Jedro

Opravljanje dela šifrerja v JLA v času njene agresije na Slovenijo že glede na samo naravo tega dela in čas, v katerem se je to delo opravljalo, pomeni ogrožanje samostojnosti in obrambne moči Slovenije, torej nevarnost za državo in je zato že samo po sebi zadosten razlog za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDRS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila vlogi tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V postopku je ugotovila, da je bil tožnik aktivni pripadnik JA do 6.10.1991, ko mu je aktivna vojaška služba prenehala. V času agresije na Slovenijo je bil v vojašnici, kjer je delal kot šifrer in sicer je telegrame predajal komandantu. Je visoko specializiran na področju dela z raznovrstnimi aparaturami za zveze. Tožnik, ki je bil v postopku zaslišan, ni zanikal, da je opravljal prej navedene naloge, zanikal pa je, da bi bil udeležen v akcijah, ki jih je JA izvajala zoper Republiko Slovenijo. Decembra 1991 je prejel obvestilo komande svoje bivše enote, ki je odšla v Srbijo, da mu je zaradi dezerterstva aktivna služba v JA prenehala. Po presoji vseh dokazov zbranih v upravnih spisih je tožena stranka ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za obrambo in varnost države. V času agresije na Republiko Slovenijo je tožnik kot aktivna vojaška oseba opravljal naloge šifrerja v vojašnici. To delo pa v vseh oboroženih silah na svetu opravljajo najbolj zanesljivi in lojalni ljudje, saj je to eno najodgovornejših delovnih mest. Šifrer ima namreč dostop do najzaupnejših informacij. Torej je tožnik opravljal tako službo in naloge, ki že po svoji naravi pomenijo nevarnost za državo. Po mnenju tožene stranke tudi ni mogoče prezreti dejstva, da je bil tožnik tudi po osamosvojitvi Republike Slovenije še vedno pripadnik tujih oboroženih sil, čeprav je imel možnost izstopiti. Kot aktivni pripadnik oboroženih sil pa je bil po določbah zakona o službi v oboroženih silah (Ur. l. SFRJ št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90) dolžan dosledno izvrševati ukaze nadrejenih, ki se tičejo službe. Sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije bi zato po oceni tožene stranke, predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države v skladu z 8. točko 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) v zvezi s 3. odstavkom 40. člena istega zakona.

V tožbi zoper navedeno odločbo tožnik ne zanika, da bi bil aktivni podoficir v JNA, kjer je delal na področju zvez - specialnost šifriranje in da je svojo enoto zapustil 6.10.1991. Dne 7. ali 8. oktobra 1991 se je javil na komandi Teritorialne obrambe (TO) in prosil, da bi se vključil vanjo. V letu 1992 pa je na Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije vložil tudi pismeno prošnjo, v kateri je navedel, da se je v JNA ukvarjal s šifriranjem. Tožnik je torej vojaškim oblastem razkril svoje aktivnosti v JNA, čeprav ga je zavezovala prisega molčečnosti. Tožnik ni nikoli sodeloval v akcijah, ki jih je JNA vodila proti osamosvojitvi Slovenije. Nikoli tudi ni ogrožal samostojnosti ali obrambne moči Slovenije in tega tudi ni poskušal. Žena in oba otroka imajo slovensko državljanstvo in stalno prebivališče v Sloveniji. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 3. odstavku 40. člena ZDRS, po katerem ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka, 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Pri vsebinskem ugotavljanju obstoja razloga nevarnosti za varnost in obrambo države tožena stranka izhaja iz same narave dela šifrerja, ki jo je tožnik kot aktivna vojaška oseba v JLA opravljal v času agresije na Republiko Slovenijo v vojašnici, kjer je telegrame predajal komandantu. Tožnik temu ne ugovarja. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sodišče nima pomislekov glede sklepa tožene stranke o tožnikovem delovanju zoper Slovenijo, povezanim z naravo dela šifrerja, ki naj bi ga v vseh oboroženih silah opravljali le najbolj zanesljivi in lojalni ljudje, saj naj bi imel šifrer dostop do najzaupnejših informacij in naj bi zato opravljanje tovrstne službe in nalog, povezanih z njo, že po naravi stvari pomenilo nevarnost za varnost in obrambo države. Delo, ki ga je tožnik v JLA opravljal v času njene agresije na Slovenijo je torej že glede na naravo tega dela in še posebej čas, v katerem je to delo opravljal, zadostna podlaga za zaključek tožene stranke o tožnikovem delovanju, ki je nasprotovalo interesom Republike Slovenije, kar pa seveda pomeni tudi nevarnost za državo, in to tudi v primeru, če tožnik pri sami agresiji neposredno ni sodeloval, kot sam trdi.

S tožbenim ugovorom, da tožnik ni nikoli ogrožal samostojnosti ali obrambne moči Slovenije in da tega tudi ni poskušal, se sodišče ne more strinjati, saj že samo dejstvo, da je tožnik kot pripadnik JLA v času njene agresije na Slovenijo opravljal delo, ki so ga glede na njegovo naravo lahko opravljali samo ljudje, ki jih je armada štela za njej zanesljive in lojalne, po mnenju sodišča pomeni ogrožanje samostojnosti in obrambne moči Slovenije, ki se je prav tedaj borila za svojo samostojnost in neodvisnost in je zato v tistem času tudi delo tožnika prispevalo k ogrozitvi njene obrambne moči. Ker pa tožnik, kljub temu, da je imel po 25.6.1991 možnost izstopiti iz JLA, kot to navaja tožena stranka, pa je v njej ostal do 6.10.1991, se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da vse te okoliščine utemeljeno kažejo na to, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko predstavljal nevarnost za obrambo države. Sodišče zato v tem primeru ne dvomi, da obstoji dejanska podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDRS, sama odločitev pa je tudi sicer v skladu z namenom, za katerega je toženi stranki dano pooblastilo za odločitev po prostem preudarku.

Ker glede na navedeno tožnik s tožbo ni mogel uspeti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).