih dobroveren, da ne gre za navidezne posle ter, da je davčni organ kršil načelo kontradiktornosti in mu ni omogočil, da se o relevantnih okoliščinah izjavi, zato je bilo posledično tudi dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno.

13. Prodaja rabljenih vozil je v skladu z določbo prvega odstavka 36. člena ZDDV-1 obdavčena po splošni ureditvi, kjer davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave. Pogoji za posebno ureditev pa so določeni v 102. členu do 105. členu v ZZDV-1. Na podlagi 103. člena ZDDV-1 se za dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena ZDDV-1, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, posebna ureditev uporablja, če mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb: a) oseba, ki ni davčni zavezanec; b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona; c) drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna sredstva; d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni ureditvi. Na podlagi prvega odstavka 102. člena ZDDV-1 se za dobave rabljenega blaga, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo. Davčna osnova po 104. členu ZDDV-1 za dobave blaga iz 102. člena ZDDV-1 je razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni, s tem, da prodajna cena po tretjem odstavku 104. člena ZDDV-1 pomeni vse kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo obdavčljivi preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s transakcijami, davki, taksami in drugimi dajatvami ter postranskimi stroški, kot so provizije, stroški parkiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV, razen zneskov iz šestega odstavka 36. člena tega zakona. V konkretnem primeru je tožnik predmetna vozila v Sloveniji prodal z obračunanim DDV po posebni shemi (od razlike v ceni).

14. Po presoji sodišča je upravičen tožbeni očitek tožnika, da so bila kršena pravila postopka in načelo kontradiktornosti. Tožnik je v izjavi in v pripombah na zapisnik DIN navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da se obravnavani posli niso razlikovali od ostalih tožnikovih poslov in da je bil v dobri veri. Teh, za odločitev relevantnih tožnikovih navedb, prvostopenjski organ ni konkretno presodil in ni navedel konkretnih razlogov za svoj zaključek, da tožnik ni pridobil niti osnovnih informacij o prodajalcu predmetnih vozil in o njegovi boniteti. Prav tako ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnik namenoma spregledal dejstvo, da so zadnji lastniki pravne osebe ter, da se o razlogih za uporabo posebne sheme obdavčitve tožnik ni pozanimal pri prodajalcu. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da se je glede prodaje predmetnih rabljenih vozil dogovarjal s H. H. in predlagal njegovo zaslišanje, do česar se prvostopenjski organ ni opredelil. Tudi po mnenju sodišča je s takšnim postopanjem davčni organ kršil tožnikovo pravico do izjave. Po presoji sodišča objektivne okoliščine na strani tožnika glede njegovega subjektivnega elementa niso raziskane v zadostni meri, zato sodišče ne more presoditi ali so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za dodatno naložitev plačila DDV. Samo navajanje ugotovljenih objektivnih okoliščin, brez konkretne presoje, pa ne pomeni celovite dokazne ocene subjektivnega elementa tožnika. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretni razlogi, zaradi katerih so ugotovljene objektivne okoliščine davčnega zavezanca takšne narave, da bi jih moral zaznati in ustrezno ukrepati. Splošna neskrbna poslovna praksa tožnika pa po navedenem ne zadošča. Prvostopenjski organ bi moral tudi konkretno presoditi ali je tožnik v predmetni zadevi sprejel vse razumne ukrepe, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil. Pri tem ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev, ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opredelitev konkretnih ukrepov, ki jih je v posameznem primeru razumno zahtevati od davčnih zavezancev, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije, pa je odvisna od okoliščin posameznega primera. Po povedanem po presoji sodišča davčni organ ni zadostil zahtevanemu standardu obrazloženosti upravnih odločb, kot ga določa 214. člen ZUP. Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni očitek, da izpodbijana odločba ne vsebuje dovolj konkretnih razlogov in je zato nepravilna in nezakonita.

15. Po mnenju sodišča v obravnavani zadevi iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa tudi ne izhajajo jasni razlogi za izpodbijano odločitev. Pritožbeni organ namreč v obrazložitvi svoje odločbe (na strani 16) navaja okoliščine, zaradi katerih meni, da predstavljajo obravnavani posli navidezne posle v skladu z določbo tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki pa jih konkretno ne navede. Pri tem iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa ni razvidno kakšen posel v obravnavanem primeru je navidezen posel in kateri posel je v konkretnem primeru prikriti posel. Prav tako ni razvidno, ali gre pri obravnavanih poslih za absolutno ali pa za relativno navidezne posle. S predhodno navedenimi zaključki pritožbenega organa, ki se razlikujejo od zaključkov prvostopenjskega organa, se je tožnik seznanil šele z odločbo pritožbenega organa, zaradi česar se do teh razlogov, ki naj bi utemeljevali izpodbijano odločitev, v postopku ni mogel opredeliti. Zaradi navedenih nepravilnosti so bile po presoji sodišča storjene bistvene kršitve pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je posledično lahko vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na pravilno uporabo materialnega prava.

16. V obravnavani zadevi je med strankama sporna tudi višina naloženih davčnih obveznosti ter višina zamudnih obresti, ki jih je prvostopenjski organ obračunal za čas od poteka roka za plačilo davka do dneva izdaje izpodbijane odločbe 26. 11. 2018 po obrestni meri 7 % letno. Sodišče pripominja, da odločitev v obravnavani zadevi v tem delu temelji na določbi 95. člena ZDavP-2, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče Republike Slovenije vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, ki se pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vodi pod opr. št. U-I-85/21. 17. Po povedanem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem mora v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko bo prejel sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

19. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.