Jedro

Izvedenec izvedenskega mnenja ni podal le na podlagi dveh krajših razgovorov z obdolženko, kot to zmotno predstavlja obramba.

Izrek

I. Pritožbi obdolžene D.G.in njene zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena D.G. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo D.G. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) za kar ji je izreklo kazen 29 let zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je bilo odločeno, da se obdolženki v izrečeno kazen zapora všteje pridržanje in čas prestan v priporu od 28. 4. 2017 od 16.05 ure dalje. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila obdolženka oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa so v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP obremenili proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je z obsežno laično pritožbo pritožila obdolženka, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obdolženkina zagovornica je vložila pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da obdolženki izreče nižjo zaporno kazen.

3. Odgovor na pritožbi je podal okrožni državni tožilec s predlogom, da pritožbeno sodišče potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

5. Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP uveljavlja zagovornica obdolžene D.G. z navedbami, da je prvostopno sodišče glede na zmotno oziroma, kot to navaja zagovornica, glede na „neugotovljeno“ dejansko stanje o okoliščini, kdaj točno so bile pokojni prizadejane poškodbe, uporabilo napačno zakonsko določilo, saj obdolženi ni bilo z gotovostjo dokazno, da je storila kaznivo dejanje „v obliki kvalifikatorne okoliščine, ki jo določa 1. točka 116. člena KZ-1“. Iz pritožbene obrazložitve je torej razbrati, da zagovornica uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona v posledici, po njeni oceni, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker takšna kršitev ni mogoča, saj je kršitev kazenskega zakona možna le, če sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon, ali pa ga sploh ne uporabi, se pritožba v tem delu pokaže kot neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar v pritožbah grajata tako obdolženka, kot njena zagovornica. Dejansko stanje obravnavane zadeve je namreč, po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo in z razlogi izpodbijane sodbe v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

7. Obdolženka v svoji obsežni laični pritožbi obširno (40 strani) opisuje svojo življenjsko pot, odnose s svojimi partnerji, otrokom, opisuje tudi odnos do pokojne matere, obravnavano kaznivo dejanje pa v pritožbi omenja zgolj obrobno z navedbami, da je priznala krivdo za storjeno kaznivo dejanje, ki ga resnično obžaluje, saj je imela mamo kljub vsemu rada (na svoj način), le prizadeta ni hotela biti več. Sicer pa v pritožbi graja izpovedbe nekaterih prič, saj te izpovedbe niso bile „trdne in točne“ in navaja, da se podrobnosti dejanja niti ne spomni. Ne vzdrži, da bi poleg metadonske terapije uživala še droge in se opijala, absolutno netočno pa je tudi, da je vzkipljiva in agresivna, trditev, da je potencialno nevarna za življenje drugih ljudi pa je po njeni oceni celo absurdna. Tudi izpovedbi njenega sina in partnerja sta netočni in „grdi“, ljudje so o njej izpovedovali slabo, čeprav je niso dobro poznali, vsekakor pa ne drži, da je k materi hodila zgolj po denar ali da bi mater ubila zaradi stanovanja. Želi, da bi ji ljudje prisluhnili in jo razumeli, sicer pa v pritožbi izraža tudi nezadovoljstvo z delom svoje zagovornice.

8. Bistvo pritožbe obdolženkine zagovornice v delu, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje pa je v navedbah, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obdolženkine prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, da mnenje izvedenca dr. M.V. ni bilo izdelano v skladu z določbami ZKP, ni bilo strokovno in v skladu z znanostjo in stroko, da so bile izjave izvedenca tudi sicer neprimerne in nestrokovne, njegovi pavšalni odgovori pa tudi sicer niso zadovoljivo pojasnili obdolženkinega stanja v času storitve kaznivega dejanja, zaradi česar je prvostopno sodišče neupravičeno zavrnilo dokazni predlog obrambe o postavitvi drugega izvedenca. Dejansko stanje je bilo tako na prvi stopnji zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno tudi glede okoliščine, da bi naj obdolženka dejanje storila z direktnim naklepom. V nadaljevanju pritožbe pa je zagovornica navajala tudi, da je po njeni oceni prvostopno sodišče sprejelo napačne zaključke, ko je v sodbi navedlo, da je obdolženka obravnavano kaznivo dejanje storila na grozovit način, saj obdolženki glede na izvedene dokaze po oceni zagovornice, tega ni mogoče očitati s potrebno gotovostjo.

9. S pritožbama pa ni mogoče soglašati.

10. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na obdolženkino prištevnost v času storitve kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče je na straneh od 11 do 14 svoje sodbe obširno pojasnilo na čem temeljijo zaključki, da se je obdolženka zavedela svojega dejanja in ga je tudi hotela storiti in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopnega sodišča v tej smeri tudi v celot soglaša. 11. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke med drugim oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke mag. M.V., ki je v svojem pisnem izvedenskem mnenju, njegovih dopolnitvah in tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi obsežno, argumentirano in povsem razumljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in pri tem tudi tehtno pojasnil, da obdolženka nima znakov nobene izmed duševnih bolezni, niti kliničnih znakov organske možganske okvare, so pa njene čustvene reakcije burne in slabše obvladanje pri njej sprožijo že manj pomembne življenjske obremenitve, še zlasti take, ki jih doživlja kot kakršnokoli obliko zanemarjanja, odklanjanja ali razvrednotenja. Ne prenese nobenih omejitev in v skladu s tem kaže odpor do vsake avtoritete. Pri njej je opisana nizka toleranca do neuspeha, hitro reagira agresivno, vključno z nasiljem. Izvedensko mnenje v tem delu je bilo podprto tudi z izpovedbami prič predvsem tudi S.K. in D.U., ki sta povedala, da se je obdolženka agresivno obnašala tudi do njiju. Navedeno pa, kot je to v izpodbijani sodbi pojasnilo tudi prvostopno sodišče, potrjuje tudi listinska dokumentacija Centra za socialno delo Maribor, od koder tudi izhaja, da je bila obdolženka predhodno fizično in verbalno agresivna tudi do svojega bivšega partnerja S.K., obdolženki pa je bil izdan tudi plačilni nalog zaradi prekrška zoper javni red in mir, storjenega na škodo D.U. Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče pa ne le, da so potrjene navedbe izvedenca, temveč se kot neutemeljene pokažejo tudi vse pritožbene navedbe obdolženke, s katerimi skuša prikazati, da navedbe o njeni agresivnosti in netolerantnosti do drugih ljudi, ne držijo.

12. Da je sposobnost empatije pri obdolženki minimalna, da je obdolženka čustveno izrazito nezrela, egocentrična in impulzivna, da ima večletne izkušnje z dovoljenimi in prepovedanimi drogami in je telesno odvisna, da redno sprejema metadon, kot nadomestilo za heroin in pomirjevalne tablete benzodiazepinskega tipa pa je izhajalo ne le iz mnenja izvedenca dr. V., temveč tudi iz toksikološke preiskave vzorca telesnih tekočin, ki so bili odvzeti obdolženki na dan storitve kaznivega dejanja in ki so izkazali prisotnost navedenih snovi torej metadona in pomirjevalnih tablet. Sicer pa je bila obdolženka redno satirirana z zadostno količino nadomestila za heroin ter pozorno spremljana s strani psihiatrične stroke preko tako imenovanega metadonskega programa. Zato je izvedenec tudi povsem izključil kakršnokoli možnost povezano s konceptom abstinenčne krize v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Izvedenec pa je nadalje pojasnil tudi, da izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja nikakor ni v nasprotju z obdolženkinimi osebnimi lastnostmi, kar v pritožbi graja predvsem obdolženka, ki v pritožbi vztrajno zanika kakršnokoli vzkipljivost ali agresivnost. Izvedenec je nadalje povsem sprejemljivo razložil tudi, zakaj obdolženka zatrjuje, da se ne spomni poteka obravnavanega kaznivega dejanja, pri čemer je zaključil, da so bile v času obravnavanega kaznivega dejanja v celoti ohranjene obdolženkine sposobnosti razumevanja pomena svojega dejanja ob delno, ne bistveno, zmanjšanih sposobnostih obvladovanja svojega ravnanja, na račun osebnostnih značilnosti in specifičnega odnosa do pokojne oškodovanke.

13. Izvedenec je nadalje prepričljivo pojasnil tudi, da bi v primeru, v kolikor bi obdolženka 26. 4. 2017 res vzela metadonsko terapijo, helex, spila pivo in vodko, to za obravnavano zadevo ne bi bilo odločilnega pomena, saj vse navedeno dva ali tri dni kasneje, ko je prišlo do obravnavanega kaznivega dejanja ni več učinkovalo, saj ima helex kratko razpolovno dobo, prav tako metadon, saj ga drugače ne bi bilo treba jemati vsak dan, prav tako pa se izloči tudi alkohol. Izvedenec je pri tem pripomnil še, da v medicinski dokumentaciji metadonske ambulante dva dni pred obravnavanim kaznivim dejanjem, torej 26. 4. 2017 pri obdolženki ni bila opisana nobena posebnost, saj ji sicer niti ne bi dali odmerke metadona, kar za tri dni vnaprej.

14. Ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi (list. št. 493) pa je izvedenec pojasnil tudi, čemu je pripisati obdolženkino stanje nekaj dni pred obravnavanim dejanjem, kot ga je med drugim opisovala tudi priča B., pri čemer je bilo govora o tem, da „obdolžena ni na zemlji, temveč v luftu“. Izvedenec je tudi glede tega pojasnil, da je pogost spremljevalec načina življenja, kot ga živi obdolženka omamljanje, bodisi z alkoholom, bodisi z drugimi psihotropnimi snovmi. In tudi iz obdolženkine medicinske dokumentacije izhaja, kot je to že navedeno, da je obdolženka odvisna od opiatov in da zlorablja sredstva za omamljanje. Vendar je priča B., na čigar pričanje se tudi v pritožbi sklicuje obdolženkina zagovornica, obdolženko v že opisanem stanju videl nekaj dni pred obravnavanim dejanjem, kar torej za obravnavano zadevo, ob že navedenem, ni odločilnega pomena.

15. Mnenja izvedenca dr. V. o obdolženkini prištevnosti pa je nadalje podkrepljeno tudi z drugimi, na glavni obravnavi izvedenimi dokazi. Ne le z že omenjeno dokumentacijo metadonske ambulante, kjer 26. 4. 2017 pri obdolženki niso opisali nobenih posebnosti, temveč tudi s podatkom, da je po dejanju dne 28. 4. 2017 okoli 19.00 ure obdolženko pregledal tudi zdravnik, ki ji je odvzel telesne tekočine za toksikološko preiskavo in obdolženka je bila tedaj vsestransko ohranjena, opisovala je celo kdaj in kaj je jedla. Preiskava telesnih tekočin pa je potrdila prisotnost benzodiazepinov, metadona in njegovih metabolitov v urinu, pri čemer pa v krvi ni bilo niti sledi alkohola. Ob takšnih okoliščinah obravnavane zadeve pa prvostopno sodišče utemeljeno ni imelo pomislekov o izvedenčevih zaključkih glede obdolženkine prištevnosti.

16. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more soglašati s prikazovanjem obrambe, da izvedenec dr. V. izvedenskega mnenja o stanju obdolženke v času storitve kaznivega dejanja ni izdelal strokovno in v skladu z znanostjo in stroko zato, ker po le dveh kratkih razgovorih z obdolženko naj ne bi mogel dovolj strokovno oceniti obdolženkinega stanja. Izvedenec namreč izvedenskega mnenja ni podal le na podlagi dveh krajših razgovorov z obdolženko, kot to zmotno predstavlja obramba. Kot je razvidno iz podatkov predmetnega kazenskega spisa je namreč izvedenec v celoti proučil ne le celoten kazenski spis (pomembnejši podatki iz kazenskega spisa so delno povzeti tudi v „dopolnilu psihiatričnega izvedenskega poročila o D.G.“), temveč je pribavil in proučil tudi celotno zdravstveno dokumentacijo obdolženke tako iz ZPKZ Celje (zaporniški zdravstveni karton splošne prakse), UKC Maribor (oddelek za psihiatrijo enota za forenzično psihiatrijo), podatke Zdravstvenega doma Adolfa Drolca Mariboru (psihohigienski dispanzer: metadonska ambulanta). Ob navedenem pa pritožbena kritika zagovornice, ki se je nanašala na strokovnost izvedenca dr. M.V., dr. med., ne more prepričati. Pa tudi s tem, ko je izvedenec med opisovanjem obdolženkinih lastnosti med drugim navedel, da obdolženka že vrsto let vztraja pri statusu vzdrževane osebe in socialnega podpiranca, izvedenec ni „pokazal negativen in pristranski odnos do obdolžene kot preiskovane osebe“, kot se to trudi prikazati pritožnica. Obdolženka je namreč brez sredstev za preživljanje, brez premoženja in brez zaposlitve in je torej nesporno, da je odvisna od tujih finančnih sredstev in vsaj delno ji je ta sredstva zagotavljala tudi pokojna oškodovanka. Navedeno so dejstva in nikakor ne pomeni, da bi izvedenec s tem, ko je navedeno opisal tudi v izvedenskem mnenju, s tem izkazal svoj negativni ali pristranski odnos do obdolženke, kot mu skuša to pripisati obramba. Pritožbeno sodišče pa pri tem dodaja tudi, da nezadovoljstvo obrambe z ugotovitvami izvedenca in z vsebino njegovega izvedenskega mnenja tudi ne more biti samo po sebi razlog za postavitev drugega izvedenca, kar je že na glavni obravnavi predlagala obramba, in kar v pritožbi ponovno izpostavlja obdolženkina zagovornica. Kot je na strani 5 izpodbijane sodbe obširno obrazložilo tudi že prvostopno sodišče in iz razlogov, navedenih tudi že v tej odločbi, v strokovnost in verodostojnost izvedenca in podanega izvedenskega mnenja mag. M.V. sodišče ni podvomilo, saj je bilo izvedensko mnenje, kot je že povedano, izdelano natančno ter strokovno argumentirano, podprto pa je bilo tudi z drugimi dokazi navedenimi v izpodbijani sodbi. Zato prvostopno sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe po pritegnitvi drugega izvedenca ni kršilo obdolženkine pravice do obrambe, pa tudi dejansko stanje o obdolženkini prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja zato ni bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Prav tako pa v tej smeri tudi niso bile podane v pritožbi obdolženkine zagovornice zatrjevane kršitve iz prvega in drugega odstavka 17. člena ZKP. Pri tem je potrebno dodati tudi, da sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo (18. člen ZKP) po načelu proste presoje dokazov, pri čemer tudi v okviru instituta iskanja materialne resnice, ki veže sodišče (17. člen ZKP), sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je izvajanje predlaganega dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali pa je brez pomena za zadevo. In v obravnavani zadevi je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca, saj kot je že navedeno, nezadovoljstvo oziroma nesprejemanje izvedenskega mnenja ni opravičljiv razlog za širjenje izvedenstva. Po določilu 258. člena ZKP se namreč mnenje drugih izvedencev zahteva le, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, kar pa v obravnavani zadevi obramba s svojimi zatrjevanji ni izkazala.

17. S pritožnico pa ni mogoče soglašati niti v delu, ko navaja, da v izvedenskem mnenju dr. V. ni pojasnil, kakšen je bil odnos obdolženke do pokojne oškodovanke. Izvedenec je namreč ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi (list. št. 493) povsem določno pojasnil, da je obdolženka tudi sama povedala, da ji je pokojna mati dajala denar, da ji je prav tako prala, nosila hrano, torej servisirala njene življenjske potrebe. Kakšen je bil odnos obdolženke do pokojne matere pa so izpovedale tudi v postopku zaslišane priče, med drugim tudi obdolženkin sin T.G.K., ki je opisoval, kako je obdolženka „eksplodirala“, postala jezna in povzdigovala glas na mater, če ji ni bilo kaj prav, kar je mati storila ali rekla. Da je med obdolženko in oškodovanko prihajalo do konfliktov pa je opisal tudi S.K., ki je obrazložil tudi, da je bila za obdolženko dovolj že posamezna izrečena beseda oškodovanke, da je vzkipela nad mamo. Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo prvostopno sodišče, predvsem na strani 8 in 9 izpodbijane sodbe, pa se kot povsem neutemeljene izkažejo tako pritožbene navedbe obdolženke, ki skuša prikazati, da z mamo ni imela konfliktov in da tudi sicer sploh ni konfliktna in agresivna, kot neutemeljene pa se pokažejo tudi navedbe obdolženkine zagovornice v smeri, da je ostal nerazčiščen odnos med obdolženko in pokojno oškodovanko. Čeprav vse navedeno za obravnavano zadevo niti ni odločilnega pomena, je prvostopno sodišče torej po oceni pritožbenega sodišča tudi v tej smeri dovolj razčistilo dejansko stanje obravnavane zadeve.

18. Sicer pa bi to, zakaj konkretno je prišlo do obravnavanega kaznivega dejanja, vedeli povedati le pokojna in obdolženka, ki pa se, kot je to sama zatrjevala, dogajanja natančno ne spominja. Je pa povedala, da je med njo in materjo prišlo do prepira, saj je želela opraviti vozniški izpit, zaradi česar bi potrebovala denar, morala pa bi tudi znižati metadonsko terapijo, kar pa mati očitno ni verjela. In po navedbah obdolženke se je zaradi materine izjave, da izpita ne bo naredila, čutila ponižano oziroma prizadeto.

19. Pritožbeno sodišče pa nadalje tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča, da je obdolženka materi vzela življenje na grozovit način. Obdolženka je lastno mater z nožem kar 16 krat zabodla. Kako odločna je bila pri zabadanju z nožem v materino telo pa nenazadnje izhaja tudi iz albuma s fotografijami in dejstva, da je za to uporabila kar dva noža, pri čemer se je enemu očitno zaradi silovitosti udarcev zvilo rezilo. In tudi številne vbodne rane vratu in glave, predvsem tudi rezna rana vratu, ko je obdolženka materi prerezala vrat praktično od enega do drugega ušesa tako da ji je poškodovala tudi sapnik in požiralnik, nikakor ne daje podlage za pritožbene zaključke, da umor ni bil storjen na grozovit način. 20 ran, ki jih je obdolženka z nožem prizadejala materi pa tudi ne pušča nobenega dvoma, da je obdolženka želela posledico, do katere je prišlo, torej smrt svoje matere. Da je s tem povzročila pri oškodovanki prekomerno trpljenje, strah in fizične bolečine, ki so po intenziteti in trajanju vsekakor presegali trpljenje, ki sicer nastane pri vsakem umoru, upoštevaje tudi neznosno trpljenje matere, ko je ugotovila, da jo bo lastna hčerka ubila, kar je oškodovanko nedvomno navdajalo z grozo in ob ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče na str. 10 in ostalih izpodbijane sodbe, pa pritožba obdolženkine zagovornice ne more biti uspešna niti v delu, ko skuša prepričati, da obdolženka ni ravnala na grozovit način.

20. Kar se tiče pritožbenih trditev obdolženkine zagovornice v smeri, da obdolženki ni moč z gotovostjo očitati, da je mater umorila na grozovit način, saj bi ji naj poškodbe povzročila v stanju njene nezavesti, zaradi česar pokojna ni mogla čutiti hudih fizičnih bolečin oziroma psihičnega trpljenja, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da iz obrambnih ran obeh rok oškodovanke nedvomno izhaja, da se je oškodovanka skušala braniti pred obdolženko in je torej točno vedela, kaj se dogaja, saj se je več kot očitno pred hčerkinim napadom branila, kar pa obdolženke, kot je že navedeno, ni odvrnilo od nadaljnjega početja in zabadanja v materino telo. In kot je v izpodbijani sodbi to navedlo tudi prvostopno sodišče, je oškodovanka že pred zadano smrtno rano (rezno rano vratu s poškodbo sapnika in požiralnika) nedvomno čutila strah in telesne bolečine in občutila grozo spoznanja, da se ji v posledici brezčutnega ravnanja njene lastne hčerke izteka življenje). Ob navedenem, pa pritožbene trditve, kako obdolženka matere ni umorila na grozovit način, saj bi naj bila ob zadani smrtni poškodbi, to je rezni rani vratu že brez zavesti, brez teže. Kot to izpostavlja tudi pritožba, je smrt oškodovanke nastopila v minuti do dveh po zadejani smrtni poškodbi zaradi vdihavanja krvi, pri čemer pa je povsem nepomembno katere rane bi naj obdolženka oškodovanki eventualno zadala, po tem, ko je bila oškodovanka že brez zavesti. Zato tudi ni nobene potrebe po širitvi dokaznega postopka z dodatnim ugotavljanjem v katerem trenutku bi naj katera od ran nastala, kar v pritožbi izpostavlja zagovornica. Nenazadnje je izvedenka patologinja dr. med.V.Š. ob svojem zaslišanju pojasnila, da so vse rane nastale v kratkem časovnem razmiku, vrstni red njihovega nastanka pa ni mogoče določiti. Glede na navedeno torej ni nobene potrebe, da bi prvostopno sodišče še dodatno razčiščevalo, katere poškodbe so bile materi povzročene pred smrtjo, katere pa po smrti, oziroma v času, ko je že izgubila zavest. Nedvomno je namreč, da je bil vsaj del že navedenih poškodb oškodovanki prizadejanih v času, ko je bila pri zavesti na kar, kot je že navedeno, brez vsakega dvoma kažejo obrambne rane na njenih rokah.

21. Ob vsem navedenem, in ker pritožbi obdolženke in njene zagovornice tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeni.

22. Ker je obdolženka je v svoji pritožbi med drugim izpostavljala tudi, da je nezadovoljna z delom svoje zagovornice, saj jo le ta naj ne bi zagovarjala dovolj učinkovito in se ji ni dovolj posvečala, pritožbeno sodišča dodaja še, da iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja to, kar zatrjuje obdolženka. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da si je zagovornica odvetnica S.F.G. ves čas postopka prizadevala za obdolženko, vodila je aktivno obrambo, zaslišanim pričam vključno z izvedenci je postavila več vprašanj in iz spisa ni razbrati ničesar, kar bi kazalo na to, da so obdolženkine trditve v tej smeri utemeljene.

23. Odločbo o kazenski sankciji graja pritožba obdolženkine zagovornice z navedbami, da je sodišče obdolženki izreklo kazen 29 let zapora, kar je skoraj maksimum za to kaznivo dejanje predpisane kazni. Zagovornica meni, da je odločitev sodišča, ki je pri odmeri kazni v celoti sledilo predlogu tožilstva v nasprotju z dosedanjo sodno prakso, ko so sodišča storilcem za enaka kazniva dejanja izrekala nižje zaporne kazni, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je obdolženka kaznivo dejanje priznala in obžalovala, da je bila prvič obravnavana na sodišču, okoliščina, da je bila obravnavana pri sodniku za prekrške pa tudi ne more imeti takšne teže, da ji je sodišče izreklo zaporno kazen v takšni višini. Predlaga, da sodišče obdolženki izreče nižjo zaporno kazen kot 29 let zapora.

24. Obdolženka se na izrečeno kazen izrecno ni pritožila, je pa iz njenih obsežnih pritožbenih izvajanj in navedb, da ni vzkipljiva in agresivna in da tudi ne predstavlja nevarnosti za življenje drugih ljudi in da tudi sicer ne bo napadala ljudi in da je dejanje priznala, moč razbrati, da si tudi ona prizadeva za znižanje na prvi stopnji izrečene zaporne kazni.

25. Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da sta pritožbi tudi v tem delu neutemeljeni. Po oceni pritožbenega sodišča ni namreč nobenih razlogov za spremembo obdolženki na prvi stopnji izrečene zaporne kazni v njeno korist. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča namreč ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje obdolženkine krivde ter okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, kakor tudi obdolženkine osebnosti in njenega prejšnjega življenja, obdolženki izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazen. Kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih izpostavlja predvsem obdolženkina zagovornica, je glede na obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ko je obdolženka obravnavano kaznivo dejanje storila na že opisan način zoper svojo mater, ki je za obdolženko skrbela, ji priskrbela stanovanje, v katerem je obdolženka živela, ji dajala denar in prinašala hrano, in ob ostalih obteževalnih okoliščinah, ki jih je navedlo že prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženki izrečena kazen 29 let zapora, povsem primerna in pravična.

26. Glede na to, da po oceni pritožbenega sodišča izrečena kazen tudi ni v nasprotju z dosedanjo sodno prakso, zagovornica pa v pritožbi tudi ni navedla, katere konkretne primerljive storilce oziroma zadeve je imela v mislih, so se pritožbene navedbe tudi v tem delu izkazale kot neutemeljene.

27. Ob navedenem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbah obdolžene D.G. in njene zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

28. Iz istih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obdolženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.